Piše: Vančo K. Tegov
Nekako nerazumljivo, če pa je, potem je težko dojemljivo, danes ko so dosežki tehnologije in vseh mogočih delnih dosežkov o dosegljivosti rezultatov razvoja človeštva, da se sprašujemo, kako da ni več teh univerzalnih umov kot nekoč.
Vedenje se je zagotovo skozi zgodovino izredno razširilo, zato bi danes težko pričakovali od koga, da bo razmišljal tako široko in globoko, kot so to zmogli veliki liki naše zgodovine – Michelangelo, da Vinci, Galilej, Tesla, Kopernik, Sokrat, Aristotel, Hipokrat in mnogi drugi. Vendar je prav njihova in njim podobnih širina bila tista, ki je vodila svet v prihodnost. Danes imamo občutek, da takih likov ni več. Morda se nam le zdi in so še, a v ospredje pa nam veliko bolj prihaja množica različnih strokovnjakov na posameznih področjih, brez občutka za celoto. Takšno postaja tudi razmišljanje sodobnega človeka, ozko in s plašilkami na obrazu, ki se počasi zožuje le še na oseben interes. O tem dvomih močni skepsi, o morebitnih izhodih iz te ozkosti, od samih sebe vsiljeni omejenosti, bo danes tekla beseda, bo govora, razmislek skupaj z dr. Alešem Mavrom, klasičnim filologom, zgodovinarjem, teologom in publicistom na že enajstim tovrstnim, seveda vedno drugačnem področjem ki ga imamo v razmislek.
Kaj vse vpliva na človekov celostni pogled na svet in življenje?
Da bi se poglobili v ta aspekt, se moramo malo ozreti nazaj v smislu tega kako so naši predniki dojemali svet okoli sebe in svojo vlogo v njem v nekem bolj odmaknjenem času ali v času ali časih ki so nam bližji. Nekoč, je veljalo da se moramo zanesti na naše predniki brez da bi podvomili v njih dosežke in na tem gradili. Na tem se gradi tudi misel oziroma trditev da se neko osnovno ravnotežje ki je doseženo v stvarstvu ter da se ga ne da porušiti. Če bi le bilo tako in če je zares tako, bi poznavanje preteklosti pomagalo razumeti današnji čas in pri iskanju odgovorov na izzive prihodnosti.
Žal pa izkušnje oziroma ta gotovost ljudi nič bistvenega ni spremenila v človekovem odnosu do narave in boga ne more spremeniti, da ne velja več. Vse kaže na to da se ta nekdanji celostni pogled vresnici začel rušiti. S tem se kaše tudi to da nekdanja izkušnja z preteklostjo dvojih prednikov ne velja veča ali pa dosti manj. Škoda ali nerazumevanje preteklosti oziroma povezanosti z preteklostjo je na nek način razvrednotena in ni tako trden oprijem za funkcioniranje v sedanjosti. Namesto tega je v ospredje prišel večni “sedaj”. Na to seveda vpliva ves napredek ki ga je dosegla civilizacija, ob tem seveda tudi medicina na čigar rezultate temelji človekova okrepljena samozavest o zmanjšani ali dosti manjši soodvisnosti od narave kot je bila še ne tako daleč nazaj, recimo kot je bili do pred stotimi leti. Ta manjša ranljivost je opazna na več področjih, tukaj spada tudi področje pridelave hrane, se pravi da ni človek sam , direktno povezan s tem pa vendarle jo ima in mu e dosegljiva. Pa vendarle se ta odnos hitro relativizira če pride čas vojn in drugih nepredvidljivih nravnih katastrofalnih pojavov.
Tukaj še spada spremenjen odnos presežnega, nadnaravnega, do boga. Na mnogih primerljivih podatkih, prikazih, analizah se kaže na upad tradicionalne vernosti, ki je prisotna v naših prostorih ter med odnosom, korelaciji med organizirano obliko vernosti in nevidno religijo. Na spremenjen odnos in vpliv odnosa do celostnega pogleda na svet in življenja je pomemben odnos ljudi do pojavov ki nastopijo po velikih skoraj katastrofičnih pojavov kot so vojne in epidemije, ko se prenekatero doseženo razmerje v družbe podre, se spremeni tako daleč da poprejšnji red razmerje nima več veljave in jo ne more imeti. Takrat pride do tako imenovanem preobrat ki mu nemški znanstvenik Scheidel pravi vloga »izenačevalcev« oziroma ko se razmerja za temi pojavi( mi smo bili temu najbližji v času pandemije) postavljajo na novo. To se pokaže ko je človek pripravljen zaradi preživitvenega nagona na hitro, zelo hitro spremeniti svoje ugodnosti, lastno komoditeto žrtvovati za to da preživi, seveda iz povsem prvinskih nagonov, skorajda egoističnih.
Kam bo šel človek in kolikor je še v resnici od pogleda za naprej?
Ali bomo še kdaj imeli glede na vse do sedaj omenjeno kar nam determinira čas, obdobje, bomo zelo težko imeli takšnih ljudi, osebnosti, likov, s tako univerzalnim korpusom znanja in vedenja ki bodo odraz časa in bi na človeštvo imeli takšen dober, pravzaprav dobrohoten vpliv, ki bi ga na trenutke najbolj potrebovali. Vedno in vse pogosteje bomo postavljeni pred nalogo izbrati ko pridemo do konca ravne poti kjer sta naprej le dve poti, mi pa izberemo tisto ki jo ni. Ali bo to peljalo k nečemu novemu ali vrnitev k nečemu kar je bilo, k pohlevnosti in zavedanju človekove majhnosti in minljivosti, je naloga ali pričakovanje naše generacije. Izzivov, preizkusov je več kot dovolj!
