Piše: Bogdan Sajovic
V Gazi še vedno potekajo spopadi, le da se zdaj med seboj spopadajo Palestinci. Teroristična organizacija Hamas skuša z orožjem znova vzpostaviti popolno oblast nad Gazo. Spopadi ogrožajo krhko premirje in motijo dostop do humanitarne pomoči.
Premirje v spopadu med Izraelom in Hamasom, ki je bilo dogovorjeno 10. oktobra, ni preneslo miru večjemu delu prebivalstva na območju Gaze.
Spomnimo. Sporazum, ki ga je sestavila pogajalska skupina Katarja, Egipta in ZDA pod predsednikom Donaldom Trumpom, je vključeval izpustitev preostalih 20 živih izraelskih talcev, skoraj 2.000 palestinskih zapornikov in izročitev trupel umrlih izraelskih ugrabljencev. Izrael je delno umaknil svoje sile, kar je omogočilo vstop tovornjakom s pomočjo in nekaterim Palestincem vrnitev na opustošena severna območja. Vendar pa premirje ostaja krhko, saj je bilo v preteklem tednu v sporadičnih praskah ubitih najmanj devet Palestincev, dostop do pomoči pa je še vedno močno omejen.
Spopadi v Gazi se nadaljujejo
Sredi praznine, ki je nastala z delnim izraelskim umikom, pa so se sprožili notranji palestinski spopadi, predvsem med Hamasom in lokalnimi oboroženimi klani ali rivalskimi milicami. Ti notranji boji niso novi – napetosti, pa naj gre za politične, ekonomske ali čisto osebne, so tlele skozi vso vojno –, vendar pa so se po prekinitvi ognja močno stopnjevali in grozijo, da bodo prerasli v pravo državljansko vojno med Palestinci.
Palestinski viri poročajo o več deset ubitih v teh spopadih samo v preteklem tednu, boji pa so osredotočeni na mesto Gazo, in sicer na naselbine Han Junis, Beit Lahii in Tal al-Hawi. Hamas je nekaterim skupinam ponudil amnestijo za razorožitev, vendar jo mnogi zavračajo, ker glede na pretekle izkušnje niti najmanj ne zaupajo Hamasu. Poleg tega nasprotniki Hamas obtožujejo avtoritarnega nadzora nad Gazo, uzurpacijo oblasti in kopičenja humanitarne pomoči zase, medtem ko so sonarodnjaki trpeli zaradi lakote, ki je prizadela več kot pol milijona prebivalcev Gaze.
Ti notranji spopadi izvirajo iz mešanice obupa, ki ga je povzročila vojna, in bojev za oblast, ter tudi osebnih zamer in ambicij.
Obup je močna komponenta, saj je infrastruktura Gaze uničena, neposrednih in posrednih žrtev vojne pa visoko. Palestinski viri trdijo da so spopadi, lakota in bolezni terjale od petdeset do 67 tisoč življenj. Pohabljenih in ranjenih oziroma obolelih je po njihovih navedbah med sto tisoč in sto sedemdeset tisoč ljudi. Razseljenih pa vsaj pol milijona, mnogim so uničeni domovi. Izraelska stran sicer tem številkam oporeka, zlasti kar zadeva mrtve in ranjene, in zatrjuje, da so številke žrtev močno napihnjene in del propagandne kampanje Hamasa oziroma palestinske strani nasploh. Ne glede na število žrtev ostaja dejstvo, da več sto tisoč ljudi nima več domov, saj je na območju Gaze kot celote uničenih okoli 74 odstotkov zgradb, v severnih predelih, kjer so potekali najhujši boji, pa je uničenje še hujše, 90- in večodstotno. Sto tisoči prebivalcev Gaze so tako popolnoma razumljivo obupani. Eni za uničenje krivijo Izrael, drugi Hamas, tretjim je pa je pravzaprav vseeno, ker menijo, da so »vsi isti« zato zavračajo tako Hamas kot Izraelce in menijo, da je najbolje poskrbeti sam zase.
Vojna rivalskih oboroženih skupin
Hamas je v dveh letih spopadov utrpel hude izgube in izgubil tudi precej ugleda, ki ga je nekoč imel. Čeprav se vodje Hamasa ustijo, da je premirje dokaz, da so »z močno voljo zmagali«, veliko Palestincev meni drugače. Palestinska stran politično še zdaleč ni homogena. Politične frakcije, ki jih je pred dvema desetletjema Hamas zatrl, ko je prevzel popolno oblast nad Gazo, zdaj vidijo trenutek za povračilo in vnovični vzpon. Poleg tega so priložnost videle tudi nekatere druge politične frakcije, ki so nastale nedavno. Nekateri razvejeni rodbinski klani menijo, da so, kot rečeno, »vsi isti«, zato skušajo vzpostaviti svoja lastna avtonomna območja, formirajo pa se tudi prave kriminalne tolpe, ki jih politika sploh ne briga in si želijo samo plen. Orožja in opreme je na bojišču ostalo obilo, tako da so milice precej dobro oborožene. Hamas tudi trdi, da so nekatere od teh oboroženih skupin podaljšana roka Izraela, ki naj bi jih bil oborožil in opremil, da bi prek njih nadzoroval Gazo.
Hamas je na območja, ki jih je izpraznil Izrael, poslal okoli sedem tisoč svojih pripadnikov, med njimi svoje elitne enote, da bi znova prevzeli oblast nad celotno Gazo. Pri tem pa so naleteli na oborožene nasprotnike in spopadi so se začeli.
Že 3. oktobra so v Han Junisu izbruhnili spopadi med elitno enoto Hamasa (SAHM) in klanom Al-Mujaida. Hamas je napadel šotorišče klana, kar je sprožilo protinapad, v katerem je bilo ubitih 22 pripadnikov Hamasa. Pet Hamasovih operativcev je bilo med boji zajetih, potekajo pogajanja za njihovo izpustitev, čeprav nekateri menijo, da so vseh pet zajetih operativcev nasprotniki že pobili. Trupla padlih hamasovcev so nasprotniki odvrgli na bližnje smetišče.
Dvanajstega oktobra so se v četrti Tel al-Hawa, ki leži južno od Gaza Cityja, začeli hujši spopadi med Hamasovimi varnostnimi silami, ki so štele več kot tristo pripadnikov, in oboroženimi člani vplivnega klana Dughmush. Hamas je napadel stanovanjski blok, kjer so se utaborili borci klana, kar je pripeljalo do 27 smrtnih žrtev, nekateri so bili tudi javno usmrčeni, posnetki teh usmrtitev pa so zakrožili po spletu. Klan Dughmush ima sicer dolgo zgodovino nasprotovanja Hamasu, ki vključuje tudi več oboroženih spopadov v preteklosti.
V naselju Beit Lahija je prišlo do spopada med Hamasom in skupino Ashraf al-Mansi, ki jo je Hamas označil za izraelsko izpostavo. Poleg tega se je aktivirala še skupina Abu Shabab, ki je povezana z ISIS in poziva k spopadu s Hamasom. V teh spopadih ter usmrtitvah in mučenjih je po ocenah izgubilo življenja okoli petdeset ljudi.
Do oblasti tudi s surovo silo
V naselju Tal al-Hawa pa je bil umorjen lokalni vodja Hamasa, kar nekateri opazovalci ocenjujejo kot morebitni začetek gverilske vojne proti vladavini Hamasa s pomočjo atentatov na vidne člane in terorističnih napadov na infrastrukturo. Pri tem ne manjka ironije, da bi namreč teroristična skupina postala tarča terorističnih napadov.
Hamas se je odločil, da si bo povrnil oblast nad celotno Gazo in pri tem po vsem sodeč ne namerava izbirati sredstev. Usmrtitve tako imenovanih kriminalcev in izraelskih agentov oziroma kolaborantov (kar je pavšalna Hamasova oznaka za vse, ki nasprotujejo njegovi oblasti) potekajo po celotnem območju Gaze. Kot je razvidno iz poročil, Hamas nima nobenih zadržkov, da ne bi napadal šotorišč svojih političnih nasprotnikov ne glede na to, da so v šotoriščih tudi ženske, otroci in drugi civilisti, se pravi tisti, ki ne nosijo orožja in ne sodelujejo v spopadih.
Ti brutalni napadi Hamasa na nasprotnike pa spodkopavajo mirovni načrt. Pripadniki Organizacije Združenih narodov na terenu sporočajo, da je zaradi spopadov razdeljevanje humanitarne pomoči oteženo, če ne kar popolnoma onemogočeno. Poročajo o obstreljevanju razdelilne točke, s katere so nameravali oskrbovati okoli 1.500 ljudi. Podobna obstreljevanja se po besedah uradnikov OZN dogajajo povsod; na grobo ocenjujejo, da je v teh napadih življenje izgubilo več sto ljudi, čeprav uradnih poročil o žrtvah še ni. In tudi ne o krivcu, saj Hamas in druge oborožene skupine obtožujejo drug drugega vojnih zločinov, terorja, uzurpacije oblasti in izdaje interesov Palestincev.
Ves ta kaos, ki grozi, da bo prerasel v državljansko vojno, spodkopava mirovni načrt. Arabske države v regiji sporočajo, da ne bodo poslale ekonomske pomoči za obnovo, dokler ne bo vzpostavljen mir in Hamas razorožen. Hamas razorožitev zavrača, sklicuje se na bojazen pred maševanjem oboroženih nasprotnikov. Le ti seveda krivijo Hamas kot glavnega krivca, da so se sploh oborožili.
Predsednik Trump je objavil, da »nima problemov«, če namerava Hamas zatreti kriminalne tolpe, ne namerava pa gledati križem rok, kako Hamas obračunava s političnimi nasprotniki in namerava s terorjem spet prevzeti oblast. Trump je na kratko sporočil, da »če Hamas ne bo nehal pobijati, bodo oni (tj. ZDA) vkorakali v Gazo in pobili njih«. Sporočil je tudi, da so Izraelci pripravljeni, da se takoj spet vrnejo v Gazo in »naredijo red«.
Kam so poniknili »človekoljubi«?
Medtem pa po svetovnem spletu krožijo posnetki krvavega medsebojnega obračunavanja Palestincev. Komentarji so raznoliki, od sarkastičnih »z umikom Izraela Hamas končno lahko v miru izvaja javne usmrtitve« do resnejših »Hamas poskuša prelisičiti ameriško administracijo … tako, da se dela, da se želi umakniti, hkrati pa znova vzpostavi nadzor nad Gazo«.
Predvsem pa se uporabniki na spletu sprašujejo, kam so nenadoma poniknili sto tisoči protestnikov v zahodnih državah, ki so se mesece drli na vse grlo o grozotah vojne in pretakali solze zaradi nedolžnih civilistov ter obtoževali Izrael, ZDA in Zahod, da imajo krvave roke. Zdaj, ko civilisti padajo pod kroglami Hamasovih morilcev ali kroglami rivalskih skupin, pa zahodnih kvazičlovekoljubov te žrtve ne motijo več. Očitno držijo ocene tistih, ki so propalestinske demonstrante v zahodnih mestih označili kot mešanico poklicnih najetih kričačev in zaslepljenih cepcev, ki so lutke v rokah sovražnikov Zahoda.
