9.6 C
Ljubljana
sreda, 12 maja, 2021

Ali je mogoče zaščititi evropsko krščansko dediščino?

Piše: János Latorcai

Pred sedemdesetimi leti, 18. aprila 1951, je bila podpisana Pariška pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo, ki je bila neposredna predhodnica Evropske gospodarske skupnosti, ustanovljene le nekaj let pozneje z Rimskimi pogodbami, in jo lahko štejemo za predhodnico Evropske unije, kot jo poznamo danes.

Tisti, ki so nekoč vodili združitev evropske celine, so bili ljudje, ki jih je oblikovala globoka krščanska vera: Konrad Adenauer, Alcide de Gasperi in Robert Schuman. To je tako res, da je Katoliška cerkev za slednja dva že začela postopek beatifikacije. Dejstvo, da so se trije državniki leta 1951 sestali v benediktinskem samostanu ob Renu, da bi pred začetkom pogajanj razmišljali in molili, je v tem kontekstu tako razumljivo kot simbolično. Vsi so se zavedali, da bo po drugi svetovni vojni v senci komunistične diktature Sovjetske zveze, ene od zmagovitih sil, obnova Evrope lahko uspešna le, če bo temeljila na trdnih temeljih, ki bodo sprejemljivi za vse.

Trdno so verjeli, da se lahko ideja starogrške demokracije končno uresniči v sodobni krščanski demokraciji, ki temelji na enakosti pred Bogom – ne glede na spol, raso in razred – ter na osebni udeležbi in odgovornosti vseh članov družbe. Iz grške filozofije so se naučili tudi, da je najučinkovitejši način reševanja političnih sporov razprava, ki temelji na logični argumentaciji, s katero poskušamo razumeti drugega in nato sklenemo kompromis ob ohranjanju svojih načel.

Kot dediči starega Rima so tudi vedeli, da so kompromisi trajni le, če so vsebovani v pogodbi in če vsi spoštujejo načelo pacta sunt servanda, tj. načelo, da je pogodba zavezujoča. To je bila glavna zgodovinska izkušnja tudi za ustanovne očete, saj je bilo, kot navaja de Gasperi, “med letoma 1919 in 1939 sklenjenih sedemdeset ali štirideset mednarodnih pogodb, ki pa so vse postale le kosi papirja, ko bi jih bilo treba uporabljati in spoštovati.

Dobro so vedeli, da pogodb ni najbolje uveljavljati s prisilo in silo, temveč z moralno identifikacijo pogodbenic s cilji in obveznostmi, ki jih vsebujejo. Za ustanovne očete je bila ta skupna moralna podlaga očitno krščanska etika.

Zato se je vredno vprašati: kje je Evropa danes, sedem desetletij po Pariški pogodbi, in kaj se je zgodilo s sanjami ustanovnih očetov?

Evropska unija se je iz tesnega sodelovanja, ki je zajemalo le nekaj gospodarskih sektorjev, razvila v široko zasnovano skupnost, ki zajema skoraj celotno celino. Dosegla je enega svojih najpomembnejših ciljev, če ne celo najpomembnejšega: ohranitev miru. Verjamem, da mir danes ni odsotnost vojne, ampak nekaj več, in da ponuja pravičnejši, čeprav nikakor ne popoln red kot Evropa nasilnih spopadov v preteklih stoletjih. Ta mir nam je desetletja, vse do vzpona radikalnega islama, zagotavljal varnost v vsakdanjem življenju in omogočal, da je bila naša celina najbolj primerna za bivanje na svetu. Kraj, kjer je spoštovanje človekovega dostojanstva združeno z veliko skrbjo za okolje in kjer se odločitve sprejemajo z mislijo na prihodnost prihodnjih generacij. Enotni trg in podporni sistem EU pa sta dajala tudi upanje, da se bodo razlike med območji, regijami in državami na različnih stopnjah gospodarskega razvoja sčasoma zmanjšale.

Ambiciozni cilji so na koncu zahtevali vse širšo institucionalno podlago, rastoča infrastruktura pa je mnoge pripeljala do napačnega sklepa, da je vse obstoječe težave mogoče odpraviti s centraliziranim usklajevanjem med državami članicami. Mnogi so verjeli in še vedno iskreno verjamejo, da lahko bolj združena in centralizirana Evropa reši vse težave.

Toda politiki poglabljanja povezovanja je hud udarec zadala finančna in gospodarska kriza leta 2008 ter njeno obvladovanje, ki ji je sledila migracijska kriza leta 2015, vrhunec pa je dosegla z referendumom o brexitu leta 2016. Tako smo leta 2020 prispeli v Evropo, ki jo pretresata brexit in migracijska kriza ter se sooča z negativnimi učinki svetovne epidemije koronavirusov. Nepravilnosti v zvezi z javnimi naročili in proizvodnjo sredstev za nadzor bolezni in cepiv, kot so bruseljske zadrege glede izvoznih omejitev za cepiva podjetja AstraZeneca ali okoren postopek izdaje dovoljenj, so še povečale evroskepticizem.

Po podatkih ankete iz oktobra 2020, ki jo je naročil Euronews, evroskepticizem zdaj znaša približno 30 %, medtem ko le vsak drugi Nemec ter vsak tretji Italijan in Francoz verjame, da bo povezovanje prineslo več dobrega kot slabega. Kljub temu 58 % Nemcev verjame v evropsko enotnost in meni, da je Združeno kraljestvo z izstopom iz EU sprejelo napačno odločitev, medtem ko večina vprašanih Italijanov in Francozov meni, da so se volivci na Otoku odločili pravilno in da bo brexit prinesel dolgoročne koristi.

Vse to vodi k vprašanju, zakaj je dojemanje tega v mnogih pogledih zelo uspešnega sodelovanja v osrednjih državah tako neugodno. Na nedavne rezultate je očitno vplivala splošna napetost po izbruhu koronavirusa, vendar to ni spremenilo trendov, temveč jih je le okrepilo.

Nekateri trdijo, da je težava predvsem v institucionalni legitimnosti in da je porast evroskepticizma v veliki meri posledica nerazumevanja delovanja bruseljske birokracije in nizke legitimnosti voditeljev EU v državah članicah kljub neposrednim volitvam v Evropski parlament.

Prepričan sem, da je problem veliko globlji in da ne gre v prvi vrsti za vprašanje institucionalne legitimnosti, temveč za vprašanje duše Evrope. Natančneje, gre za to, kako so odgovorni za evropsko povezovanje v zadnjih sedmih desetletjih ravnali z edinstveno intelektualno in kulturno dediščino naše celine.

Od leta 1951 se je evropska skupnost nenehno širila. S padcem železne zavese in kasnejšimi spremembami režimov v Srednji in Vzhodni Evropi je bila umetna delitev naše celine končno odpravljena. S pristopom k EU leta 2004 je Madžarska in večina držav nekdanjega sovjetskega bloka končno spet našla svoje mesto v skupnosti demokratičnih evropskih držav.

Vendar sta se ideja in praksa evropskih demokracij, zlasti liberalne demokracije v Zahodni Evropi, v zadnjih desetletjih precej spremenili. Splošna deklaracija o človekovih pravicah, sprejeta leta 1948, je bila pravo izhodišče za vse večje spoštovanje človekovega dostojanstva na naši celini, ki ima korenine v krščanskem humanizmu. Danes pa ta v osnovi dobra praksa počasi postaja sama sebi namen, saj so vrednote vse bolj relativne. To se kaže tudi v “prožni” razlagi mednarodnih dokumentov najvišje ravni in prestiža. Primer je člen 23 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, dokumenta ZN, sprejetega leta 1966, ki določa, da je družina naravna in temeljna enota družbe in ima pravico do zaščite s strani družbe in države. Ta zamisel je za progresiviste še vedno bolj ali manj sprejemljiva, vendar so bolj nagnjeni k temu, da bi na podlagi človekovega dostojanstva priznali pravico do poroke in ustvarjanja družine moškim in ženskam v zakonski dobi.

Z institucionalnega vidika so se evropske demokracije vse bolj utrjevale, ta proces pa je na žalost spremljal odmik od demosa, tj. ljudstva, in povzročil nekakšno elitistično politizacijo. To težavo je mogoče opaziti v večini nacionalnih držav, vendar je najbolj očitna pri vodstvu Evropske unije. Odličen primer tega je udeležba na evropskih volitvah. Od prvih volitev v Evropski parlament leta 1979 se je udeležba iz leta v leto zmanjševala s 63 % na zgodovinsko najnižjo raven 42,54 % leta 2014, nato pa se je leta 2019 ponovno dvignila nad 50 %, kar je v veliki meri posledica večje politične osredotočenosti na migracijsko krizo, ki zadeva vse državljane EU. Ni še jasno, ali se je trend obrnil ali pa gre zgolj za posledico izjemnih razmer, ki so povečale volilno udeležbo, vendar je jasno, da volilna udeležba ostaja izjemno nizka v primerjavi z nacionalnimi volitvami v istem obdobju.

Eden od razlogov za to je, da je zaradi strukture EU, vključno s posebnimi pravili za izvolitev Evropske komisije, povezava med glasovi, oddanimi na volitvah, in izvedenimi programi na evropski ravni veliko slabša kot v državah članicah. Opozoriti je treba tudi, da sta nadzor in suverena zakonodajna pooblastila Evropskega parlamenta veliko šibkejša kot pri nacionalnih parlamentih. Slednji problem odlično ponazarja evropska državljanska pobuda Minority SafePack o avtohtonih manjšinah v Evropi, ki je bila po zbiranju potrebne podpore državljanov predložena Evropskemu parlamentu, ki je z veliko večino 524 glasov za, 67 proti in 103 vzdržanimi glasovi sprejel resolucijo, v kateri je Komisijo pozval k oblikovanju okvira za varstvo pravic pripadnikov manjšin v EU. Po drugi strani pa je pristojni komisar dejal, da na tem področju ni potrebe po nadaljnji zakonodaji, in to vprašanje je bilo v bistvu umaknjeno z dnevnega reda. Ta praksa močno spominja na enega od odločilnih idealov vladavine (madžarskega) kralja Jožefa II. z geslom: “Vse za ljudstvo, nič za ljudstvo”.

Žal ta primer ni osamljen. V zadnjem desetletju je vse več primerov, ko se s sklicevanjem na plemenita demokratična načela o ključnih vprašanjih, kot je migracijska kriza, ni posvetovalo z evropskimi državljani ali pa so bile sprejete odločitve, ki so bile v nasprotju z njimi, kot je razvidno iz paketa Minority SafePack.

Kljub resnim težavam in notranjim napetostim si upravičenci sistema po svojih najboljših močeh prizadevajo za njegovo ohranitev. Če je treba, so pripravljeni prekršiti celo osnovne zakone grške filozofije in logike, ki že stoletja urejajo individualni in politični diskurz, zlasti če to pomeni izogniti se težko spremenljivemu sporazumu.

Prav ta praksa je v zadnjem času vse pogostejša, ne pa spoštovanje pravic pogodbenih strank. V številnih primerih je bruseljsko vodstvo prav z izogibanjem in novo razlago glavnih pogodb skušalo pritisniti na države članice, ki so bile v primeru spora z večinskim mnenjem pripravljene braniti svoje stališče. Takšen pristop ne spodkopava le zavezujočega starodavnega pravnega načela pogodbe, ampak tudi izpostavlja eno najhujših zapuščin starega Rima: imperializem.

Ni naključje, da so ustanovni očetje večkrat opozorili na to nevarnost. Evropska skupnost ni bila zasnovana kot osrednja sila, ne kot nekakšno “sveto zavezništvo” in njen cilj ni bil združiti evropske države v nadnacionalno naddržavo. Razumeli so, da so evropski narodi in države zgodovinska realnost in da njihove razlike niso slabost, temveč prednost za vse nas. Konkreten primer: Schumanov cilj ni bil ustvariti naddržavo, temveč okrepiti unijo, kohezijo in koordinacijo, torej enotnost, povezanost in usklajeno delovanje, kot je pojasnil v svoji knjigi Za Evropo. Schuman je dodal, da bo vse to v resnici delovalo le, če se bo spoštovalo načelo demokracije in enakosti odnosov med narodi, ki izhaja iz krščanskega nauka.

Žalostno in nesrečno je, da krščanske temelje, ki so bili ustanovnim očetom morda najbolj dragi, današnje zahodnoevropsko vodstvo in “elita”, ki mu je blizu, najmanj cenijo. Dejansko smo vse bolj priča namernim in sistematičnim poskusom, da bi krščanske vrednote odstranili iz vsakdanjega življenja, ne le v smislu vere in verskega življenja, temveč tudi v smislu načina razmišljanja in celo kulture in njenih simbolov. Zgodovinska preteklost se popolnoma postavlja pod vprašaj, da bi v imenu tako imenovanega napredka izkoreninili tradicije preteklih stoletij. Toda kam gremo in katere so tiste izjemne vrednote, zaradi katerih bi morali zavreči grško, rimsko in predvsem krščansko dediščino?

Ideološki in politični razvoj zahodnega sveta se je po razpadu Sovjetske zveze temeljito spremenil. Čeprav korenine te spremembe segajo v leto 1968, se je zavezništvo med krščanskimi demokrati in liberalci zaradi komunistične grožnje dokončno porušilo šele v začetku devetdesetih let, vendar je čas, ki je minil od takrat, na krščanskih demokratih pustil globoke brazgotine. Morda je najboljši primer tega zgodovina belgijske Krščansko-demokratske stranke, ki je dolga leta vodila državo, dokler ni po volilnem porazu leta 1999 temeljito spremenila svojega programa, v katerem je opustila zavezo, da bo v družbo vnesla krščanske ideje in vrednote. Zato je povsem razumljivo, zakaj se je nekdanja stranka Krščansko-demokratski center, ki se je uradno odpovedala krščanskim vrednotam, nekaj let pozneje preimenovala v Humanistični demokratični center.

Zaradi podobnega samoodpovedovanja krščanskodemokratskih strank na Zahodu in intelektualne poroke liberalcev z novo levico so krščanskodemokratske ideje in vrednote kmalu odšle v ozadje, vendar je liberalizem, ki je temeljil na tradicionalnem, individualističnem pristopu, kmalu izgubil svoj ideološki oprijem. Nova levica, ki je še vedno temeljila na razrednem boju, v liberalizmu ni več videla možnega stičišča vseh kultur, temveč politični izraz skupine kultur, ki je veljala za nezdružljivo z drugimi kulturami. Tako so se rodila kolektivistična “multikulturna” in “protirasistična” gibanja, ki si s svojimi nasilnimi demonstracijami ter neuklonljivimi znanstvenimi in družbenimi zasedbami prizadevajo izkoreniniti evropsko kulturo, kot jo poznamo, s ponovnim pisanjem zgodovine in preteklosti, po potrebi z njenim trajnim izbrisom.

Morda pa je najbolj grozljivo, da v senci orwellovske “pripovedi” 21. stoletja, politične korektnosti, vsi ti procesi na Zahodu postajajo skoraj nepredstavljivi. PC je dejansko moralni absolutizem v imenu svobode, ki z vsiljevanjem samoomejevanja spodkopava svobodo izražanja in s tem možnost poštenega in uravnoteženega diskurza. Dosegli smo točko, ko vsakdo, ki kljub vsemu zbere pogum in reče, kot je rekel Attila József, “ne le to, kar je res, ampak tudi resnico”, tvega tudi svojo službo in preživetje. Primer Zsolta Petryja, ki je za svoje iskreno mnenje plačal s službo v Nemčiji, kjer je svoboda izražanja tako občutljiva, je odličen primer vsega tega. Zdaj prevladujoča zahodna politika je, kot je dejal Viktor Orbán v zvezi s primerom Petry, politika zatiranja.

Prav tu, kljub vsem navideznim razlikam, je med današnjo evropeizirano obliko in delovanjem boljševiškega ateizma in materializma ter njegovo prejšnjo sovjetsko različico več podobnosti kot razlik.

Tisti, ki tega ne vidijo ali nočejo videti, spregledajo eno največjih lekcij 20. stoletja. Severnoirski teolog Alister McGrath je morda najjasneje izrazil, da družba, ki zavrača idejo Boga in jo nadomešča z nečim drugim, konča v strašni diktaturi, saj se v družbi brez morale in vrednot lahko nenadzorovano razkrijejo najtemnejši človeški instinkti.

Ponovno uvedbo ideje o Bogu kot organizacijskem načelu družbe bi samooklicani naprednjaki in liberalci označili za zanikanje družbenega napredka, za anahronizem. Vendar razen nekaterih anarhistov, ki vse bolj zanikajo potrebo po “kvasu”, ki bi držal družbo skupaj, kot je razvidno iz nedavnih družbenih dogodkov, zlasti v Združenih državah Amerike, tega danes ne zanika nihče.

V večkulturni družbi, kot si jo predstavlja sedanja levo-liberalna elita, z neverjetno raznolikostjo samoodločanja posameznika, ki presega religijo in izvor, je moralni relativizem očitno prevladujoč. To lahko ponazorimo s preprostim primerom: V tem namišljenem “pogumnem novem svetu” bi se ateist lahko upravičeno vprašal, zakaj ne more imeti več žena. Toliko opevana strpnost morda olajša sobivanje v takšni družbi, vendar zagotovo nima nobene moči za oblikovanje skupnosti. Zato mnogi vidijo blaginjo kot ideal, ki lahko združi vse bolj razdrobljeno družbo. Toda to je temeljna napaka, je opozoril István Barankovics, saj blaginja ni ideal, temveč sredstvo za lažje doseganje duhovnih in moralnih vrednot.

Tudi če bi se motil in bi obstajal ideal, ki bi to zelo razslojeno družbo držal skupaj kot kvas, bi bila Evropa zagotovo zelo drugačna od tiste, ki jo poznamo in na katero smo upravičeno ponosni.

Zato menim, da so krščanski temelji edina alternativa za Evropo. Ti temelji so v preteklosti dokazali, da je kljub pluralnosti svetovnih nazorov mogoče doseči določeno etično soglasje. Ameriški teolog Francis Schaffer je zapisal, da je najbolj uresničljiv koncept naroda, ki mu vlada nekakšen moralni konsenz, temelječ na krščanskih temeljih. Država svojim državljanom nikoli ne sme vsiljevati krščanskih prepričanj, vendar pa morajo biti zakoni krščansko zasnovani in odražati božje vrednote miru, življenja, spoštovanja človeškega dostojanstva, ljubezni in usmiljenja, kot jih poznamo iz Svetega pisma.

K temu bi po Umbertu Ecu, neverujočem italijanskem pisatelju in filozofu, dodal, da je Kristusov lik lahko vzor neverujočim v sekularni etiki, saj Kristus, Božji Sin, Sin univerzalne ljubezni, Sin odpuščanja sovražnikom, Božji Sin, ki se je žrtvoval za odrešitev drugih, predstavlja skrivnost, ki oplemeniti tudi srca neverujočih.

Če nam je torej mar za prihodnost Evrope, ni druge poti; vrniti se moramo k temeljem, iz katerih so izhajali Schuman, de Gasperi in Adenauer.

Prvi korak na tej poti je priznanje, da krščanstvo v Evropi ni le religija, ampak način bivanja, ki bistveno vpliva na naše misli, naša dejanja in dejanja ter določa naše družbene institucije. Verjamem, da ta aksiom dobro razumejo najboljši misleci na levici in najboljši misleci na liberalni strani, vendar ga ne morejo sprejeti. Zato delajo vse, kar je v njihovi moči, da bi krščanstvo izrinili iz intelektualnih znanosti ali celo razlastili koncepte in družbene institucije, ki jih dejansko dolgujemo krščanstvu.

Drugi korak je torej nujno, da poskušamo brez moralnega absolutizma politične korektnosti ponovno pridobiti svoje lastne pojme in jih v skladu z njihovim prvotnim pomenom postaviti v službo družbe. Resnični primer tega je izvirni krščanski koncept napredka, ki je v splošni predstavi velikega dela sveta že nasprotje napredka. Kaj razlika med njima v resnici pomeni, je težko bolje izraziti kot z besedami Istvána Barankovicsa, ene največjih osebnosti krščanske demokracije na Madžarskem: “Napredek v smislu materialističnega napredka pomeni razširiti človekovo oblast nad naravo in jo postaviti v službo užitka. V skladu s krščanskim idealom je napredek človekovo harmonično obvladovanje narave in samega sebe, da bi se v celoti uresničil človeški ideal.”

V tem smislu je tretji korak predstaviti družbi, evropski skupnosti, vzvišen ideal, ki ponuja vizijo prihodnosti, ki jo je vredno izkoristiti in žrtvovati

Rešitev ne more biti ne individualistični in hedonistični koncept “živeti za danes”, ki vodi v izkoriščanje planeta, ne kolektivistične ideologije, ki to zanikajo, saj prav njihov moralni relativizem spodkopava stalne moralne zakone, ki so osnova državljanskega sobivanja. Krščanska demokracija pa lahko spodbuja tako dosežke posameznikov kot blaginjo naravnih skupnosti in je zato sposobna razrešiti tudi nasprotja med individualističnimi in kolektivističnimi ideali.

Ta vizija evropske krščanske demokracije v današnjem kapitalističnem svetu ne more biti ločena od materialne blaginje, vendar mora biti več kot to, saj gospodarska in politična kohezija Evrope zagotovo ne bi bila izvedljiva brez rešitve njenih moralnih problemov. Gospodarska in tehnološka eksplozija 20. stoletja je pokazala, da te sicer pozitivne spremembe niso šle z roko v roki z moralnim napredkom človeštva, zato v 21. stoletju bolj kot kdaj koli prej potrebujemo trdna sidra, ki nam bodo omogočila razlikovati med koristnimi in nevarnimi inovacijami.

Enciklika Veritatis splendor papeža Janeza Pavla II., ki vsebuje cerkveni nauk o morali ter prenovi političnega in družbenega življenja, pa nas lahko vodi pri reševanju moralnih problemov političnega sodelovanja.

Enciklika poudarja, da so resnicoljubnost med vladajočimi in vladanimi, preglednost v javni upravi, nepristranskost pri opravljanju javnih zadev, spoštovanje pravic političnih nasprotnikov ter pošteno in pravilno upravljanje javnih sredstev načela, ki izhajajo iz transcendentne vrednosti osebe in objektivnih moralnih zahtev delovanja države. Po krščanskodemokratskem prepričanju je vsakdo odgovoren za javno moralo in razvoj demokracije, čeprav ne enako.

Vendar pa se danes državljani evropskih družb večinoma ukvarjajo le s pravicami, dolžnosti, ki jih imajo ljudje do soljudi in družbe, pa so bolj ali manj zanemarjene. Krščanska demokracija pa meni, da je vzajemno izpolnjevanje dolžnosti predpogoj za uveljavljanje pravic in s tem za delovanje demokracije.

Četrti korak pri doseganju vsega tega je, da krščansko-demokratski politiki živijo v skladu s temi vrlinami, kot smo pogosto slišali govoriti Lászla Vargo: “Ni dovolj biti pošten, treba je tudi dajati videz, da si pošten.” To pa ni lahka naloga. Adenauer je nekoč dejal: “Biti kristjan je nekaj zelo velikega, nekaj zelo težkega. Ponižno bi se morali zadovoljiti s tem, da preprosto rečemo: “Prizadevamo si biti kristjani. Prizadevamo si živeti kot kristjani in na tej poti želimo počasi dosegati vedno višje stopnje popolnosti.”

Mi, pozni nasledniki očetov ustanoviteljev, moramo ne le ohranjati in braniti duhovno in politično dediščino, ki so nam jo zapustili ti veliki evropski državniki, temveč jo tudi razvijati in utrjevati v najplemenitejšem pomenu besede.

Če si kot madžarski krščanski demokrati vzamemo k srcu večne besede Istvána Barankovicsa, da sta “družba in kultura, ki nimata pojma o svojem namenu, kot človek, za katerega je življenje izgubilo smisel”, potem lahko sami razumemo, kaj je imel v mislih Schuman, ko je to tezo strnil v en sam stavek in posvaril potomce: “Evropa bo krščanska ali je ne bo”.

Ali bomo ustavili poskuse razgradnje spolne identitete, nacionalne suverenosti in samopodobe, ki med drugim pomenijo odpoved našim vrednotam, ali pa Evrope, ki je v primežu migracij, in nas ne bo nič obvarovalo pred drugo polovico Schumanove misli.

Osebno življenje ustanovnih očetov, njihov pogumni upor v času takratnih ateističnih diktatur in duhovna prenova, ki je pod njihovim vodstvom sledila po drugi svetovni vojni, nas zavezujejo, da se z vsemi močmi borimo za to, da Evropa ne bo imela le krščanske preteklosti, ampak tudi krščansko prihodnost.

Avtor je podpredsednik državnega zbora in predsednik nacionalnega izvršnega odbora KDNP.

Vir: Magyar Nemzet

Zadnje novice

Sorodne vsebine