Piše: Damian Ahlin
Demokracija in latinskoameriške države kot omenjeno, imajo mesec raznolikih dogodkov. Gotovo so včerajšnje volitve v Argentini, ene izmed najbolj zanimivih, saj so polne negotovosti.
Argentina je na razpotju. Mlada država, osem in trideset let demokracije, teoretično ve od kod prihaja, nima pa pravega kažipota in konkretno ne ve v katero smer gre.
Predvolilni čas je postavil na glavo položaj argentinske politike. V zadnjih dveh mesecih so se vrstili mnogi krajši projekti, poimenovani načrti za državljansko podporo, ki so jih vladne skupine pa guvernerji in župani uporabili kot edino sredstvo, da sprevržejo volilne številke saj jim je vse kazalo, da bodo porazne.
Kljub napovedim in željam, ni bilo na jasnem in tudi ne možno, zagotoviti izid volitev. Veliko je bilo odmeva, a največ je bilo videti, da se vsi bojijo, kaj bo dan kasneje. Opozicija se je pa po drugi strani bala prevelike zmage, kajti močna zmaga pomeni biti na čelu parlamentarnega delovanja, kar je dejansko velika odgovornost za zakonodajni razvoj države.
Resnica je ta, da ne vlada in ne opozicija ne vesta, kaj naj bi naredili, nimata konkretnih vidnih pripravljenih ukrepov in ne programov med katerimi sta prav gotovo kot steber gospodarstvo in zdravstvo. Sami politiki priznajo, da Argentina nima pravega izhoda. To je te dni dobesedno zapisal tudi newyorški Times.
Rešitve ni videti ali je zelo težka, ker je odpovedal popolni sistem. V Argentini je vodenje v rokah predsednika. V teku desetletij stranke sodelujejo v koaliciji. V politiki poleg vsega velja tudi, da močnejši prevlada. Sedaj je Argentina obstala na točki kjer tega sploh ni; vse stranke so izgubile moč in s tem tudi skupno moč vodenja in ko to ni mogoče, notranja trenja onemogočijo uspešen nastop. Če je to nevarno v opoziciji -desno sredinska opcija Skupaj – Juntos-, je še bolj usodno v vladi.
Predsedniški sistem je uspešen, ko voditelj pokaže pravo osebnost ter ga njegovi spoštujejo in ubogajo. Sedanja vlada -Peronisti – Frente de Todos- se je združila tako, da je podpredsednica izbrala predsednika. Ker so vedeli, da je zmaga mogoča le, če nastopijo združeni. Peronizem je močna sila vedno prisotna v parlamentu.
Kot poudarek in zanimivost morda, sedanjo vlado vodi podpredsednica, ki samo sebe smatra za nezmotljivo in ne more priznati, da se je zmotila, ali, da je česa kriva. Dejansko bi kot voditeljica morala načrtovati delovanje, a ne more, ker nima načrta. Vlada se zadnje čase kaže samo le z ideološkimi načrti, kar se izraža v zunanji politiki, ko se Argentina dejansko zagovarja in podpira Venezuelo, Nikaragvo, Kitajsko, Rusijo in Kubo. Po drugi strani govori proti Mednarodnemu denarnemu skladu, vendar tudi ne mara pretrgati stika z njim in zapasti v nov default.
Torej bo poraz lahko tudi pika na i. Imamo pred nami pravi črni teden za argentinsko politično plat.
Nedeljske volitve so pokazale nezadovoljstvo iz strani državljanov saj jih je opravilo volilno dolžnost le 71%. To je najnižja udeležba v zadnjih osemintridesetih letih, glede na to, da je udeležba obvezna.
Izvolilo se je novih 127 poslancev po vsej državi in 24 senatorjev v 8 pokrajinah. Do sedaj, ko pišem poročilo, je preštetih 95% glasovnic, od teh za poslance: Juntos 42,18%, Frente 33,25 %, Levica 5,94% in za senatorje: Juntos 47,04%, Frente 27,43%, Tretji tir 10,53%, ostale stranke so pa dobile manj ko 5%. Vlada je s tem doživela pravi poraz in sedaj se sprašujejo kaj bo z državo: to je pa velik vprašaj in prava negotovost.
