Piše: Melchior Poppe (www.nzz.ch)
Susanne Schröter, etnologinja in vodja frankfurtskega raziskovalnega centra za globalni islam, je ena od najvidnejših glasnikov, ki opozarjajo na negativne posledice nenadzorovanih migracij. “Ni me strah obravnavati kritičnih vidikov sodobnega islamizma in s tem povezanih temnih plati politike priseljevanja,” pojasnjuje Schröterjeva v reviji NZZ Standpunkte.
Schröterjeva je zaradi tega postala »kontroverzna« za osrednje medije. Njeni nasprotniki so jo označili za protimuslimansko rasistko. Sama trdi, da gre za »modni izraz, ki je bil razvit posebej za ta namen«. Za Schröterjevo je takšna sovražnost izraz “velikega sovraštva do svojih in velike ljubezni do drugih”.
V nekaterih levičarskih krogih je to pripeljalo do psevdo-religioznih zapovedi: »Ne kritiziramo migrantov, ne kritiziramo politike priseljevanja, zagovarjamo odprte meje, verjamemo pa tudi, da je islam diskriminirana religija, ki jo Zahod grdo obravnava.« Vsakdo, ki nasprotuje tem dogmam, je avtomatično desničarski ekstremist in je ustrahovan in utišan “z vsemi možnimi sredstvi”, kar je izkusila tudi sama, kot je razložila za omenjeno revijo.
Govorila je tudi o »nori nestrpnosti. Ljudje verjamejo, da je samo njihovo mnenje pravo, pravilno in edino človekoljubno. Vse drugo je diskvalificirano.« Takšno totalitarno videnje stanja je mogoče najti tudi na najvišjih ravneh politike, na primer v študiji »Muslimfeindlichkeit – eine deutsche Bilanz«, ki jo je izdalo notranje ministrstvo in jo je bilo treba kasneje umakniti.
Islamisti in levica združujejo moči
Toda kako je mogoče, da velik del javnosti šele zdaj, zlasti v povezavi s pokolom Hamasa v Izraelu, spoznava, da islamisti in levica sodelujejo? Po besedah Schröterjeve je “levičarsko prijateljstvo z islamizmom prisotno že od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja”. Na prvi pogled se zdi, da gre za protislovno zavezništvo – navsezadnje imata obe strani popolnoma različne vrednote. Vendar pa “te ljudi združuje skupni sovražnik”, pravi Schröter.
Za prebujeno levico je osrednji sovražnik njihova lastna družba, kapitalizem. “Ideja je, da si prizadevamo za socialistično prihodnost, za to pa potrebujemo zaveznike.” Zdaj, ko je zavezništvo z delavskim razredom propadlo, tako kot zavezništva z državami zunaj Evrope in drugi poskusi 20. stoletja, poskušajo z muslimani: »Odkrili so jih kot diskriminiranega partnerja v zavezništvu.«
Nekaj podobnega se dogaja v zvezi z muslimani na Bližnjem vzhodu. Levica je bila sprva na strani Izraela. Vendar le, dokler je menila, da so Judje nezaščiteni. »V trenutku, ko se je judovsko prebivalstvo v Izraelu izkazalo za zelo odporno proti agresorjem iz arabskega sveta, so spremenili taktiko in ponovno iskali in našli nekoga, za katerega bi lahko očetovsko skrbeli. To so Palestinci.«
Vloga univerz in »postkolonialne teorije«
Medtem se je na zahodnih univerzah, kjer prevladujejo prebujeni levičarji, razvil ideološki sistem, ki se pojavlja v najrazličnejših oblikah. Osnovna predpostavka tako imenovane »postkolonialne teorije« je vedno ista. »Predpostavlja, da beli Zahod od kolonialnih časov ni spremenil svoje miselnosti,« pojasnjuje Schröter. »Beli Zahodnjaki vedno potrebujejo nekoga, ki ga lahko razvrednotijo, diskriminirajo, si ga podredijo. V krščanskem izrazju bi bilo to poosebljeno zlo.«
Za Schröterjevo to nikakor ni povezano z dejansko znanostjo. »Teorija bi morala biti dejansko preverljiva, morala bi biti odprta za znanstveni diskurz. To se ne dogaja več, ampak se predstavlja le na moralističen način.« Vsakdo, ki ji nasprotuje, je avtomatično obravnavan kot moralno sporen. Zato govori o ideologiji; humanistične vede so »izvor tega celotnega gibanja«.
Travmatične korenine muslimanskega antisemitizma
Vendar pa to ne pojasnjuje, zakaj po drugi strani toliko muslimanov v Evropi simpatizira s Hamasom. Schröter tu poleg solidarnosti med Arabci vidi veliko travmo, ki je prizadela vse muslimane. »Evropski kolonializem je nadomestil islamsko ekspanzijo, ki je bila že sto let po Mohamedovi smrti izjemno napredna. Imeli so občutek, da je Bog dejansko na njihovi strani in da želi, da bi bil ves svet islamski.« To je verjamejo še danes.
Dejstvo, da se je začetni uspeh ustavil in nazadnje povsem propadel z Osmanskim cesarstvom, »je velika travma za islamski svet. In ta travma se vedno znova pojavlja, vedno znova se na njo sklicujejo: mi smo pravzaprav tisti, ki bi se morali širiti, ne Evropejci.« Hkrati Izrael velja za projekt Zahoda; v očeh muslimanov je Izrael “večni vsiljivec”, ki tja ne sodi.
Danes se omenja tudi ideja o muslimanski svetovni skupnosti. Kot poudarja Schröter, gre za fikcijo. »Vendar pa želijo Zahodu predstaviti enotno fronto. In Izrael – ali Palestinci – je dober simbol za to: Tudi šiiti se sklicujejo na njih.«
Sedmo stoletje je vzor islamistom
Seveda obstajajo muslimani, ki s tem nočejo imeti ničesar skupnega. Toda islamizem je to ideologijo sprejel. »Predpostavlja se, da je islam rešitev za vse probleme,« pravi Schröterjeva. Politike in religije na ta način ni mogoče ločiti. Namesto tega religija deluje kot ponudnik norm za vse – vse do zasebnega življenja.
Zgodnji islam, oz. družba sedmega stoletja na Arabskem polotoku, služi kot ideal. Z določenimi zadržki: »Tehnološka modernost je z veseljem sprejeta, etična in normativna modernost pa ne.« Dosežki preteklih stoletij, kot so razsvetljenstvo ali človekove pravice, so »zahodnjaško zlo«.
Ali se lahko v tem kontekstu islamsko usmerjeni migranti v Evropi sploh integrirajo? Schröterjeva je skeptična. Po eni strani so se v številnih evropskih državah zaradi velikega števila migrantov že vzpostavile vzporedne družbe. Zaradi tega se zlasti novi prišleki brez večjih prilagoditev ali naporov zlahka naselijo v večjih mestih. »Ni vam treba govoriti lokalnega jezika ali česa drugega. Lahko naredite vse, kar je potrebno, da lahko živite v svoji podskupnosti.«
Vprašanja islamizma in migracij so zato neločljivo povezana: Bolj ko bodo muslimani sprejeti, bolj se bo ta problem zaostroval. Še posebej, ker po drugi strani Zahodu manjka normativni temelj kot alternativa, ki bi se mu morali migranti sploh prilagoditi. »Naše družbe so kot liberalne demokracije maksimalno odprte. Vsakdo bi moral biti prepuščen samemu sebi. Idejo o prevladujoči kulturi zavračamo.« Ta kombinacija je »domnevno slaba in jo seveda izkoriščajo islamistični agitatorji.«
Prečiščevalna moč univerz je ničelna
Schröterjeva je skeptična tudi zato, ker se na univerzah skoraj nihče ne ukvarja s temami, kot sta islamizem in temna stran migracij, saj se boji za svoj ugled. Prepričanja prebujene levice – Schröterjeva govori o »verskem zagonu« – so namreč v medije in umetniško sceno prenesli univerzitetni diplomanti, »imamo pa jih tudi v izobraževalnih učbenikih in v izobraževalnih ustanovah«.
Težko si je predstavljati, da se bo smer spremenila brez udarca. »Prečiščevalna moč univerz je nična. Ljudje se bojijo, da jim bo vse skupaj izbruhnilo v obraz.« Schröterjeva izraža upanje, »da se bo demokratična sredina končno premaknila in branila državljanske svoboščine, branila demokracijo, ne da bi pri tem zdrsnila v kakšen ekstremistični tabor«.
Vendar pa meni, da sta bolj verjetna dva scenarija: da bo prevladala prebujena levica in da bodo nekatere zahteve postale zakon, kar bi spodkopalo tako pravno državo kot demokracijo. Ali pa bo prevladalo skrajno desno nasprotno gibanje. »Tudi to me ne bi navdušilo,« poudarja Schröter.
