Piše: C.R.
Pred tridesetimi leti se je Češkoslovaška po padcu komunističnega režima prvič soočila z mednarodno kritiko. Mednarodna organizacija dela (MOD) je češkoslovaški parlament obtožila kršitve prepovedi diskriminacije na delovnem mestu.
Zaradi tako imenovane “lustracije”, ki je začela veljati oktobra 1991. Iz izvršilnih položajev so bili o izključeni vsi nekdanji uslužbenci Službe državne varnosti StB in člani komunistične partije. Prepoved se je nanašala na približno 9.000 delovnih mest v državni upravi, vojski in varnostnih službah, državnih podjetjih in medijih, na univerzah in v sodstvu.
Praga je kljub kritikam zakon ohranila tudi po ločitvi od Slovaške. Čehi so ukrepali hitreje, strožje in dosledneje kot njihovi sosedje: Madžarska je ustrezne zakone uveljavila tri leta pozneje, Poljska pa šele leta 1997. Učinkovita lustracija ni bila izvedena v nobeni od držav. To je vplivalo tudi na sodstvo. Radikalizem Čehov je bil predvsem posledica dejstva, da je bil komunistični režim na Češkoslovaškem veliko strožji kot na Madžarskem in Poljskem.
Ko se je Češka pridružila EU, je ostalo zelo malo sodnikov in tožilcev, ki so služili komunističnemu režimu. Nadaljnje čistke niso bile več potrebne. Ena od posledic tega je, da EU danes Češke republike ne obsoja zaradi nespoštovanja neodvisnosti sodstva. V 15 letih, ki so jih Čehi preživeli v čakalnici EU, so lahko sami in brez zunanjega vmešavanja sprejeli vse ukrepe, za katere so menili, da so potrebni za izsušitev komunističnega močvirja
V Sloveniji, tako kot v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah, ni bilo lustracije, Stara omrežja ne prevladujejo le v politiki in gospodarstvu, temveč tudi v sodstvu.
Konservativni premier Janez Janša je žrtev njihovih mahinacij. Leta 1988 ga je vojaško sodišče kot novinarja obsodilo na 18 mesecev zaradi “veleizdaje”, ker si je drznil kritizirati Jugoslovansko ljudsko armado (JLA). Leta 2014, tri tedne pred parlamentarnimi volitvami, je kot politik že drugič pristal v zaporu.
Na podlagi obtožb, za katere ni bilo dokazov, so politično motivirani tožilci in sodniki proti njemu organizirali sodni proces, ki ni upošteval načela pravne države. Sodniki so ga spoznali za krivega, da je “ob nedoločenem času, na nedoločenem kraju in na nedoločen način” sprejel ponudbo podkupnine v neznanem znesku, ki mu jo je ponudilo finsko orožarsko podjetje za dobavo oklepnih vozil.
Na koncu je Janša šest mesecev sedel v zaporu. Rdeči kabineti so prevladali na sodiščih vse do vrhovnega sodišča. Predsednik, nekdanji komunist Branko Masleša, je Janšo javno razglasil za krivega še pred pritožbenim postopkom, v katerem je sam sodeloval kot sodnik. Junija 2015 je ustavno sodišče sodbo razveljavilo. Kot predsednik vlade mora Janša zdaj poslušati, da spodkopava neodvisnost sodstva.
Vir: Die Presse
