Ves svet ve za svetega Maksimilijana Kolbeja, poljskega frančiškanskega brata, ki se je prostovoljno zavzel za mesto obsojenega neznanca v nemškem taborišču smrti Auschwitz. Vsi so slišali za Janusha Korczaka, poljsko-judovskega avtorja, učitelja in direktorja sirotišnice v Varšavi, ki je prostovoljno ostal pri sirotah: vse iz njegove ustanove v varšavskem getu so odpeljali v smrt v taborišče Treblinka. Čas je, da svet izve za očeta Ivana Kypriyana.
Ivan Kypriyan se je rodil v plemiški družini v mestu Sokal blizu Lviva 27. oktobra 1856. Od leta 1879 do 1883 je končal srednjo šolo in se duhovno izobraževal v semenišču Peremyshl (današnji Przemysl, Poljska). Študiral je tudi glasbo in diplomiral iz orkestralnega dirigiranja. V letih 1904-1914 je služboval kot župnik v vasi Šumiač, Turkivskem rajonu, nato pa v Nemyrivu. Dirigiral je cerkvene zbore, pisal duhovno glasbo, snemal ljudske pesmi in promoviral skladbe ukrajinskih skladateljev, kot so Dmytro Bortniansky, Anatol Vakhanyanyn, Viktor Matiuk itd. Oče Ivan je aktivno sodeloval v javnem in političnem življenju. V Nemyrivu je predsedoval literarnemu društvu Prosvita in se kot član Nacionalne demokratske stranke kandidiral v parlamentu.
Oče Ivan se je leta 1916 pridružil ukrajinskim sečkim (Sič) strelcem. Ko je bila 18. oktobra 1918 razglašena ukrajinska nacionalna Rada – svet, ki je zastopal ukrajinska etnična ozemlja v Avstro-Ogrski v prizadevanju za samoodločbo, so se ukrajinski aktivisti v zahodni Ukrajini mobilizirani, da prevzamejo oblast po vsej Galiciji. Med novembrsko vstajo proti avstrijski oblasti v Lvivu leta 1918 so Ivan Kypriyan, vaški starešina Vasil Kalitsynski in lokalni aktivisti strmoglavili avstrijsko upravo in zavzeli mesto Nemyriv. Oče Ivan je postal vojaški kaplan v ukrajinsko-galicijski vojski in spremljal svoje ljudi v vseh vojaških pohodih v Halychyni (Galicija) in celo onkraj reke Zbruch.
Leta 1920 je očeta Ivana Kypriyana aretiral komunistični režim in bil je izgnan v Sibirijo. Na žalost ni nobenega zapisa, kje natančno je bil oče Ivan interniran. Zgodovinska misija UGCC je na rusko FSB naslovila uradno zahtevo po informacijah o očetu Ivanu Kyprijanu, vendar do danes še ni prejela odgovora. V gulagu je ukrajinski duhovnik trpel lakoto, bolezen, boljševiki so ga ustrahoval in mučili. V svoji zgodovinski študiji Terenski kaplani ukrajinske galicijske vojske: V spomin na 45. obletnico osvobodilnega gibanja, Winnipeg 1963 oče Ivan Lebedovych piše:
»Bil je svetnik, čeprav je bil umazan, oblečen v krpe in znan le kot št. 896 iz barake št. A-322 … Njegova zgodba je tesno povezana s koncentracijskimi taborišči v daljni Sibiriji, kjer so lakota oz. mučenje in vsakodnevno pretepanje določali tempo vsakdanjega življenja, in zasenčili vsako zoro mrzlega sibirskega neba, kjer večeri niso prinašali počitka utrujenim telesom, ne miru in niti kančka upanja na boljši jutri…v tej temni luknji popolne bede in zasužnjenja.«
Boljševistični sistem Gulagov ni nikomur prizanesel, tudi otrokom ne. Nekega dne je bila skupina zelo majhnih otrok pripeljana v barako št. A-332, kjer je bil zaprt tudi oče Ivan. Bili so otroci »sovražnikov ljudi«, katerih starše je sovjetski režim na hitro usmrtil. Ker so ti nesrečni otroci dobili malo hrane, jih je le malo preživelo ostre sibirske zime. Oblečeni v umazane krpe, ti otroci niso bili več otroci, ampak le sence samih sebe; večina jih je tiho umrla od lakote in bolezni. Pod Stalinom se je v gulagih rodilo ali bilo poslanih na stotine tisoč otrok. Celo triletne otroke so lahko označili za nevarne protirevolucionarje in jih odpeljali v divjino Sibirije.
Oče Ivan se je prosil gulaške paznike, naj mu dovolijo skrbeti za mlade »sovražnike ljudi«. 60-letni duhovnik je druge zapornike prosil za hrano, negoval umirajoče otrok in iskal krpe, da bi ogrel najmlajše. Ponoči je goreče molil k Bogu, naj reši te nedolžne angele.
Oče Ivan je vedno vzel hrano, vendar ni jedel skoraj nič: večino svojega deleža je dal otrokom. »Njegov obraz je bil modro-rumen; koža je bila razpokana in vneta, tudi nos je bil zlomljen in je dobil zaradi močnih udarcev med večkratnimi pretepanji temno moder, skoraj črni odtenek. Na bradi je bilo vidnih več odprtih ran. Toda njegove oči so zažarele od ljubezni … ne le do prijateljev, ampak tudi do sovražnikov.«
Oče Ivan je skrbel za več kot sedemdeset otrok. Vsak dan je maševal za majhne otroke, ki so bili paralizirani ali pa se jim je zmešalo. Toplo jih je objemal, jih držal blizu sebe n kakor je mogel, tolažil jokajoče malčke. Lastnoročno je pokopaval umrle otroke, vsakega posebej je sam položil v grob in pri tem šepetal molitve za njihove izmučene otroške dušice. Vsi zaporniki so ga globoko spoštovali in pomagali ščititi otroke, kolikor so le mogli.
Nekega dne je bil oče Ivan obveščen, da je NKVD odstranil 20 otrok in jih dal v posebno kletko na prostem brez strehe. Usmrtili naj bi jih naslednje jutro. Obsojeni otroci so jokali in kričali ter glasno jokali za očetom Ivanom. Oblasti gulaga so bile brezbrižne in otroke pustile na snegu in mrazu. Otroci tiščali drug k drugemu ječali. Oče Ivan se je odločil zapustiti svojo barako in se odpravil ven v sneg in veter iskat svoje malčke.
Oče Lebedovič opisuje:
»Po vsem taboru je divjala močna nevihta. Nič ne more biti bolj zastrašujoče in nevarno od sibirskega neurja; vse je kot vrtinec … ni občutka smeri, ne zahoda, ne vzhoda, ni juga in severa; le žvižgajoč veter in vrtinčenje snega. Celo volkovi poginjajo in psi ne morejo več izvohati celo najbolj svežih sledov. Toda oče Ivan se je odločil zapustiti svojo posteljo v baraki in poiskati kletko … »
Snežna nevihta je trajala štiri dni, usmrtitev pa je bila preložena. Ko se je vihar končno polegel, so stražarji našli truplo očeta Ivana v kletki skupaj z njegovimi zmrznjenimi otroki. Za roko je držal malega dečka. Ti tragični dogodek se je zgodil leta 1924.
