Piše: Bogdan Sajovic
Grof Nikolaj Tolstoj že več kot štiri desetletja raziskuje prisilne repatriacije protikomunistov v letu 1945 – nezaslišanega zločina, ki je prizadel milijone oseb. V svoji zadnji knjigi se je osredotočil na repatriacije ruskih protikomunistov, vendar pa je v preteklosti pisal tudi o zločinki prevari, ki je povzročila smrt več kot deset tisoč slovenskih domobrancev.
DEMOKRACIJA: Gospod grof, kaj vas je spodbudilo, da ste začeli raziskovati povojne t. i. repatriacije protikomunistov v roke komunističnih klavcev?
Tolstoj: Moje resno raziskovanje izdaje kozakov in beguncev iz Jugoslavije s strani britanskih sil v Avstriji leta 1945 se je začelo sredi sedemdesetih let, ko je britanska vlada objavila dokumente o britanski izročitvi ruskih vojnih ujetnikov in beguncev Stalinu, njegov režim pa jih je pobil ali poslal v suženjska delovna taborišča. Na podlagi tega je bila leta 1978 objavljena moja knjiga Victims of Yalta (Žrtve Jalte). Knjiga ni omenjala vzporedne izročitve žrtev Titu iz preprostega razloga, ker se tega zločina še nisem zavedal.
DEMOKRACIJA: Številke prisilno oziroma s prevaro vrnjenih se razlikujejo glede na vir. Koliko je bilo po vaše vrnjenih protikomunistov v roke Sovjetov oziroma Jugoslovanov?
Tolstoj: Več kot milijon nekdanjih sovjetskih državljanov je bilo izročenih Stalinu. Skoraj vse so ob prihodu pobili ali poslali v smrt v sovjetska suženjska delovna taborišča. Število vrnjenih jugoslovanskih državljanov je bilo veliko manjše, približno 30.000 ljudi. Pred tem je bilo maja 1945 vrnjenih približno 200.000 Hrvatov, ki jih je čakala mračna usoda v Jugoslaviji. Vendar spadajo v posebno kategorijo, saj Britanci njihove izročitve niso sprejeli. Moja glavna skrb je bila vedno povezana z izdajo ljudi, ki po mednarodnem pravu in strogih ukazih zavezniškega vrhovnega poveljstva nikoli ne bi smeli biti izročeni. Čeprav je bila usoda obeh kategorij enako mračna, pa ta zadnja kategorija poudarja sramotno makiavelistično ravnanje odgovornih.
DEMOKRACIJA: Kolikor mi je znano, je bilo prisilno vračanje v nasprotju z mednarodnimi konvencijami. Zakaj so torej zahodni zavezniki, prvenstveno Britanci, to storili?
Tolstoj: Kot nesporno dokazuje moja nova knjiga Stalinovo maščevanje, je bilo z izročitvijo predajo kršeno mednarodno pravo, zlasti Ženevska konvencija o vojnih ujetnikih iz leta 1929. Ker je bila ta kršitev poleg tega storjena z neposrednim kršenjem zaporednih ukazov, ki so prihajali iz poveljstva zavezniških sil, je bila za sodelovanje pri Stalinovih in Titovih morilskih načrtih potrebna zapletena zarota.
DEMOKRACIJA: Zdi se, da je bilo vračanje na neki način selektivno, tistih, ki so se zatekli v Italijo, denimo niso vrnili. Prav tako niso vrnili baltskih esesovcev … Kako to, je šlo za diskrecijsko pravico zavezniških poveljnikov na terenu, samovoljo ali kaj tretjega?
Tolstoj: Zavezniško zadrževanje jugoslovanskih državljanov (predvsem četnikov generala Damjanovića v Italiji) ponazarja konspirativno naravo izročitve iz Avstrije. Zavezniška politika do četnikov in drugih je bila ves čas dosledna: v nobenem primeru jih niso smeli prisiliti, da se vrnejo v Jugoslavijo. Nikakor ni mogoče govoriti o tem, da bi imeli zavezniški poveljniki na terenu proste roke pri sprejemanju brutalnih odločitev. Nasprotno, britanska in ameriška uradna politika, da se nihče ne sme na silo vrniti v Jugoslavijo, je veljala ves čas tega temačnega obdobja. Večina britanskih vojakov vseh činov na terenu je bila zgrožena nad izdajalsko politiko zarote za izvedbo množičnega umora.
DEMOKRACIJA: Kakšna je bil vloga britanskega političnega vrha pri tem vračanju? Je Churchill dal ukaz za vračanje ali je bil zaveden?
Tolstoj: V nasprotju z nekaterimi javnimi ugibanji Winston Churchill pri teh zarotniških dejavnostih ni igral nobene vloge. Pravzaprav so ga namenoma držali v negotovosti. Kot prvič kaže moja nova knjiga, so Churchill, Eisenhower in Alexander organizirali operacijo Coldstream, s katero naj bi kozake varno evakuirali na ameriško območje v Nemčiji. Mimogrede je zanimivo, da so bili državni dokumenti v zvezi s to operacijo praktično v celoti odstranjeni iz britanskega urada za javnopravne evidence za čas zloglasnega procesa (o odgovornosti lorda Aldingtona) leta 1989. Če bi bili ti dokumenti na voljo obrambi, bi bilo celo skorumpiranemu sodniku skoraj nemogoče izreči sodbo v korist lorda Aldingtona.
DEMOKRACIJA: Zdi se, da britanska zgodovinska stroka pa tudi mediji in celo sodstvo še vedno ščitijo Britance, ki so bili soudeleženi pri tem zločinu. To ste občutili tudi na lastni koži, ko so vas celo obsodili, ker ste zapisali resnico …
Tolstoj: Da, bojim se, da britanski zgodovinarji tega obdobja niso preveč pogumni pri obravnavi teh strašnih grozodejstev, ki so bila storjena v velikanskem obsegu. Podobno tiho simpatiziranje s storilci, če bi ga izvajali nemški zgodovinarji v zvezi z nacističnimi zločini, bi bilo takoj obsojeno po vsem svetu. Sam sumim, da je ta odnos le deloma rasističen (čeprav ga vsekakor vključuje), saj v veliki meri izhaja iz želje, da bi bili v očeh establišmenta »ugledni«.
DEMOKRACIJA: Se vam ne zdi, da je današnje zahodno zgodovinopisje na splošno zelo mlačno, ko gre za preiskovanje komunističnih zločinov? Zakaj takšen odnos?
Tolstoj: Neizpodbitno dejstvo je, da zahodni zgodovinarji na splošno celo najhujše zločine, ki so jih zagrešili komunisti, obravnavajo v rokavicah v primerjavi s pobožno ponavljajočimi se obsodbami nacističnih zločinov. Da je to deloma rasistično, zagotovo ni mogoče zanikati. Kako je lahko umor kozaka ali Slovenca pod Stalinom ali Titom manj grozljiv od umora poljskega Juda ali ruskega vojnega ujetnika v vojni Nemčiji? Poudariti pa moram, da obstajajo odlični zgodovinarji, ki izpodbijajo to sramotno večinsko mnenje. Seveda je še en dejavnik tega nedvomnega dvojnega merila dejstvo, da je nacistična Nemčija varno zakopana v preteklosti, medtem ko so zločini, ki so jih zagrešili komunisti, v veliki meri še vedno odrinjeni na stranski tir ali celo zavrnjeni.
DEMOKRACIJA: Ali drži, da so Jugoslovani vrnjene protikomuniste v glavnem takoj pomorili, medtem ko so jih Sovjeti še desetletja uporabljali kot suženjsko delovno silo v gulagih?
Tolstoj: Drži, da je Titova politika pomenila poboj več sto tisoč njegovih sodržavljanov, ki so jih Britanci v Avstriji izročili v roke njegovega osebnega gestapa, Ozne. Medtem se je Stalin odločil pobiti toliko ljudi, kolikor mu je bilo všeč, večino od milijonov nesrečnežev, ki so jih izročili zavezniki ali so jih zajeli Sovjeti sami, pa je obdržal kot sužnje v velikanski ječi, ki je bila Sovjetska zveza.
DEMOKRACIJA: Napisali ste novo knjigo o povojnih »repatriacijah«. Nam lahko poveste, na katere se nanaša in do kakšnih dognanj ste prišli?
Tolstoj: Moja nova knjiga Stalinovo maščevanje je končno prodrla v osrčje zarotniških dejavnosti, ki se skrivajo za veliko izdajo. V veliki meri zaradi aktivne podpore predsednika Jelcina je moja knjiga prvič omogočila objavo tajnih sovjetskih dokumentov, ki jasno kažejo, prvič, da je res obstajala zlovešča in daljnosežna zarota, in drugič, da so bili odgovorni zanjo. Dokazi, ki jih lahko prvič objavim, poleg tega neizpodbitno dokazujejo, da je bil Harold Macmillan, ki je bil takrat politični svetovalec (rezidenčni minister) zavezniškega vrhovnega poveljnika v Sredozemlju, feldmaršala Alexandra, hladnokrven zarotnik, ki je bil v prvi vrsti odgovoren za strašno tragedijo, ki je sledila.
DEMOKRACIJA: Raziskovali ste tudi v mnogih državnih arhivih, v Veliki Britaniji, v Rusiji … Lahko poveste, koliko gradiva je v teh arhivih in koliko je sploh dostopno?
Tolstoj: Da, skoraj pol stoletja sem opravljal obsežne raziskave v arhivih – predvsem v Veliki Britaniji, Združenih državah Amerike in pozneje v Rusiji. Združene države Amerike so se mi zdele nedvomno najbolj svobodna in poštena država za delo na tako izjemno občutljivi temi – čeprav se je ironično izkazalo, da je ruska vlada neskončno bolj sodelovala kot britanska! Britanska vlada je kmalu po dogodkih uničila veliko občutljivih dokumentov, še več pa jih je zadržala v dolgotrajni tajni kampanji, da bi me utišala. Kot pravim, je vse to v celoti dokumentirano v moji knjigi. Čeprav ne morem govoriti na podlagi neposrednega poznavanja, mi je bilo rečeno, da je bilo veliko dokumentov, ki so mi bili izdani po navodilih predsednika Jelcina, od takrat umaknjenih. Na srečo imam fotokopije več tisoč pomembnih dokumentov. Ker se dobro zavedam mnenja, ki ga britanska vlada še vedno ima o mojem pisanju, in njene neusmiljenosti pri zatiranju resnice, sem poskrbel, da sem vse kopiral na računalniške vire, ki so dovolj razširjeni, da jih ni mogoče uničiti.
DEMOKRACIJA: Ali ste našli kaj gradiva, ki se nanaša na »repatriacije« in pomor slovenskih protikomunistov?
Tolstoj: Grozote jugoslovanskih »repatriacij« sem dokumentiral v svoji zadnji knjigi na to temo z naslovom Minister in pokoli. Tako kot v knjigi Žrtve Jalte sem se lahko oprl na pričevanja številnih preživelih na obeh straneh. Dokazi o britanskem sodelovanju s Titovimi morilci so tako jasni in prepričljivi, da se mi ni zdelo potrebno, da bi se v tej knjigi spuščal na isto področje. (Žal niti prostor ne bi dopuščal izčrpne razprave.) Vendar pa je teža dokazov za zaroto (v nasprotju z napako ali spregledom) zdaj tako jasna na podlagi prej tajnih dokazov, ki so bili prvič objavljeni v moji zadnji knjigi, da je nepredstavljivo, da bi kje obstajali dokumenti, ki bi lahko resno izpodbijali mojo rekonstrukcijo dogodkov.
DEMOKRACIJA: Ali lahko kot izvedenec razjasnite dilemo, zakaj so Britanci sploh vrnili slovenske protikomuniste v Jugoslavijo, in predvsem, zakaj so za to uporabili prevaro, saj bi jih kot razorožene lahko na vlake ali tovornjake nagnali s silo, tako kot so kozake?
Tolstoj: Vrnitev protikomunističnih Slovencev je bila izvedena v popolnem nasprotju z uveljavljeno zavezniško politiko in vsemi ukazi britanskega 5. korpusa v Avstriji. Kot kaže moja nova knjiga, je bil za britansko prikrivanje strašnih grozodejstev, ki so sledila, nedvomno odgovoren Harold Macmillan. Ker Macmillan kot konservativni ministrski predsednik še danes ostaja cenjen idol večine konservativnega vodstva, se zdi verjetno, da oblastniki menijo, da ne smejo dovoliti, da bi zasijale njegove izdajalske dejavnosti leta 1945.
Nazadnje, prepričan sem, da bodo mnogi bralci želeli izvedeti moje mnenje o tem, zakaj se je Macmillan tako močno vpletel v te sramotne dejavnosti. Priznati moram, da čeprav imam svoje sume, še vedno nimam jasnih dokazov o njegovem motivu. Moja knjiga pa kaže, da je bil odgovoren za mučno smrt tisoče nedolžnih žrtev, za kar ni nikoli pokazal niti kančka kesanja.
