Piše: Andrej Sekulović
Marguerite A. Peeters je pisateljica in direktorica bruseljskega Inštituta za dinamiko medkulturnega dialoga. Ukvarja se predvsem z mehanizmi, ki prek Združenih narodov in drugih ustanov uvajajo globalno spolno in kulturno revolucijo na področju spolnosti. Z njo smo govorili o njenem delu in o ugotovitvah glede žgočih vprašanj spodkopavanja zahodnih družb s pomočjo feminizma in ideologije spolov.
Marguerite A. Peeters je bila rojena v New Yorku, večino svojega življenja pa je preživela v Evropi. Na Univerzi Wyszynski v poljski prestolnici Varšavi je doktorirala iz političnih znanosti. V devetdesetih letih je živela leto in pol v Ukrajini, kjer je bila priča osamosvojitvi te države po hladni vojni. Takrat se je specializirala za novinarko na področju dogajanja v Združenih narodih v obdobju po hladni vojni. Tako se je začelo njeno preiskovanje globalističnih mehanizmov znotraj te organizacije. Danes je direktorica Inštituta za dinamiko medkulturnega dialoga (Dialogue Dynamics) s sedežem v Bruslju, ki se ukvarja z vprašanji globalizacije. Je avtorica več knjig in publikacij.
Ste direktorica Inštituta za dinamiko medkulturnega dialoga (Institute Dialogue Dynamics). Nam lahko, prosimo, poveste, kaj so glavne dejavnosti in cilji vašega inštituta?
Inštitut sem ustanovila leta 2002, da bi dala pravno strukturo svojemu neodvisnemu delu, s katerim sem se ukvarjala od sredine 90. let prejšnjega stoletja. Kot novinarka sem leta 1994 ugotovila, da so Združeni narodi v procesu zgraditve tega, čemur so rekli novi globalni konsenz za 21. stoletje. To so počeli prek serije devetih velikih mednarodnih konferenc, ki so jih organizirali med letoma 1990 in 1996. Konference so se končale s tako imenovanim konsenzom glede številnih novih, soodvisnih, medsebojno integriranih paradigem, ki od takrat naprej določajo mednarodno sodelovanje. Primeri slednjega so trajnostni razvoj, spolni vidik, nova globalna etika, partnerstva z NVO in drugimi nedržavnimi akterji, ki so postala politično načelo, in t. i. dobro upravljanje. Približno deset let sem se ukvarjala s podrobno preiskavo velikih premikov paradigem, ki so se takrat dogajali znotraj mednarodnega sodelovanja. Z vidika večnih vrednot, kot so pravice narodov, nacionalna suverenost, človekova univerzalna narava in univerzalne moralne norme, moralna struktura svoboščin in verske svobode, je novi globalni konsenz ZN, ki je bil utemeljen ob koncu omenjenih konferenc leta 1996, predstavljal resne in pomembne izzive.
Kako vaš inštitut pravzaprav deluje pri opozarjanju na te stvari?
Odločila sem se ustanoviti inštitut, ki bi spremljal ta razvoj na stopnji globalnega upravljanja, izdajal akademsko in didaktično gradivo, ki bi bilo v pomoč v boju proti nevednosti glede zgodovine tega razvoja, opozarjal, kam lahko to pripelje, sodeloval pri seminarjih in konferencah ter jih tudi organiziral in poskušal promovirati iskren medkulturni dialog o vprašanjih mednarodnega sodelovanja. Na svojih potovanjih sem ugotovila, da se Zahod od drugih kultur lahko marsičesa nauči.
Ste avtorica knjige Globalizacija zahodne kulturne revolucije, ki je bila prevedena v slovenščino in jo je izdala Založba Družina. Nam lahko poveste, zakaj ste se odločili napisati to knjigo in katere so njene glavne tematike? Pišete o mehanizmih in konceptih seksualne in feministične revolucije. Za kaj pravzaprav gre?
Začetno prošnjo, da napišem knjigo, so pravzaprav izrazili afriški škofi, ki so hoteli imeti orodje, ki bi ga izobraževalci lahko uporabili, da bi pomagali ljudem razumeti, kaj se skriva za velikokrat privlačnim, pa vendar varljivim novim globalnim izrazjem Združenih narodov. Prek svojih raziskav v času konferenc devetdesetih let sem ugotovila, da so ZN v veliki meri cilje zahodnih feminističnih, spolnih in kulturnih revolucij spreminjali v globalne kulturne in politične norme. Knjiga tako razkriva nekatere od gonilnih idej zahodne revolucije ter strategije in mehanizme ZN, ki te ideje globalizirajo. Nova spolna in reproduktivna zdravstvena paradigma Združenih narodov denimo vključuje interpretacijo »spolne osvoboditve« iz maja 1968 (svobodna ljubezen, ženska pravica do svojega telesa itn.), univerzalen dostop do cele vrste kontracepcijskih metod ne glede na zakonski status, tako imenovani svobodni splav ter obliko »spolne vzgoje«, ki je prikrajšana za univerzalno moralo. Uporaba manipulativnega jezika, ki ga je skovala peščica »strokovnjakov«, da bi prikrili posebne, neuniverzalne interese, je eden glavnih »mehanizmov«, prek katerega so vlade, izobraževalni sistemi, zabavna industrija, mediji, zdravstveni sektor itn. sprejeli njihovo agendo. Prav tako je zgodovinsko dejstvo, da so glavne organizacije, ki promovirajo seksualne in spolne revolucije, kot so Planned Parenthood Federation (Načrtovano starševstvo) in spolne feministke, v dejanskem partnerstvu s sekretariatom Združenih narodov od šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Tu moramo izpostaviti tudi učinkovitost novih partnerskih politik. Glavna skrb globalnega upravljanja, denimo spolna agenda, naj bi postala stvar ne le vlad, temveč vseh družbenih akterjev, brez izjem. Globalno upravljanje uveljavlja svoje norme skozi vse svoje politične partnerje, vladne in nevladne, zaradi česar je ta postopek demokratično zelo težko nadzorovati.
Danes imamo na Zahodu levoliberalne iniciative, vključujoč boj seksualne revolucije in gibanj LGBT, ki ustvarjajo svojo kulturno hegemonijo. Kakšno vlogo je imela pri tem zabavna industrija in kakšne so posledice te »nove normalnosti«?
Vsekakor imajo filmi ogromno vlogo pri širjenju seksualnih in spolnih revolucij na Zahodu. Še zdaleč pa niso pri tem edini. Spolna vzgoja je od šestdesetih let izobraževalna veja seksualne revolucije. Poslužuje se radikalnih idej Alfreda Kinseyja, ki je celo otroke dojemal kot seksualna bitja. Sedaj UNESCO in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) spodbujata »globalno izobraževalno skupnost« (onkraj ministrstev za izobraževanje, posameznih šol, informativnih in neformalnih izobraževalnih procesov, mladinskih gibanj itn.), da začne učiti to, kar imenujejo »obširna spolna vzgoja«; program, v središču katerega je dekonstrukcija spola. Otroke učijo, da lahko sami izberejo svojo spolno usmerjenost in spolno identiteto. To naj bi bila »nova normalnost«. Pritisk, ki ga izvajajo nad zavestjo otrok in mladih, je zares zločinski. Ta »nova normalnost« se ne bo obdržala, saj se je ne da vzdrževati. Človeška narava se ne spreminja. Zakon, zapisan v naših srcih, uči vsa človeška bitja brez izjem zakonitost dopolnjevanja med moškim in žensko.
Če se naveževa na prejšnje vprašanje, mislite, da se lahko tradicionalne in konservativne sile česa naučijo od levice in bi se morale tudi same bolj posvečati kulturnemu boju, ki se velikokrat odvija zunaj parlamentov in političnih ustanov? Kakšen bi bil uspešen konservativni kulturni boj?
Metode in strategije, ki jih uporabljajo zagovorniki globalnih spolnih revolucij so manipulativne, saj je njihov cilj prepričati največje mogoče število ljudi, da zanikajo ali razgrajujejo to, kar univerzalno drži – realnost torej. V tem pogledu mislim, da jih ne smemo poskušati posnemati. Naš cilj ni družbeni inženiring. Moramo biti agenti nove kulture svobode, ki nas bo osvobodila diktatov globalne elite. Ne smemo ustvarjati vulgarnega izrazja. Naš jezik imenuje realnost takšno, kakršna je, nekaj, kar ni spremenljivo. Za moškega in žensko, partnerja, očeta, mater, družino, zavest, razum itn. ni nadomestkov. Bi pa morala biti naša glavna prioriteta, da agresivno znova osvojimo izobrazbo, kjer je to mogoče. Nadalje nas globalni, postmoderni, postkrščanski etos izziva, da poglobimo izobraževalno vsebino. Mladi morajo biti dobro podkovani filozofsko, človeško, moralno, politično, da bi bili pripravljeni pogumno voditi dober boj za vse, kar je zares univerzalno.
Kako komentirate politiko Evropske unije, ki je naklonjena gibanjem LGBT? Ali mislite, da bodo nedavne evropske volitve sprožile kakšne korenite spremembe?
Na kratko, globalna spolna revolucija je mogoča od pekinške konference Združenih narodov leta 1995 o ženskah v veliki meri zaradi Evropske unije. EU je glavni partner pri globalnem upravljanju. Menim, da je prezgodaj, da bi lahko ocenili, ali bodo zadnje evropske volitve prinesle kakšno konkretno spremembo. Lahko so tudi znak stopnjevanja boja, saj lahko pričakujemo močno reakcijo levice.
Pred nedavnim ste izdali še eno knjigo s podobno tematiko, ki je tudi precej obširna. Nam lahko zaupate kaj več o tem?
Ravno sem izdala knjigo s 760 stranmi Globalno upravljanje – Zgodovina tihe revolucije znotraj Združenih narodov (Global Governance – History of a Quiet Revolution within the United Nations 1945−1996, Tirant lo Blanch), ki razkriva korenito notranjo transformacijo Združenih narodov od leta 1945, ko so bili ustanovljeni, do sredine devetdesetih let. Vse od vrha Zemlje, ki je bil leta 1992, Združeni narodi razmišljajo o globalnem trojnem partnerstvu, ki vključuje države, nevladne akterje in globalne »ljudi« s ciljem doseganja trajnostnega razvoja kot okvirja za mednarodno sodelovanje v 21. stoletju. Knjiga spremlja pomembne zgodovinske mejnike pri vzponu globalnega upravljanja v smislu vsebine (trajnostni razvoj) in procesa (globalno partnerstvo) od sestave Ustanovne listine ZN do prvih konferenc ZN po hladni vojni. Osredotoča se na vlogo nekaj strokovnjakov, ki imajo vpliv, posameznikov in drugih nevladnih akterjev. Na teh velikih konferencah ZN (1968−1996) je prišlo do premika h globalni perspektivi, agendam in političnim procesom, ki ne le da jih ni bilo v ustanovnih dokumentih ZN, temveč niso v skladu s pravno naravo Združenih narodov kot mednarodne organizacije, ki naj bi bila predana temu, da se ravna skladno z univerzalnimi resnicami o človeški naravi. Do revolucije globalnega upravljanja je prišlo znotraj, zunaj in onkraj ustanove Združenih narodov. Ustoličila je mehko-trd politični sistem, ki lahko svojo platformo uveljavlja globalno in lokalno, četudi z »mehkimi« sredstvi. Osvobojen preverjanja in ravnovesja globalni kentavrski režim združuje silo in soglasje. Sedaj, ko deluje že celo generacijo, nam bo vladal vsaj do leta 2030 (Agenda 2030). Moja knjiga, vsaj upam, premaguje nejasnosti globalnega upravljanja, tako da ga pokaže v njegovi otipljivi, zgodovinski, razločni resničnosti, vključujoč njegovo politično platformo, mehanizme in izzive za demokracijo in svetovni red.
Česa se nameravate lotiti sedaj, kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Sedaj, ko je bila knjiga objavljena, se nameravam bolj osredotočiti na to, kaj bi bil lahko moj doprinos k našim skupnim premislekom, kako uresničiti vrnitev človeštva k svetovni viziji, utemeljeni na tem, kar je univerzalno resnično in dobro. Človeštvo potrebuje sporočilo upanja.
Biografija
