Piše: Álvaro Peñas
Kljub obsodbi komunističnega totalitarizma s strani Evropskega parlamenta se »napredne« vlade trudijo izbrisati spomin na njegove žrtve.
Pred 82 leti, januarja 1942, se je zgodil eden najbolj brutalnih zločinov Titovih komunističnih partizanov. Mihajlo Mandić, odlikovani veteran prve svetovne vojne, je z družino živel v Lugu, majhni vasici blizu Kolašina, danes enem najbolj znanih črnogorskih turističnih krajev. Zaradi njegove vojaške izobrazbe so partizani Mandića želeli novačiti, a so ugotovili, da se njegov sin Miljan bori s četniki. To je bil zadosten razlog, da so njega in dva njegova sinova, Radosava in Jovana, umorili na pravoslavni božični večer. Morilci so njegov grob označili z Mandićevim psom, žival križali in na tablo zapisali, da je to »grob za pse«. Sledil je divji poboj, v katerem so komunisti pobili 240 ljudi (po nekaterih virih 373). Veliko žrtev so pred smrtjo mučili: izpulili zobe, zlomili roke in noge, mnoge razkosali in celo obglavili. Partizani so po storitvi zločina pobegnili z območja in nihče se ni približal množičnim grobiščem, dokler niso prišle sile poveljnika Milorada Joksimovića in ukazale izkop trupel. Bili so brez besed ob tem grozljivem zločinu, še posebej svojci. Niso mogli prepoznati trupel svojih najdražjih, ker so bila popolnoma iznakažena in brez posameznih delov. Roke in noge so bile polomljene, zobe so jim izpulili še živim; lobanje so jim razbili s koli, udarce po njihovih telesih pa so tisti večer pred božičem slišali prebivalci bližnjih hiš. To je bil pravzaprav pravi pekel na zemlji, v katerega so bili pahnjeni in katerega žrtve so bili pravični, pravoslavni Srbi in ljudje z narodno zavestjo. To so bili ljudje iz vseh družbenih slojev, od sodnikov do navadnih delavcev. Njihov edini greh je bil, da niso sprejeli brezbožnega komunizma.
Ti grozljivi zločini so se med vojno in po njej dogajali tudi v Sloveniji, v nekaterih primerih so morilci skupaj z žrtvami pokopavali tudi pse. Tako je bilo v grobovih v soteski Iške, odkritih maja 2017, kjer so našli posmrtne ostanke 53 ljudi: 15 moških, 13 žensk – med njimi ena nosečnica v zadnjem ali predzadnjem mesecu nosečnosti – in 25 otrok, mlajših od 14 – en otrok, star eno leto, eden star štiri leta, osem otrok, starih od dve do šest let, in 14 otrok, starih od sedem do trinajst let. To so bile romske družine, ki so jih partizani pobili 17. maja 1942. Ob njihovih truplih so našli posmrtne ostanke dveh psov.
Seznam zločinov, ki so jih zagrešili Titovi partizani, je ogromen in kraji, kot sta Huda Jama, »jama groze« ali Kočevski Rog, so postali sinonim za komunistični teror. Slovenija je vložila ogromno truda v dokumentiranje vseh teh zločinov prek Komisije za prikrita množična grobišča v Sloveniji, ki jo vodi Jože Dežman in je razkrila približno 100.000 žrtev v 581 množičnih grobiščih. Za razumevanje razsežnosti zločina zadostuje podatek, da so komunisti v dveh tednih po koncu vojne pomorili več kot 15.000 Slovencev, en odstotek prebivalstva. Vlada konservativca Janeza Janše je 12. maja 2022 razglasila 17. maj za »Državni dan spomina na vse žrtve komunizma«, za ta datum pa se je odločila, ker je bil zločin na Iški prvi poboj civilistov na slovenskem ozemlju. Janševa vlada je svojo odločitev utemeljila s »civilizacijskim pravilom, da se storilci nasilja in zla merijo po enakih merilih« in »v prizadevanju, da se ne bi ponovili najbolj tragični dogodki v naši zgodovini«.
Vendar so spomin na žrtve komunizma obeležili le tisto leto. Prihod liberalnega ekologa Roberta Goloba na oblast je po zaslugi njegove v Bruslju blagoslovljene koalicije z Levico korenito spremenil dojemanje slovenske komunistične preteklosti. Dan pred dnevom spomina, 16. maja 2023, je slovenska vlada preklicala njegovo praznovanje. Za spremembo te odločitve je slovenski zgodovinar Mitja Ferenc decembra 2023 v Evropskem parlamentu prijavil peticijo (podpišete jo lahko tukaj) za spoštovanje žrtev komunističnih pobojev v Sloveniji. Pod komunističnim režimom je bilo na stotisoče Slovencev prizadetih zaradi komunističnega nasilja v različnih oblikah in mnogi tisti, ki so se uprli komunističnemu sistemu in ideološki represiji v kakršni koli obliki, so pozabljeni. Ferenc poziva Evropski parlament, naj se pokloni žrtvam komunističnega nasilja v Sloveniji in obsodi odločitev Golobove vlade o razveljavitvi državnega dneva spomina. Pri tem svojo zahtevo podpira z več izjavami, kot so Praška deklaracija o evropski zavesti in komunizmu z dne 3. junija 2008, Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. aprila 2009 o Evropski zavesti in totalitarizmu, Vilniuška deklaracija, ki jo je OVSE sprejela 3. julij 2009 in razglasitev evropskega dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Kljub obsodbi komunističnega totalitarizma v Evropskem parlamentu pa »napredne« vlade poskušajo izbrisati spomin na njegove žrtve.
Kar se je zgodilo v Sloveniji, žal ni nič posebnega. V Španiji so socialisti ob podpori separatistov in komunistov sprejeli zakone o zgodovinskem spominu, v katerih so zločini levice med državljansko vojno zamolčani, njihove žrtve pa izročene v pozabo. Od sprejetja »zakona o demokratičnem spominu« leta 2023 so politični komisarji identificirali več kot 6.000 frankističnih elementov, ki niso bili odpravljeni po prejšnjem »zakonu o zgodovinskem spominu«; med njimi so križi v spomin pomorjenim od socialistov, komunistov in anarhistov. Na Poljskem nova levičarska vlada Donalda Tuska napoveduje zmanjšanje proračuna za Inštitut nacionalnega spomina (IPN), ki je obsodil zločine nacistov in komunistov na Poljskem. “V proračunu IPN bo prišlo do znatnih rezov, ki bodo deležni velikih reform,” je dejal Michał Szczerba, poslanec državljanske platforme. Glede na nedavna dejanja poljske vlade je mogoče pričakovati le najhujše.
V “1984” je George Orwell rekel, da “kdor nadzoruje preteklost, nadzoruje prihodnost: kdor nadzoruje sedanjost, nadzoruje preteklost”. Zdi se, da je totalitarna distopija “1984” priročnik z navodili za razred politikov, ki prav tako uporabljajo “novojezik”, da prikrijejo svoje prave namene. Tako se pod lepimi besedami »napredek« in »demokracija« bije bitka za zgodovino, ki želi pod pretvezo obrambe svobode pred spektaklom fašizma pobeliti zločine komunizma in njegove žrtve obsoditi na pozabo. Če ne želimo, da bi se takšna grozodejstva ponovila ali da bi bili podvrženi mehkemu totalitarizmu, ki hinavsko uporablja dvojna merila, se moramo boriti v tej bitki.
Vir: deliberatio.eu
