Piše: C. R.
Politolog Jure Vujić se je z Vokativ.hr pogovarjal o konservativni revoluciji, populizmu, postliberalni družbi in težavah politične desnice na Hrvaškem.
Jure Vujić je hrvaški politolog, diplomat in pravnik. Študiral je pravo na Univerzi Paris II (Université Panthéon Assas – Paris II) in je član pariške odvetniške zbornice. Bil je prvi civilni študent, ki je leta 2006 diplomiral na Vojni šoli Hrvaške vojske “Ban Josip Jelačić”. Ukvarja se z geopolitiko, geostratetiko in metapolitiko, o čemer piše za zagrebški Vijenac in različne pariške revije. Objavil je več knjig v francoščini in hrvaščini, med katerimi izpostavljamo: Intelektualni terorizem – heretični brevir (2007), Hrvaška in Sredozemlje: geopolitični vidiki (2008), Un ailleurs européen (2011), World War: Eurasianism vs. Atlanticism (2012) in Conservative Revolution: from Weimar to the Present (2020).
KREŠIMIR DŽOIĆ: Vaša nova knjiga o konservativni revoluciji je izšla konec lanskega leta. Večkrat ste pisali in govorili o idejah konservativne revolucije, tako v akademskih kot v popularnih medijih. Pred šestimi leti ste v enem od svojih člankov pozvali h konservativni revoluciji na Hrvaškem. Ali ste še vedno enakega mnenja in kaj lahko storite, da bi desnica na Hrvaškem sprejela ideje konservativne revolucije?
JURE VUJIĆ: Besedilo, ki ga omenjate, ni manifest ali poziv, temveč prispevek k razpravi o možnosti pojava in vpliva idej “konservativne revolucije” na Hrvaškem, pri čemer opozarja na posebnosti trenutnega konteksta akutne krize identitete, ki se je pojavila kot odgovor na te pojave z vrsto levičarskih in desničarskih populističnih gibanj. Po drugi strani pa je na Orbánovi Madžarskem neliberalna demokracija nov politični eksperiment, ki nasprotuje liberalni demokraciji.
Konservativna revolucija kot pojav ni monolitna, temveč večplastna, zato tisto, kar velja za Poljsko ali Slovaško, kjer se uporablja model katoliško-klerikalne konservativne revolucije, ne velja za druge evropske države z drugačno politično kulturo in tradicijo.
Na Hrvaškem ni organiziranega tovrstnega političnega toka, razen nekaterih posameznikov in krogov, ki promovirajo ideje antiliberalne konservativne revolucije. Čeprav smo imeli v preteklosti tudi totalitarne komunistične izkušnje, Hrvaška ni kot Poljska ali Madžarska, kjer so močne desne nacionalistične in konservativne politične tradicije. Z izjemo protikomunističnega diskurza in patriotske neo-desničarske folklore ne vidim velike razlike med današnjo hrvaško liberalno levico in liberalno desnico, ki skupaj zajemata liberalno demokracijo, kult človekovih pravic, ideologijo prostega trga in monetarizem ter spodkopavata temelje tradicionalnega svetovnega nazora in političnega razumevanja.
Vendar je treba upoštevati, da so ideje eno, človeški viri pa drugo. Glavni oviri za krepitev idej konservativne revolucije znotraj hrvaških nacionalnih sil sta poleg političnega sektaštva in razdrobljenosti intelektualna podhranjenost in omejen postkomunistični, provincialni kategorični aparat sedanje generacije poslancev, politikov in aktivistov, ki si pravijo “pravice”. Tako imenovana “domoljubna desnica”, ki je prav tako liberalna, ostaja talec binarne navijaške miselnosti, izražene v besedni zvezi “mi ali oni”, in neplodnih spopadov glede partizanov in ustašev. Po drugi strani pa katoliška konservativna desnica pogosto ne razlikuje med konfesionalno in politično javno sfero ali pa se ukvarja izključno z moraliziranjem družbe, pri čemer podpira tržni fundamentalizem in korporativne lobije, ki uničujejo krščanske temelje hrvaške družbe.
Menim, da je prednostna naloga, da se izvede menjava generacij, ki je potrebna za nastanek prave desnice, tako konservativne kot revolucionarne, ki bi morala predvsem deprovincionalizirati hrvaški nacionalni in državotvorni diskurz ter ga umestiti v širši kontekst evropskih geopolitičnih in metapolitičnih pripovedi.
Ne smemo uvažati tujih političnih modelov
Med obema svetovnima vojnama je bila na Hrvaškem živahna desničarska scena, v kateri so številni avtorji kritično opisovali kapitalizem in socializem ter razmišljali, da je treba najti srednjo pot med obema sistemoma. V zadnjem desetletju so Višeslav Aralica , Stipe Kljaić in Ivan Macut objavili več knjig in znanstvenih člankov na to temo. Kakšne so podobnosti ali razlike med temi idejami in idejami nemške konservativne revolucije iz medvojnega obdobja?
V tistem času se je na Hrvaškem kristalizirala ideološka, filozofska in politična matrica hrvaškega konservativizma, nosilci teh teženj pa so bili Ivo Pilar, Milan pl. Šufflay, Vinko Krišković, Julije Makanec, Kerubin Šegvić, Filip Lukas, Tias Mortigjija, Milivoj Magdić, Vilko Rieger itd. Že takrat so razmišljali o potrebi po konservativni revoluciji v okviru velikega evropskega nacionalizma. Zato bi morala Hrvaška črpati smernice iz lastne filozofske in politične tradicije. Konservativno revolucijo prikazuje kot težnjo, ki poleg socialističnega kolektivizma in kapitalističnega individualizma kot dveh bratov dvojčkov spodbuja idejo duhovne preobrazbe, obrambo evropske identitete, obnovo politike kot vladne oblasti, ki jo izražajo načela Imperium, Auctoritas, Civitas. Zavzema se za načelo neposredne in participativne demokracije, spoštovanje kulturnih razlik ter idejo organske in solidarne družbe v nasprotju s partitokratsko demokracijo, ekonomijo in materialistično vizijo sveta, ki prevladujejo danes.
Gre za metapolitični pristop, ki si prizadeva razviti nove koncepte in vizije sveta na podlagi lastne tradicije ter z izvirno revolucijo idej in notranjimi preobrazbami. Uvoz tujih političnih modelov je bil za hrvaško ljudstvo v zgodovini pogosto poguben, pa naj gre za boljševiški internacionalizem, avstro-ogrski monarhizem ali južnoslovanski federalizem. Ti modeli so bili neuspešni zaradi svoje konstruktivistične, umetne narave in neupoštevanja zgodovinske kontinuitete hrvaške države. Zato je treba tudi v primeru domnevne konservativne revolucije na Hrvaškem paziti, da ne posnemamo poljskega, anglosaškega ali drugega neokonservativizma.
Kar zadeva tradicijo, je seveda treba tradicijo ne le podedovati, temveč tudi oživljati kot dejavno ustvarjalno silo, ideološko zahtevo, ki se prenaša iz roda v rod v smislu besede trgovec , živa tradicija.
Po veliki zgodovinski prelomnici leta 1945 in skoraj pol stoletja komunistične vladavine na Hrvaškem je treba desničarsko gibanje v naši državi resnično obnoviti. Ali v tem kontekstu vidite spremembe na bolje na hrvaškem političnem prizorišču?
Ne bi bil pošten, če bi rekel, da ni pozitivnega razvoja. Od devetdesetih let 20. stoletja dalje se je z vzpostavitvijo samostojne države ustvaril prostor za svobodno izražanje in širjenje različnih idej, tako da so se ideje konservativne revolucije, nacionalizma, tradicionalizma in konservativizma delno absorbirale in zasidrale v družbi, čeprav seveda ne dovolj na univerzah in na kulturnem področju, kjer se je ohranil monopol levo-liberalne kulturne hegemonije.
Kar zadeva elite, ne smemo pozabiti, da se je leta 1945 na Hrvaškem zgodil neke vrste kulturni umor in aristocid, globok demografski in generacijski rez z likvidacijo intelektualne buržoazije. Posledice tega trpimo še danes. Po drugi strani pa v devetdesetih letih kljub pozitivnemu domoljubnemu naboju in državotvorni zavesti ni prišlo do potrebne zamenjave nekdanjih elit, pripadnikov jugoslovanske nomenklature, ki so obdržali vzvode moči v medijih in kulturi ter se spretno preoblikovali v liberalne demokrate.
Kar zadeva elite, ne smemo pozabiti, da se je leta 1945 na Hrvaškem zgodil neke vrste kulturni umor in aristocid, globok populacijski in generacijski rez z likvidacijo intelektualne buržoazije. Posledice tega trpimo še danes. Po drugi strani pa je v devetdesetih letih kljub pozitivnemu domoljubnemu naboju in državotvorni zavesti manjkala potrebna zamenjava nekdanjih elit; pripadniki jugoslovanske nomenklature so obdržali vzvode moči v medijih in kulturi ter se spretno preoblikovali v liberalne demokrate.
Zanimivo je, da na Hrvaškem obstaja radikalna levica, ki je do liberalne demokracije in neoliberalizma bolj kritična kot hrvaška desnica, katere največji ideološki domet je prav anglosaksonski model tržne liberalne demokracije, seveda s formalno konservativnim pogledom na svet. Hrvaška patriotska in konservativna desnica sta talci klasičnih atributov protitotalitarnega diskurza, ki legitimira monopol atlantske, tržno usmerjene oblike demokracije. Zgodovina pozna tudi druge evropske modele demokracije, kot so neposredna, participativna in korporativistična demokracija. Imenovati se za antiglobalista in še naprej podpirati dolžniško-monetaristične politike MDS, STO itd., se sklicevati na Sorosa in citirati Hannah Arendt, Karla Popperja in Friedricha Hayeka, ki so filozofsko utemeljili model “odprte družbe”, je shizofrenija ali popolna nedoslednost.
Konec ali preobrazba liberalizma?
O neuspehu liberalizma se na Zahodu vse pogosteje govori, pred kratkim pa je v hrvaščini izšla knjiga Patricka Deneena, ki govori o tem. V kolikšni meri je po vašem mnenju liberalni red na Zahodu danes stabilen? Ali so pojavi, kot so brexit, Orbanova vladavina na Madžarskem ali izvolitev Donalda Trumpa za predsednika ZDA, povzročili hud šok ali pa predstavljajo le manjšo grožnjo vladajočim liberalcem?
Patrick Deneen res opozarja na protislovja samega liberalizma in njegove pomanjkljivosti v izrednih razmerah, vendar ne napoveduje njegovega konca. Sodobni diskurz o postliberalizmu kaže, da imata liberalizem in kapitalizem moč transformacije, da v določenih kriznih razmerah preživita kot prevladujoči ideološki sistem. Zato je naivno verjeti, da sedanja uvedba nekaterih suverenih ukrepov v okviru pandemije koronavirusov, kot so zaprtje ali poostritev mejnega nadzora, državno posredovanje v gospodarskem in zdravstvenem sektorju, napoveduje konec liberalne države in radikalno preobrazbo v drugačno državo ali družbo.
Realnost je drugačna: Liberalna država na globalni ravni postane orodje globalne biopolitike, ki si pod paradigmo “velike ponastavitve” in “digitalne revolucije” prizadeva uvesti ne le novo obliko biopolitičnega udomačevanja, temveč tudi agendo nove politične, kulturne in socialne antropologije. Biopolitična prevlada namreč ne potrebuje ideoloških pripovedi, da bi motivirala množice ali pridobila pasivno privolitev.
Po drugi strani pa se je treba zavedati, da liberalna država nikoli ni izključevala totalitarnih modelov, kot sta “mehka” in “trda” represija disidentov in nasprotnikov, medtem ko so izredne razmere v obliki pandemije omogočile nadzorne ukrepe podobne narave Orwellovske distopije, v najslabšem primeru totalitarizma. V teku je proces “patologizacije” političnih disidentov, ki jih je treba odstraniti, nevtralizirati, izolirati in resocializirati. Pravzaprav je paradoksalno, da je strah pred virusom korone uspel tam, kjer so propadla vsa alterglobalistična, protisistemska in protikapitalistična gibanja: Blokiranje globaliziranega gospodarskega sistema, zaustavitev prostega pretoka ljudi in blaga, sesutje finančnih trgov, pa tudi nevtralizacija upora, ki se je skrčil na nadzorovan aktivizem na Facebooku.
“Populizem potrebuje elite”
Desničarski populizem na Zahodu se dojema kot nekakšno strašilo. Nekateri politologi, kot je Jan Werner Müller, v njej vidijo grožnjo demokraciji. Toda ali si stranke in posamezniki, ki so v tem košu, res želijo nadomestiti liberalno demokracijo?
Vzpon sodobnega populizma je treba obravnavati v kontekstu pojavljanja novih protisistemskih političnih sil in preoblikovanja političnega življenja v parlamentarnih demokracijah. Po referendumu o brexitu in Trumpovi zmagi na predsedniških volitvah v ZDA se je proces diskreditacije in demonizacije populizma očitno okrepil. Naraščajoče družbeno nezadovoljstvo med širokimi sloji prebivalstva, nemiri “rumenih jopičev” v Franciji, volilne zmage populističnih in suverenih gibanj po vsej Evropi so družbene in politične realnosti, ki jih ni mogoče redukcionistično ali pavšalno obravnavati kot obrobne pojave, stigmatizirane kot “fašistične” “Ogrožanje demokracije.
Desni in levi populizem je treba razlagati kot sodobni ljudski upor proti elitam. V večini primerov je populizem v odsotnosti doslednega alternativnega modela družbe bolj metoda kot rešitev. Kljub ostri kritiki elit populizem nikoli ni bil “elitofobičen” pojav v smislu, da zavrača kakršno koli obliko sodelovanja z elitami. Zato je populizem dober korektiv za epistemološko in funkcionalno korupcijo sprevrženih elit.
Pravzaprav populizem sam potrebuje elito in lahko bi rekli, da je prav ta odnos med populisti in elitami glavna pomanjkljivost in slabost populističnih gibanj. Če se namreč omejuje izključno na kritiko elit in mobilizacijo ljudskih protestnih slojev, se pogosto oddaljuje od sistematičnega, mrežnega, širšega združevanja in oblikovanja alternativnega modela družbe in upravljanja. Eden največjih izzivov populizma je torej sposobnost “ljudskega bloka”, da ustvari novo politično, intelektualno in gospodarsko elito, ki bi lahko nadomestila stare, izčrpane in skorumpirane elite ter vzvode moči v državi in njenih institucijah.
Modernizem pogosto primerjajo z Weimarsko republiko, ki je bila po svojem propadu označena za neuspešno, šibko in dekadentno. Ameriški katoliški kolumnist Ross Douthat razglaša celotno sodobno zahodno družbo za dekadentno, češ da je kulturno, gospodarsko in celo tehnološko stagnirala. Ali je sodobno zahodno družbo res mogoče označiti za utrujeno in izčrpano?
Absolutno. Ruski pisatelj Eduard Limonov je zapisal: “Sodobni Zahod je velika psihiatrična klinika,” velika klinika, v kateri paciente zdravijo s pomirjevali in antidepresivi. Ne smemo pozabiti, da ko govorimo o Zahodu, dejansko govorimo o sprevrženi obliki Evrope. Danes je Zahod pravzaprav podoba sveta skrajnega Zahoda, ki ni nič drugega kot sprevržena podoba duhovnega Zahoda, ki je v 16. stoletju s prodiranjem humanističnih in protestantskih razlag sveta ter z bojem proti krščanski renesansi in platonizmu rodil razsvetljenstvo. To je bil čas, ko so se politika, kultura in etika razkrojili od znotraj s procesom sekularizacije, individualizacije in duhovnosti. Potem Evropa stopi na pot modernosti in skrajnega Zahoda, na pot individualistične razdrobljenosti svetovnega nazora in tržnega malikovanja.
Zahodni svet je zgrožen in se bori proti verskemu fundamentalizmu Vzhoda ter shizofreno sprejema pravila igre skrajnega Zahoda, ki spodbuja sekulariziran tržni monoteizem v svetovnem merilu, kar samo po sebi povzroča revščino in etnično-konfesionalni radikalizem.
Danes Zahod zajema vse gospodarsko razvite, industrializirane in modernizirane države sveta, vključno z Japonsko, Južno Korejo, Tajvanom, Avstralijo in nekdanjimi komunističnimi državami. V tem smislu Zahod danes ni homogena geografska enota, temveč namišljena transnacionalna kategorija, ki presega nacionalne, etnične in verske posebnosti. Lahko bi rekli, da vse, kar predstavlja “zahodnjaštvo” v mišljenju in delovanju na družbenem, gospodarskem in političnem področju, pripada Zahodu: tržna demokracija, dediščina razsvetljenstva, individualizem, tehnično-znanstveno malikovanje, racionalizem, potrošništvo in sekularizacija.
Kljub tej dekadenci Zahoda menim, da ne smemo pasivno in zamišljeno čakati na odrešitev Ragnarok ali konec tisočletne temne dobe ( Kali Juga ), temveč se moramo dejavno in odgovorno spopasti z nihilističnimi silami.
Pandemija in kriza liberalizma
Številni pripadniki hrvaške desnice danes zagovarjajo tržne reforme in nevmešavanje države v gospodarske procese. Na neki način ste “črna ovca”, saj ste večkrat zelo kritično pisali o kapitalizmu. Ali je liberalna gospodarska politika hrvaške desnice danes res potrebna ali?
Ne vem, ali sem “črna ovca”, ker se ne štejem za pripadnika hrvaške liberalne desnice, vendar menim, da je v tem primeru v odnosu do njih bolje biti “črna ovca” kot koristni idiot levo-liberalnega sistema. Ne zanikam vrednosti trga, vendar trga ne sprejemam kot končnega modela družbene organizacije, prav tako pa nisem apologet katere koli oblike etatizma ali dirigizma. Na političnem prizorišču je vidno, da sta tržna ideologija in neoliberalizem zamajala celotno ideološko tradicijo tako levice kot desnice in preprečila nastanek alternativnega netržnega družbenega in gospodarskega modela.
Prav tako je treba povedati, da je pandemija koronavirusov paradoksalno razkrila pravi obraz in vse pomanjkljivosti liberalnega gospodarskega modela. Zdravstvena in gospodarska kriza sta čez noč (zaradi zaprtja meja za prost pretok blaga in ljudi) zrušili tržno dinamiko in izmenjavo, kar je privedlo do zloma in propada arogantne liberalne ideologije in tržnih fundamentalistov, ki danes brez sramu iščejo pomoč in državno posredovanje, da bi rešili gospodarstvo.
Za konec še vprašanje, povezano s političnim dogajanjem. Zadnje parlamentarne in lokalne volitve so ponovno pokazale veliko moč HDZ, ki je niso pretresli številni škandali in slabe gospodarske razmere v državi. Sami ste nekoč sodelovali v političnih procesih prek hrvaških suverenistov, zato nas zanima, kako smiselno je po vašem mnenju sodelovati v politiki v pogojih takšne politične hegemonije HDZ, kako lahko desnica uspe v takšnih razmerah?
V tej državi z nedomišljenim in delujočim sistemskim pravom skoraj nima smisla sodelovati, vendar menim, da bi vseeno morali poskusiti dobiti boljši vpogled v domačo parlamentarno politiko in strankarsko dinamiko. Radikalna gibanja in temeljne spremembe v družbi, gospodarstvu in politiki je skoraj nemogoče izvesti zaradi kapilarne korupcije in obstoječega pokroviteljskega partitokratskega sistema, pa tudi zaradi splošne podrejene miselne strukture. Poleg tega političnega močvirja mora prava desnica ohraniti neomajno voljo in se lotiti dolgoročnega, a vsekakor plodnega dela na ideološkem bojišču (prek kulture, študentskega angažmaja na univerzah, medijev …), mreženja in delovanja.
Ta prispevek je bil prvič objavljen v hrvaščini na portalu VOKATIV, našem partnerju v EVROPSKEM MEDIJSKEM SODELOVANJU.
