Medtem ko si po neodvisnosti, doseženi leta 2006, ter lanskoletni pridružitvi zvezi Nato Črna gora močno prizadeva postati tudi članica Evropske unije (EU), kamor je država poslala uradno prošnjo za pridružitev leta 2009, pa na mnogih področjih država še ni pripravljena na članstvo v EU. Še več, evropski Monte Carlo, kakor nekateri imenujejo to mlado državo, naj bi bila prepreden s korupcijo, dejstva pa pričajo o tem, da celotno državo povsem obvladujejo krogi blizu nekdanjemu premierju in sedanjemu predsedniku Milu Đukanoviću, na oblasti praktično nepretrgoma od leta 1991, z njim pa je povezan tudi Črt Mesarič, ustanovni član Foruma 21 in bankster, ki je v Črni gori vodil izpostavo NLB Montenegrobanke.
Kot je poročal The Center for Public Integrity, je bilo leta 2008 mnogo Črnogorcev presenečenih, ko je globalna finančna in gospodarska kriza dosegla tudi njihovo državo. Decembra je namreč premier Milo Đukanović oznanil, da bo morala vlada dokapitalizirati Prvo banko, največjo finančno institucijo v državi, ki je sicer v lasti Đukanovića, njegovega brata Aleksandra, sestre Ane ter bližnjega prijatelja. Ob tej priložnosti je Milka Tadić, urednica Monitor magazina, dejala, da je Črna gora dejansko država brezvladja, kjer lahko člani vlade ali pa ljudje v bližini vlade počnejo, karkoli želijo. Ravno Đukanović pa je simbol državnega kriminalnega imperija, nakopičil si je namreč toliko premoženja, da ga niti teoretično ni mogoče pojasniti z njegovimi nizkimi prihodki, ki jih je prejemal v času svoje kariere kot državni funkcionar.
Đukanovićeva kriminalna pot se je začela v sodelovanju z italijansko mafijo
Ko je Đukanović leta 1991 prvič postal predsednik vlade, je bil takrat najmlajši na takšni funkciji v Evropi, vse od takrat pa dominira črnogorskemu političnemu prostoru. Vse od leta 1991 je namreč skoraj nenehno na funkciji predsednika vlade ali pa na funkciji predsednika države, pri čemer pa njegova plača uradno ni nikoli presegla 1.700 ameriških dolarjev mesečno, prav tako pa poročila o dohodkih in premoženju ne razkrivajo kakršnih koli prihodkov, ki bi jih Đukanović prejemal iz drugih virov, njegova žena Lidija pa je imela le malo višjo plačo od njega.
Đukanovićeva kriminalna pot se je začela v sodelovanju z italijansko mafijo
Že leta 2003 so na dan začeli prihajati podatki, da je Đukanović obogatel s svojim tihotapljenjem tobaka iz Črne gore prek Jadranskega morja v Italijo. Đukanović naj bi začel s tihotapljenjem tobaka bogateti že pod vodstvom Slobodana Miloševića, ko je bilo preostalo gospodarstvo takratne Jugoslavije podvrženo mednarodnim sankcijam. Ko je tobak prispel v Italijo, ga je prevzela italijanska mafija in ga razpečevala po celotni Evropski uniji. Tožilstvo v Neaplju je takrat Đukanovića označilo za skupnega imenovalca nelegalne trgovine s cigareti, katere izvor se je začel v Črni gori v pristanišču Bar in je obsegala več milijonov cigaret. Takratne obtožbe neapeljskega tožilstva naj bi bile zanesljive, temeljile pa naj bi na posnetkih telefonskih pogovorov med Đukanovićem in italijansko mafijo, ki jih je tožilstvo pridobilo v okviru več let trajajočih preiskav. Kot je še takrat poročal Guardian, naj bi bil Đukanović del vodstva organizacije, ki jo je vodil Paolo Savino, vodilna oseba Camorre.
Mafijci so se s sodiščem soočili, Đukanović ne
Medtem ko je leta 2009 portal Swissinfo poročal o tem, da je bil zaradi nedovoljene trgovine s cigaretami Paolo Savino obsojen na dve leti in devet mesecev zapora, se zaradi omenjenih obtožb Đukanović ni nikoli soočil s sodiščem. Še več, trdil je, da so bila črnogorska pristanišča, kot je Bar, legalno uporabljena z namenom transporta cigaret v Italijo. Za ta namen je organiziral tudi novinarsko konferenco.
Konflikti interesov, napadi na vsakega, ki se Đukanovićem postavi nasproti
Med privatizacijo državnega premoženja, zlasti pa največje Prve banke, so se pojavljali številni očitki o konfliktu interesov, globoko pa naj bi bil vpleten sam Milo Đukanović. Na novinarje, ki si upajo negativno poročati o njegovem početju, se Đukanović spravlja s tožbami, pa ne le v Črni gori, pač pa tudi na Hrvaškem in v Srbiji. Leta 2015, ko je tisoče opozicijskih protestnikov zahtevalo njegov odstop, jih je razgnal tudi s pomočjo solzivca in oklepnih vozil. Ko je leta 2016 nato odstopil in se že tretjič upokojil, državljani niso verjeli, da se je zares umaknil. In imeli so prav, že leta 2018 se je namreč vrnil na vrh državne politike kot predsednik države. Le sprašujemo se lahko, kako se bo končal boj državljanov z globoko državo in mafijo v Črni gori. Situacija je namreč zelo podobna tej v Sloveniji, s slovenskimi akterji globoke države pa celo neposredno povezana.
J. Ž.
