Številni znani Slovenci enotni: “Pedro Opeka si zasluži Nobelovo nagrado zaradi njegove izjemne požrtvovalnosti in čuta za odgovornost”

Piše: Sara Rančigaj (Nova24tv)

Predsednik vlade Janez Janša je predlagal misijonarja s posebnim poslanstvom Pedra Opeko za Nobelovega nagrajenca. Opeka je sicer bil predlagan že leta 2012 in si, glede na prejšnje dobitnike, nagrado več kot zasluži. Po mnenju vidnih poznavalcev je Opeka odraz izjemne požrtvovalnosti, poguma in čuta za odgovornost. “Model, ki ga živi Peter Opeka, kaže, da je mogoče iz nič ustvariti nekaj, iz manj več, iz smetišč domove, iz mraza toplino,” poudarja nekdanji nadškof Anton Stres. Medtem pa nekdanji predsednik programskega sveta RTV Mitja Štular poudarja: “Upam, da bomo tudi v naši državi čim bolj množično dojeli, kako izjemnega človeka imamo.”

Po mnenju teologa in filozofa Janeza Juhanta si Pedro Opeka zasluži Nobelovo nagrado za mir zaradi svojega nesebičnega dela za najbolj prizadete v Afriki in vsestranskega delovanja, ki ga je na tem področju opravil s pomočjo različnih dobrotnikov, predvsem pa s svojo osebno angažiranostjo. Po drugi strani moralni teolog Ivan Štuhec izpostavlja, da je bil Opeka že nekajkrat v igri za nominacijo, a kot kaže ni pravi za Nobelovce. “Nagrado bi moral dobiti zato, ker bi on s tem denarjem konkretno pomagal revežem iz smetišč v človeka vredno življenje,” je jasen Štuhec, ki dodaja, da Opekova dela kažejo konkretne sadove. Učinki so vidni in oprijemljivi. “On ni nekdo, ki veliko všečno govori, nič pa ne naredi.”

Po mnenju Štuheca, Opeka Nobelove nagrade še ni prejel, ker ni konstrukt medijev. “Lahko nekdo odgovori z dokazi in argumenti, zakaj je dobil Nobelovo nagrado Obama, predno je sploh resno nastopil s svojim predsednikovanjem. Na to ni drugega odgovora, kot da je pri teh nagradah veliko kuhinje,” je pojasnil. Podobno bo z Greto Thunberg, ki so jo mediji naredili za veliko okoljsko borko. “Kakšni so konkretni rezultati njenega govorjenja pa nihče ne pokaže.” Po mnenju Štuheca bi Opeka že prejel nagrado, če bi bili konkretni rezultati določenega dela in prizadevanja edino in pravo merilo, kot je bilo to denimo v primeru matere Tereze.

Nekdanji nadškof Anton Stres meni, da si Opeka zasluži Nobelovo nagrado za mir, predvsem ker dokazuje izjemno požrtvovalnost, organizacijsko sposobnost, pogum in čut za odgovornost. Akamasoa ne obsega samo naselij za bivanje, ampak tudi šole, zdravstvene domove in bolnišnice. “Veliki obseg tega podviga zbuja pozornost mednarodne javnosti in tudi občudovanje,” nam je obrazložil. V nadaljevanju še pove, da je Opeka človek humanističnih in univerzalno veljavnih načel, na osnovi katerih vodi in usmerja svoje dejavnosti.

“Model, ki ga živi Peter Opeka, kaže, da je mogoče iz nič ustvariti nekaj, iz manj več, iz smetišč domove, iz mraza toplino,” še poudarja. Kot pravi pa za to nista dovolj le solidarnost in pravičnost, temveč so potrebni vera, zaupanje vase in samospoštovanje teh ljudi, ki so bili poprej odvrženi na smetišče, vztrajnost in zaupanje v človeka: v sebe in v druge. Dodaja še, da si Opeka nagrado zasluži, saj posveča posebno pozornost vzgoji in izobraževanju otrok ljudi s smetišča. “Skrbi, da nove generacije ne bi zapadle v bedo njihovih staršev.”

Zato pa s posebno pozornostjo gradi šole vseh stopenj, spodbuja pa tudi športne in kulturne aktivnosti mladih. Skratka, skrbi za celosten razvoj nove generacije. Podelitev Nobelove nagrade za mir, tega najbolj prestižnega svetovnega odlikovanja, bi ne bila samo zaslužena nagrada ustanovitelju združenju Akamasoa, ampak bi bila velika moralna in materialna podpora temu delu in načelom, ki ga vodijo.

Nekdanji predsednik programskega sveta RTV Mitja Štular je bil dvakrat soorganizator obiska Opeke v Sloveniji in poudarja, da je njegov obisk doživel izjemen odziv. “Slovenci smo začutili, da je izjemen človek, ki dela velike stvari,” nam je pojasnil. Po mnenju Štularja si Nobelovo nagrado zasluži, ker gradi in ne ruši, se odlikuje z dejanji in ne s praznimi besedami, ustvarja možnosti tam, kjer ljudje živijo in jih ne poganja v beg v “obljubljene dežele”.

“Dodatno si nagrado zasluži, ker je praktično dokazal uspešen model premoščanja razlik med bogatimi in revnimi ter vračanja človeškega dostojanstva tistim, ki so se znašli na robu in je to izjemen doprinos k dolgoročnemu svetovnemu miru, razumevanju, človeškemu dostojanstvu in večji blaginji,” še pojasni in obrazloži, da Opeka pri svojem delu ostaja v celoti predan in v tem vztraja že trideset let in pri tem ne išče nobene samopromocije ter ni umetno kreiran produkt medijev ali vplivnih skupin, ki delujejo le za lastne koristi. “Upam, da bomo tudi v naši državi čim bolj množično dojeli, kako izjemnega človeka smo imeli in bomo, upam, še imeli možnost gostiti.”

Glede na predhodne prejemnike nagrad, bi si nagrado zagotovo zaslužil tudi Opeka
Lazarist in misijonar, ki se je rodil slovenskim staršem v Buenos Airesu, je bil že pred leti prvič predlagan za Nobelovo nagrado za mir za svoje humanitarno delo na Madagaskarju. “Če si predočimo, kdo vse je to nagrado že dobil, se lahko samo vprašamo, zakaj tega priznanja še ni dobil tudi Opeka, saj si jo brez dvoma zasluži prej kot večina tistih, ki so jo prejeli,” pravi zgodovinarka Tamara Griesser Pečar. Kot vsi ostali, tudi sama poudarja, da se Opeka že desetletja povsem nesebično zavzema za brezdomce, ki živijo na smeteh v Antananarivu, glavnem mestu Madagaskarja. “Ko je leta 1980 prišel na Madagaskar je tam našel tisoče ljudi, med njimi tudi številne otroke, ki so na gorečih smetiščih zbirali gnilo hrano, da so sploh lahko preživeli.”

Po videnem je tako Opeka spoznal, da je njegova prvenstvena naloga kot misijonarja in seveda naloga tudi celotne Katoliške cerkve, da ljudem pomaga iz bede. “Prepričan je bil, da lakota ljudi ovira pri molitvi,” nam je še dejala in obrazložila, da je na robu smetišča pričel z gradnjo vasi, nakar je tudi sam pripravil ljudi, da so začeli graditi svoje lastne hiše in to brez sodobnih strojev. S tem je poskrbel za nova delovna mesta, ljudem pa je povrnil dostojanstvo in neodvisnost. “Zgradili pa niso samo bivalnih hiš, temveč tudi bolnišnico, razne delavnice in šole.” Po njenem mnenju je prav izobrazba otrok tista, ki pomaga ljudem, da se izkopljejo iz bede. Opeka pa je tisti, ki je omogočil humanitarno združenje, ustanovljeno za boj proti revščini, medtem ko se morajo tamkajšnji prebivalci zavezati, da gredo na delo vsak dan, družine pa, da pošljejo svoje otroke v šole.