Piše: mag. Tadej Ian
Trendi kažejo, da na vsakih volitvah v Evropi vse bolj izgubljajo tako imenovane stranke sredine, ki delujejo tradicionalno v skladu s političnimi doktrinami 20. stoletja. Pridobivajo pa stranke skrajne levice in stranke skrajne desnice, kot jih imenujejo osrednji mediji. Slednje imajo pred skrajno levimi kar veliko prednost. Kaj se v resnici dogaja?
Poznavalec osnove politične teorije oz. politologije, ki bi prišel v naš čas iz 20. stoletja, bi bil zbegan zaradi današnje politične slike v Evropski uniji oz. v njenih državah članicah. Videti je, kot da politične doktrine 20. stoletja ne delujejo več. A v bistvu ne gre za to. Gre za to, da so klasične stranke (tako leve kot desne in sredinske), ki so dominirale v 20. stoletju, postaje ujetnice preteklosti – zastale so v času, ki jih je povozil. Ne gre torej za to, da koncept politične scene iz 20. stoletja ne bi več deloval, pač pa so klasične stranke tako na levi kot na desni in v politični sredini sklepale slabe, pogosto celo katastrofalne kompromise in v osnovi izdale svoje volilne baze. Tako denimo socialni demokrati v neki poljubni evropski državi danes delujejo neoliberalno in podpirajo desne globalizacijske tokove, medtem ko na drugi strani liberalci ali krščanski demokrati podpirajo oz. na oblasti uvajajo neke radikalno leve agende. Nastopila je politična zmešnjava, ki močno bega evropskega volivca, saj v povezavi z imeni strank ne dobi več tipičnih urejenih oz. ločenih programov, ki jih je bil vajen v 20. stoletju.
Evropski strankarski narobe svet
Toda zadeve so še slabše, kot se sliši. Če pogledamo situacijo v strankarski Evropi v splošnem, je takšna, da tako imenovane sredinske stranke, ki so bile nekoč zmerno leve in zmerno desne, govorijo zmerno, a delujejo vse bolj radikalno levo. To je v bistvu njihova laž volivcem, saj govorijo eno, počnejo pa drugo. Rezultat je, da se vse več njihovih volivcev nagiba v desno k s strani osrednjih medijev imenovanim radikalno desnim strankam. Toda resnica je v tem, da so te stranke v zadnjih letih omilile retoriko in tudi programske cilje, tako da v resnici ne gre (več) za radikalne stranke, pač pa za vse bolj zmerno desnico. Na drugi strani pa se radikalno leve stranke še bolj radikalizirajo. Vzrok je v tem, da pod oblastjo tako imenovanih zmernih levih in desnih strank cvetijo vse bolj radikalne leve politike in doktrine, ki dajejo veter v jadra radikalno levih strank, ki samo zahtevajo, da se radikalne spremembe v levo zgodijo hitreje, kot so nazivno sredinske stranke to pripravljene omogočiti. To pa pomeni tudi vse več volivcev za te radikalno leve stranke, saj tako imenovane zmerne stranke s podporo radikalno levim praksam te prakse (ne)hote v javnosti legitimirajo kot zmerne. Povolilne koalicije v Avstriji in Nemčiji kažejo na to, da dozdevno sredinske sile le stežka držijo status quo, ker imajo vse manj glasov. Končni rezultat bo tak, da po nekaj prihodnjih volitvah ne bodo več imele zadosti glasov, da bi oblikovale vlade. Usoda teh nazivno zmernih strank je, da propadejo ali pa se zlijejo z radikalno levico. Tak trend se denimo kaže v Franciji, ko je francoski predsednik Macron paktiral z radikalno levico in zlorabil demokracijo tako, da je ukradel zmago dozdevno skrajno desni stranki. Končna posledica bo to, da bodo na koncu te (recimo jim) nove desne stranke, ki jih osrednji mediji danes razglašajo za radikalno desne, prevzele oblast. Nove desne stranke bodo na koncu v svojih državah normalizirale stanje v družbah, ki jih zdaj v kaos potiska radikalna levica. Težava pa bo v tistih državah, ki bodo na koncu tega procesa razdeljene na nove desne stranke in radikalno leve stranke, saj lahko v primeru relativno izenačene moči tam namreč pride do hude politične nestabilnosti, celo državljanskih vojn. Nazivno sredinske stranke zato danes delajo katastrofalno napako, ker ohranjajo status quo, namesto da bi naredile to, kar jim sugerirajo lastni volivci, in sicer, naj stopijo korak ali dva v desno in se povežejo z novimi desnimi strankami. Če bi to storile, bi lahko v lastni državi preprečile državljansko vojno v prihodnosti ali pa vsaj skrajšale čas do neizbežnih desnih reform, če se bo situacija razpletla tako, da grožnje državljanskih vojn zaradi modrosti volivcev, ki ne bodo v zadostni meri podprli levih radikalcev, ne bo.
Obstaja pa še dosti bolj črn scenarij
To, kar je opisano v zgornjem razdelku, je samo enostavna in logična politološka analiza tega, kar se bo v Evropi neizbežno zgodilo, če Evropa ohrani stabilnost in se tak trend v politiki, kot ga imamo zdaj, nadaljuje nespremenjen. Ta čas prav nič ne kaže, da bi se trend obrnil, ker so strankarske strukture nekoč zmernih klasičnih strank očitno izgubile pamet in svoje stranke vodijo v propad. Veliko vprašanje pa je, ali bo v Evropi stabilnost zdržala tako dolgo. Evropska vodstva, ki so sestavljena iz zastarelih strank 20. stoletja, namreč EU in večino njenih članic na nacionalni ravni vodijo v nesrečo. Če umetno inteligenco (UI) ChatGPT vprašate, koliko časa bi vojske držav članic EU zdržale v vojaški konfrontaciji z Rusijo, UI pravi, da bi bile brez podpore ZDA in drugih zaveznikov evropske vojske v kritičnem položaju že po dveh ali treh tednih vojaškega spopada z Rusijo, medtem ko bi do evropskega vojaškega zloma prišlo že v dveh ali treh mesecih. Države članice EU imajo namreč majhne profesionalne vojske, ki bi jih siloviti napadi ruskih dronov in raket hitro razredčili in onesposobili. Pa vendar najbolj izpostavljeni voditelji EU do Rusije nastopajo zelo bojevito, čeprav se kar ne morejo odločiti, da bi zagnali evropsko vojaško industrijo s polno paro, in kljub temu, da predsednik ZDA pravi, da noče vojne z Rusijo in da EU ne bo pomagal v primeru vojne, če države članice EU ne bodo več denarja namenile za vojaške izdatke! Na drugi strani evropski voditelji slabijo evropsko gospodarstvo z nesmiselnim zelenim prehodom in dobesedno odpirajo pot energetski krizi in električnim zatemnitvam oz. izpadom, znanilec katerih je bil tisti letošnji aprilski v Španiji. Hkrati evropski voditelji nič odločnega ne storijo, da bi preprečili milijonske reke azijskih in afriških migrantov v EU, čeprav gre večinoma za pripadnike islamske civilizacije, ki imajo popolnoma drugačno kulturo in drugačne vrednote, kot so evropske, in lahko Evropo v primeru zunanje agresije oslabijo kot peta kolona ali pa lahko ob lastnem demografskem bumu čez nekaj desetletij prevzamejo evropske države prek državljanskih vojn ali z volitvami in po principu nacistov v 21. stoletju odpravijo evropske demokracije ter kar v parlamentih evropskih držav razglasijo islamske kalifate. Seveda gre v zgornjih vrsticah za špekulacijo in superčrne scenarije, a scenariji niso tako nemogoči in neverjetni, kot se slišijo, če upoštevamo razvojne trende Evropske unije, ki so zdaj aktualni. Evropska unija je v tem času vse prej kot stabilna. Nestabilna je vojaško, gospodarsko, demografsko, politično in tudi socialno, ker jo pretresajo vse bolj popularne radikalno leve ideologije, kot so prebujenstvo (wokeizem), »bela krivda«, multikulturalizem, militantni feminizem, forsiranje vrednot LGBT+, demokratični socializem in famozna obsedenost z reševanjem planeta, zaradi katere nam, Evropejcem, greni življenje omenjeni nori zeleni prehod, ki ubija naše gospodarstvo.
Le nove desne stranke lahko rešijo Evropo
Evropsko unijo oz. njene države članice lahko rešijo le nove desne stranke, ki se zavedajo škodljivosti množičnih migracij v Evropo z drugih celin, rušilnosti zelenega prehoda, nevarnosti evropske vojaške šibkosti in ogrožanja evropskih nacionalnih držav s strani divje globalizacije. Evropo lahko rešijo samo mir, red in moč, kar lahko vse ponudijo nove desne stranke, če jim bodo evropski volivci le zaupali mandate. Radikalna levica pa namesto miru kratkoročno ponuja konflikt in dolgoročno vojno, namesto reda kaos ter namesto moči šibkost in propad Evrope, kot jo poznamo.
