Piše: Vančo K. Tegov
Že več kot dvajset let se dogaja namreč to, da Srbija ta plevel, trdovraten rastlinski parazit, ki se zažira v vsako razpoko, miselno ali asfaltno, in žal tudi uspeva.
Prav zaradi te njim pripadajoče iracionalne prvine, imeti vedno v svojem narodovem telesu, del tistih ki so ne glede na letni čas, ohranjajo plevel družbe, z njegovim nenehnim zalivanjem. Tisti ki je takrat želel opraviti s tem plevelom in s tem vztrajnim zalivanjem na način izkoreninjanja je bil ostranjen. In žal do dan danes so ostali ti nesmiselni zalivalci prisotni, odstranjevalcev plevela pa ni na spregled ali jih zatolčejo, preden pridejo dovolj blizu.
Kaj imamo danes, oziroma zadnjih nekaj mesecev?
Bolj trajnega in množičnega protesta ni bilo, odkar je Vučić na oblasti. In skrbi ga, da ima protest nacionalni značaj. Običajno protestirajo državljani bolj urbanih delov države, tokrat pa so se uprli vsi sloji družbe iz vseh delov Srbije. Od študentov, upokojencev, kmetov, akademskih državljanov … Vsi so dobili vtis, da vlada nima volje prevzeti odgovornosti za stanje v družbi, kar je postalo še posebej jasno po padcu nadstrešnice v Novem Sadu in smrti 15 ljudi. Še naprej z vso močjo ščitijo koruptivne kanale.
To zadnje in vse drugo so dojeli tudi tisti »ruralci«, strice in tete s šajkačami in s pomanjkljivo »dentalno« infrastrukturo. Niso več samo tisti, ki jih on imenuje obrobni zblojeni študentje, ki bi morali sedeti v študentskih amfiteatrih in učilnicah ter opravljati izpite in se zabavati. Poleg žalostne in nepredstavljive škode ki jo je naredila padla nadstrešnica, je mnogo težja »nadstrešnica« padla na glavo prebivalcem Srbije, ki je ne morejo odmakniti in umakniti s dnevnega reda vse do takrat dokler se ne spravi na »varno«, v arest ali vsaj daleč vstran od možnosti vplivanja na postavljanja ali ohranjanja možnosti za nastanek novih( bog ne daj)podiranj nadstrešnic ali drugih bremen ki grenijo življenje tamkajšnjim ljudem.
Vučić kupuje čas – le do kdaj?
Zdaj kupuje čas v upanju, da mu bo z nekaj manevri spet uspelo ostati tam, kjer je, vendar je samo vprašanje, kdaj bo odšel. Intervali med enim in drugim manevrom za pridobivanja časa je vedno krajši. Ali bo Vučić prepoznal trenutek kdaj in kako se dostojanstveno umakniti ali bolj spodoben izraz za to, upokojil, se pravi brez prerivanja kazanje svojih mišic, tudi preko »pretepaških« eskadronov, brez nasilja, kaže, na veliko žalost, glede na zadnjih 13 let vladanja, da se bo za svoj položaj boril do zadnjega pretepača ali škrbastega strica z juga Srbije. Še tisti malo prej omenjeni so že naveličani to početi kot »tam dol« pravijo za sendvič ali jabolko, da še preluknjajo gume na lastnih že močno zdelanih traktorjev. Dejansko vsakemu normalnemu poči film če ne prej pa takrat, ko je prisiljen imeti sebe za neumnega. In to se zgodilo v Srbiji med, na srečo, večjemu delu državljanov te nesrečne iracionalne države, ki so vedno potegnili krajši konec in ostali ukleščeni med miti o samih sebi iz preteklosti ter krute, in zaenkrat kaže še ne zadosti, realnosti ki uničuje njihovo prihodnost ter greni in priskuti njihov vsakdan.
Slogan »Pada Vlada«(iz skladbe tamkajšnjega popularnega avtorja M.B. Bajaga), dejansko dobiva na moči in na teži glede na realnost, ki bo sledila. Neizogibno. Le trenutek mora biti takšen da Srbom uspe rešitev, z pametjo in modrostjo na meščanski in evropski način, ki je edini, ki jih tudi lahko ohrani med narode, ki si na vseh področjih in sferah življenja želijo biti tam kjer bi dejansko morali biti ves čas.
Epilog
Upam le, da med iracionalnim zavlačevanjem in padanjem ter propadanjem Srbije na eni strani, ter racionalnim in zbranim ter vztrajnim postavljanjem pravil igre brez korupcije in nasilja, ne bo preteklo preveč časa. Časa ki ga imajo na razpolago ni na pretek, morajo si ga vzeti le toliko da postavijo bolj trdne temelje in najti učinkovit način za sistematsko zatiranje »plevela« v dobro in predvidljivo ter spodobno prihodnost za tamkajšnje ljudi.
Drugače pa obveljala tista stara: za vse so krivi drugi.
