Piše: Damian Ahlin
Kakor vem, ne obstaja država na tem svetu kjer bi podpredsednica po porazu na volitvah krivdo za to namenila predsedniku in mu celo ukazala, kako naprej, in to v javnosti. Sicer se motim, a obstaja država čisto na jugu Amerike – imenuje se Argentina.
Vladna koalicija v negotovosti
Čudno se sliši, je pa resnično. Podpredsednica države, Cristina Fernandez Kirchner je po “vročem” javnem pismu ukazala predsedniku Albertu Fernandezu katere ministre mora nujno zamenjati. Ravno zaradi njene “prošnje” je predsednik v petek 18.9.2021 razglasil nove ministre: za zunanje zadeve, za varnost, za šolstvo, za znanost in tehnologijo, za kmetijstvo, za komunikacijo in tisk ter šefa kabineta. Skratka vse pripadnike lastne stranke za pripadnike koalicijske stranke katero vodi podpredsednica. Istočasno se je zahvalil za opravljeno delo odhajajočim uradnikom ter prejel zavezo tistih, ki bodo to prevzeli. Predaja funkcij bo v ponedeljek 21.9.2021 v vladni palači. Končno je le podlegel ukazom, čeprav so nekateri mislili, da bo tokrat sam odločil kako pa kaj. Pokazalo se je kdo v resnici vodi državo.
Govorimo o državi, ki je po prebivalstvu 31. na svetovni ravni, 32. ekonomija na svetu, 75. država po standardu življenja. Če govorimo o investicijah je pa to država, ki ima veliko ekonomskih zapletov za kar je na 119. mestu; po merilu korupcije pa na 78.. Država o kateri se ne ve kaj bo sploh v kratki bodočnosti zaradi zdravstvenega in ekonomskega položaja. V zvezi s pandemijo, je 8 država na svetu glede okuženosti in trenutno je uspela cepiti samo rahlih 42% prebivalstva z dvema odmerkoma.
Kaj pa glede politike? To pa že vemo kako gre, vlada je strmoglavila prejšnjo nedeljo 12.9.2021 ob primarnih volitvah PASO in so se začele težave tudi v vladni koaliciji. Dejstvo je, da država ni v redu, kdo je pa za vse to kriv? Odvisno koga vprašate je to lahko bivši predsednik Mauricio Macri, čeprav je že dve leti druga vlada; če vprašate druge bodo zagotavljali, da je to zaradi slabe dejanske oblasti.
In tu se ustavimo za trenutek ker nekateri menijo, da je kriv predsednik s svojimi ukrepi, drugi pa pač trdijo, da je vsega tega kriva podpredsednica, ker baje da gospa vlada iz ozadja se pravi naj bi predsednik samo ubogal ukaze. Žal to res drži, če vzamemo kot vidno pričo dogajanja v zadnjem tednu.Več ali manj so to bile govorice, tu in tam se je tudi v javnosti večkrat videlo po retoriki kdo naj bi v resnici vladal.
Vladna koalicija, ki govori o zaščiti revnega sloja, o človekovih pravicah in o demkraciji ima pa naklonjenost na Kubo, Venezuelo, Kitajsko in Rusijo. Javno sovražijo kapitalizem, v resnici ga pa privatno obožujejo.
Volilni sistem
V nedeljo 14 novembra t.l. so sklicane parlamentarne volitve in v letu 2023 bodo pa predsedniške volitve na vrsti. Volilni sistem v Argentini je obvezni za vse državljane od 16 do 70 let. Še pred tem pa se izvedejo volitve PASO (Primarias, Abiertas, Simultaneas y Obligatorias = primarne, odprte, istočasne in obvezne), gre se za predhodne volitve, ki jih je zakonito uvedel pokojni predsednik Nestor Kirchner leta 2009. Takrat je bil mišljen sistem, ki bi se tisto leto zagotovil miren pohod in preprečil običajne volilne politične nevšečnosti iz opozicije. Izkazalo se je, da v resnici bi bilo letos prvič, da imajo primarne volitve smisel in to zlasti za opozicijo.
Vladna koalicija je dokončno zapadla avtoritarizmu sedanje podpredsednice. V opoziciji »Juntos« pa se odvija spopad, ki bo nakazal pot, desno sredinske oblike, po kateri bi skušala najti notranje ravnotežje in obvarovati republikanski sistem v državi. Če propade, se na obzorju dviga usoda prej omenjene Venezuele, Cube, Nikaragve in podobno.
Da je vse to bolj zapleteno in tudi zanimivo in kar se da živahno za politično plat pa moramo dodati smisel parlamentarnih volitvah v državi, ki vodi predsedniški sistem. Predsedniški mandat -po ustavni spremembi iz leta 1994- traja štiri leta. Enako mandati poslancev. Se pravi, da sredi predsedniškega mandata zamenja poslanska skupina polovico svojih članov. Mandat senatorjev pa traja šest let, in se vsake dve leti zamenja tretjino članov.
Letos se bo torej novembra meseca izvolilo poslance v vseh volilnih krogih, senatorje pa le v osmih provincah. Poleg tega pa se bo volilo tudi predstavnike v provincijskih parlamentih in seveda nove člane občinskega sveta.
Vse je precej zapleteno in mnogokrat volivci niti dobro ne vedo, kaj volijo; še manj pa koga naj bi volili.
Ne praznuj pred štetjem glasov
Volitve so zelo važne. In zmaga le teh, toliko bolj. Za vladno koalicijo zmaga pomeni večino članstva v parlamentu. V senatu jo že ima, se pravi, dovolj število članov, da sprejme veljavne sklepe, brez večjega pogovora. Če dobi še število članov v parlamentu, bi imeli popolnoma krito za veljavno potrditev zakonov.
Dandanes je kar nekaj zakonskih osnutkov, ki jih je senat že potrdil, pa spijo v predalih poslancev, ker vlada ne doseže potrebnega števila glasov.
Na teh volitvah ima vladna koalicija dva bistvena cilja: zagotoviti, da ohrani večino v senatu in pridobiti vsaj šest dodatnih poslancev. Prav zato pa se opozicija toliko prizadeva za uspešen nastop, ker ne gre za vodstvo države, temveč za usodo republikanskega sistema.
Nedelja 12.9.2021. Ob 20:30 se je štetje zakasnilo, ker zaradi COVID protokola se je na voliščih izkazalo, da gre vse bolj počasi, kot je bilo predvidevano. Na ekranih namesto prvih številk so prikazali praznični oder, vse v luči in veselju… Tako močno je bilo vladno prepričanje, da je praznovanje »zmage« začelo istočasno, ko so pričeli šteti prve glasove. To veselje se je že v prvi pol uri spremenilo v žalostinko.
Resnično, ni bilo slišati v preteklih tednih kaj veliko o možnih številkah. Le redke so bile morda napovedi možne zmage na opozicjiski strani . Ni bilo pa slišati o volilnem potresu, ki je prizadel vlado in jo ob nedeljskem večeru spravil skoraj v nezavest. Strmoglavili so in tudi v tistih regijah kjer so jo politologi prikazovali kot nedotakljivo trdnjavo podpredsednice.
Lahko si ogledate sliko zemljevida, rumena barva predstavlja opozicijo, modra koalicijsko vladno stranko, ostale pa še druge manj važne.
Številke nam vse povedo, Juntos –opozicija- 40,02%; Frente –vladna koalicija- 31,03%; Izquierda – Levica- 5,85% in ostale pa 14,87% na celotnem državnem območju. Zaenkrat so to le številke in nikakor še ne odločajo o bodaočnosti, lahko pa povemo, da v tem primeru koalicijiska vlada ne bi uspela doseči nobenega od omenjenih ciljev in bi težko nadaljevala svojo pot do leta 2023.
V nagovoru je predsednik pozneje priznal poraz in potrdil, da »smo slišali glas volilnih skrinjic« in tudi zatrdil: »Še vedno sem prepričan, da se soočamo z dvema modeloma države: model, ki vključuje vse, in model, ki pušča milijone ob strani.« Žal je videti predsednika daleč od prepričanja in vse bolj v obliki pogrebnega nagovora tudi ob obljubi, da bodo »novembra zmagali«.
Je resno mislil? Sicer kakor izgleda, v Argentini je še vse mogoče.
Viri:
Pagina 12 (www.pagina12.com.ar)
La Nación (www.lanacion.com.ar)
Clarin (www.clarin.com)
Perfil (www.perfil.com)
