6.7 C
Ljubljana
torek, 18 maja, 2021

Dalia Klein Schöntag: “Želim, da mi Slovenija vrne slovensko državljanstvo, ki so ga mojim staršem odvzeli 1948. leta”

Piše: vfokusu.si

Na včerajšnji dan, 26. aprila, pisalo se je 1944. leto, se je za Jude v Prekmurju pričela pot v uničevalski pekel nacističnega taborišča Auschwitz – Birkenau. Nemški okupatorji so jih zaprli v soboško sinagogo, nato pa še z ostalimi Judi iz Lendave in drugih prekmurskih krajev, v živinskih vagonih preko Čakovca in Velike Kaniže deportirali v Auschwitz – Birkenau, od koder se jih je po kapitulaciji nacistične Nemčije, vrnila le peščica. Naleteli so na izropana domovanja ali pa na nove stanovalce, komunistične zmagovalce NOB in revolucije. Komunistični oblastniki so vsem pomorjenim Judom nacionalizirali premoženje, brez vsega so ostali tudi preživeli.

Zato so se odločili za selitev v Izrael. Še preden so jim revolucionarne oblasti dovolile izselitev v Izrael, so se morali odpovedati jugoslovanskemu državljanstvu zase in za svoje potomce, premoženje pa so bili prisiljeni prodati za drobiž. Toda, tudi v Izraelu so ostali Slovenci po duši, sicer judovske veroizpovedi.

Po osamosvojitvi so se skupaj s svojimi potomci pričeli kot turisti vračati domov. Slovenija oziroma Prekmurje je zanje še vedno “svetinja,” nam pove dr. Bojan Zadravec, velik poznavalec zgodovine Judov v Prekmurju, o katerih je napisal kopico knjig. Tudi s potepov po Izraelu, kjer se je srečal s potomci prekmurskih Židov, ki so se 1948. leta odpravili v Izrael, je veliko napisanega.

Mnogi med njimi, tako Bojan Zadravec, so takoj po osamosvojitvi vložili pri slovenskih sodiščih zahtevo za razveljavitev diskriminatornega sklepa takratne komunistične FLRJ o odvzemu državljanstva. Začuda v novi državi Sloveniji sodni mlini za njihove zahteve po priznanju slovenskega državljanstva meljejo zelo počasi. Prenekateri še danes, 30 let po osamosvojitvi, niso doživeli izpolnitve največje želje, povrnitev slovenskega državljanstva.

Več kot zgovorna je zgodba Dalie Schöntag Klein, potomke dveh prekmurskih judovskih družin Schöntag in Pollak, sicer pa rojena v Izraelu. “Želim imeti slovensko državljanstvo, ker sem Slovenka,” je v kleni prekmurščini povedala Bojanu Zadravcu med njegovim obiskom v Izraelu. Takrat je tudi nastal njun pogovor, ki ga objavljamo v celoti.

“Želim imeti slovensko državljanstvo, ker sem Slovenka!”

Dalia Schöntag  - Klein
Dalia Klein, rojena Schöntag, 12.10.1950 v Izraelu, v mestu Rehovot.

Odraščala je v kraju Kidron, ki so ga ustanovili priseljenci iz vseh držav nekdanje Jugoslavije. Njena družina se je smatrala za Slovence. V sebi čuti slovenstvo in ponosna je na to, zato si želi, da bi dobila slovensko državljanstvo, čeprav verjetno nikoli ne bo živela v Sloveniji.

Ste Izraelka in ste judovske vere, a predstavljate se za Slovenko. Ste vse v enem?

»Moja starša sta bila Slovenca, a veroizpovedi sta bila judovske. Tako sem to tudi jaz. Veste, Judje smo bili državljani katerekoli evropske države, razlikovali smo se le po veri. Plačevali smo davke kot vsi drugi in se borili za vladarja in domovino. Ponosna sem na svojega starega očeta Samuela Pollaka, ki se je boril na Soški fronti in se iz nje vrnil živ domov.

Moj oče Leopold Schöntag se je rodil leta 1912 v Murski Soboti, tam se je 1919 rodila tudi moja mama Terezija Pollak. Očetova družina se je ukvarjala s trgovino na drobno, mamini pa s kmetijstvom in špecerijo. Vsi so imeli dobre odnose z ostalimi domačini, to danes potrjujejo tudi ljudje, ki so jih poznali. Nikomur nič krivi so vsi bili deportirani v taborišča. Oče je bil med prvimi odpeljan v delovno taborišče ob začetku druge svetovne vojne, mama in vsa ostala družina pa so bili odpeljani 22.maja1944 v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Tam je umrlo večino mojih sorodnikov, tudi stari oče, vojak v prvi svetovni vojni. V prvi vojni se je boril za Avstrijo in Nemčijo, slednja ga je v drugi poslala v smrt, od tam se ni vrnil. Oba moja starša sta na srečo preživela holokavst in se vrnila v domači kraj, kjer sta našla prazne, izpraznjene domove. Mamino hišo je že naseljevala neka druga družina. Da bi si nekoliko opomogla, sta se odločila, da se preselita v Izrael.«

Kako je to bilo mogoče?

»Decembra leta 1946 sta se poročila, dobila sina Ervina in leta 1949 prišla živet v Izrael, a pred tem sta se po izselitvi morala odpovedati jugoslovanskemu državljanstvu in imetju. To je bil pogoj. V novo kulturo, ki jima je bila v začetku zelo drugačna, sta se sčasoma privadila. Bivanjske razmere so bile težke, prehrana slaba in enolična, zaradi tega je umrl njun petnajstmesečni sin, moj brat. V žalosti in pomanjkanju so jima ob strani ostali priseljenci iz slovenskega ozemlja in ljudje iz domačega kraja s katerimi sta ostala v kontaktih preko pisem. Leta 1950 so dobili mene, tri leta za mano pa še mojega brata Erana.«

Kako pa vaš mož in otroci?

»Poročila sem se 6. marca 1969 z Ješaujem Kleinom, Judom romunskih korenin. Srečna sem z možem. Imava tri otroke, hčerko Livnat in sina Arnona ter Odeda. Imava pet krasnih vnukov, štiri vnukinje in vnuka. Zdaj ko sem upokojena, delala sem kot sekretarka, imam več časa, da preživim z njimi.«

V kaki kulturi jih vzgajate?

»Moj oče je umrl leta 1988, mama pa 2011. Po smrti staršev še bolj čutim, da moram negovati slovensko kulturo na Bližnjem vzhodu.

Čeprav živim v Izraelu, sem se vedno obnašala kot Slovenka. Otroke sem vzgajala v slovenski kulturi, in zdaj tudi vnuke. Oni to sprejemajo. Zdi se, da to ni enostavno, namreč snaha in zet sta potomca Judov, ki so se v Izrael priselili iz arabskih držav, ampak slovenstvo je nekaj kar tudi onadva sprejemata in se učita običajev. Vem, to je za Slovence v Sloveniji nekaj nenavadnega. Vendar slovenstvo je del nas in vseh tistih, ki se poročijo v našo družino.«

Kako še čutite slovenstvo?

»Čutim se Slovenko, čeprav nikoli nisem živela v njej. To je v meni in to sem jaz. Veselila sem se osamosvojitve in podvigov Slovenije v svetu, uspehov slovenskih športnikov, doma imam slovensko zastavo in znam Zdravljico na pamet. Ljudje, ki živimo na tujem, vemo kako lepa je Slovenija, njena pestra geografija, zgodovina in ljudje.«

Tudi kuhate slovenske jedi?

»Vedno pripravljam slovenske jedi. Moje slovenske jedi so prilagojene razmeram po predpisih judovskega prehranjevanja, košer pravilih. To je tradicionalna kuhinja, avtohtona na slovenskem, namreč Judje smo bili avtohtoni prebivalci Slovenije, predvsem Prekmurja. Sodelovala sem tudi pri nastanku prve judovske kuharske knjige v slovenščini. To je tako, kot katoliki imajo na primer slovenske velikonočne jedi, imamo tudi judje svoje slovenske praznične jedi. (Smeh) Gre za slovensko kulturno dediščino in za bogastvo te dežele.«

Vas pa tudi Slovenci iz Slovenije obiščejo?

»Mnogo Slovencev prihaja v Izrael, in to zelo dosti mladih. Rada gostim Slovence, ki pridejo na obisk v »Sveto deželo« in jim pomagam, da se znajdejo v tej kulturno tako raznoliki deželi. Večina, ki prihaja sem v Izrael ima strah pred tem, da je tu vojna. Je nemirno, ampak mi živimo.«

Ste tudi na tekočem, kaj se dogaja v Sloveniji?

»Novice iz Slovenije spremljam preko interneta, preko časopisov, tudi Delo in njegove priloge redno berem. Sem v rednih stikih z mojimi bližnjimi iz Slovenije. Potrebno je vedeti kaj se dogaja.«

V življenju ste priskrbljeni. Imate še kakšne želje? Na primer, da napišete knjigo ali…

»Moja edina in največja želja je ta, da bi dobila slovensko državljanstvo in s tem postala uradno Slovenka. Vem, kakšni so pogoji za pridobitev slovenskega državljanstva, da je pomanjkljivo to, da nisem  rojena v Sloveniji, niti nisem živela, starši pa so se morali imetju in državljanstvu odpovedati. Žal mi je, a upam, da ga bom dobila, ko bom spet zaprosila.

Več si lahko preberete TUKAJ.

Zadnje novice

Sorodne vsebine