Piše: Franc Bešter
Zadnja revolucija v razvoju orodij (pojav VRO na planetu) je za sabo pustila neko opustošenje – v dušah ljudi, in kaos, mnogi ugotavljajo, da je na svetu »vse narobe«. Propadlo je notranje bistvo civilizacije, na nas je, da sredi teh razmer začnemo z novo obliko kulture, uvajati dobo, ki bo sledila tej (mrtvi) moderni.
Če imamo za bistvo civilizacije neko urejenost in duhovno napredovanje človeka, se postavlja vprašanje, kako sredi sveta, kakršen je, začeti ustanavljati to novo kulturo, to pomeni začeti delovati bistveno drugače, kar nujno pomeni odločati se bistveno drugače. Zadnja revolucija v razvoju orodij zahteva revolucijo v načinu odločanja, to že v primeru, če sledimo zgolj človeški logiki: v predhodnem članku sem pisal o tem, da je dogajanje na svetu močno spremenjeno. Danes se nam resnica o konkretnih dogodkih in osebah sveta tako skriva in izmika kot še nikoli v zgodovini, zato se pojavlja močna potreba po nekem znanju (znanosti) za pot do te resnice. Obenem pa tudi znanje za pravilno odločanje pri delovanju na odru sveta.
Odločanje in človeška logika
Brez težav lahko vidimo, da naše odločanje najbolj odločilno pogojujeta dva dejavnika: dogajanje, znotraj katerega vsakodnevno delujemo, in cilji, ki jih zasledujemo. Odločanje si lahko ogledamo na primeru vožnje z avtomobilom in igre šaha. Pri vožnji se maramo držati pravil, se prilagajati situaciji na cesti, in le-ta je vsakič drugačna, stvari se nikoli povsem ne ponavljajo! To dvoje: cilj, ki ga hočemo doseči, in dogajanje na cesti določa naše sprotne odločitve in gibe. In tu je včasih že manjša napaka lahko usodna, lahko ogrozimo sebe in druge!
Igra šaha: naš cilj je zmagati, matirati nasprotnika. Tu sta igralca dva, polje pregledno in število figur omejeno. Vendar, nikoli ne moremo vedeti, ali se s svojimi potezami približujemo zmagi ali porazu, predvsem seveda zato, ker ne vemo, kaj ima v glavi nasprotnik. Vsekakor pa njegove poteze potem ključno določajo tudi naše odločitve. Vidimo, da je situacija na šahovnici vedno negotova in nepregledna, izid nejasen. Gotovo pa je, da bo tisti, ki je v šahu velemojster, mnogo bolj verjetno zmagal.
Tudi vsak od nas mora vsak dan znova na šahovnici odra sveta igrati svojo vlogo v drami življenja, le da je ta »šahovnica« mnogo bolj nepregledna in igralcev veliko. Ali je tu sploh mogoče najti neko gotovost, resnico glede oseb in dogodkov sveta, in v katero smer bo stekel tok nekega dogajanja v prihodnosti. To je danes, zaradi prej opisanega, še dosti teže kot nekoč. Še nikoli se resnica o osebah in dogodkih ni tako zelo skrivala za raznimi fasadami in kulisami, se tako izmikala, ko tako številni igrajo in nosijo maske. Ni v naši moči, priti do resnice o vsem tem, to pove že človeška logika.
Materialistični cilji
Povsem človeško logiko zasledujemo tudi, ko sledimo svojim ciljem, ki tudi pogojujejo naše odločanje. In našo dobo označuje tudi materializem, se pravi življenjska filozofija, ki materialne dobrine postavlja na prvo mesto. Vendar, ali je takšna filozofija, ki je na prvi pogled povsem logična, razumna, edino pravilna, res v življenju najboljša? Ali morajo biti materialne dobrine res temelj našega življenja, ali je materializem res prava pot, takšna, ki človeka osrečuje in mu zagotovi tudi neko gotovost in varnost?
Materialistični cilji: v življenju si večina ljudi najprej skuša zagotoviti fizično eksistenco, neko gotovost glede tega (hrana, stanovanje, obleka…) in po možnosti še razne udobnosti. Telesne potrebe: ali je človek res (samo) telo? V naših časih je res prevladala telesna koncepcija življenja: telo je ves človek. Kar pa je v veliki meri »zasluga« modernih empiričnih znanosti (fizika, kemija, biologija, medicina), ki je v telesu niso našle.
Vendar, za vsem skupaj so spet zgolj človeška znanja in človeška logika. Zares povsem lahko pozna človeka in njegove potrebe le Bog, On pa glede tega pravi, naroča, naj v življenju najprej iščemo Boga, torej tisto, kar potrebuje duša, se pravi, da materializem ni prava pot. Ta višja, božja logika je torej bistveno drugačna od človeške.
Duša: najprej moramo sploh priznati njen obstoj, potem pa spoznavati njene lastnost, sposobnosti, potrebe, vse skupaj je mogoče le s pomočjo razodetih resnic o njej, a te resnice bodo morale biti nekaj temeljnega pri znanjih za novo dobo. Nasploh bo treba preseči zelo enostransko podobo sveta in človeka, kakršno so zgradile moderne znanosti, zgraditi nekaj celovitejšega. Sem pa ne spada le duša v telesu, ampak tudi Duh v svetu. Da namreč materialna narava ne deluje neodvisno, da je podrejena neki višji volji, na materijo deluje Duh, ki daje smer vsemu dogajanju. V tej luči je treba razumeti tudi tisto, kar Jezus dodaja prej navedenim besedam (naj najprej iščemo Boga): da nam bo potem tudi »vse drugo (za telo) navrženo«. Pot iskanja Boga je varna in naklanja tudi materialne dobrine, posledica tega, da se dogajanje, sredi katerega delujemo, odvija tudi po delovanju Duha in se lahko odvija v za nas ugodni ali neugodni smeri. In od dogajanja sveta prihajajo nad nas tudi nesreče in nevarnosti.
Ni tako težko s človeško pametjo in opazovanjem spoznati nekih dejstev o naravi dogajanja sveta, temeljne resnice o tem so ugotavljali že grški filozofi, npr. Heraklit. O veliki dinamiki dogajanja: »Pantha rei« (vse teče). In: »Dvakrat ne moreš stopiti v isto reko (življenja)«. S tem je jasno izrazil neponovljivost vsakega dogajanja. In tudi ni tako težko prepoznati, da imajo VSA naša dejanja VEDNO neke učinke, večje, manjše, na to dogajanje, in da, povratno le-to odločilno vpliva na uspeh (izid) naših delovanj. Vendar, zdaj je na nas, da presežemo neko (razsvetljensko) zmoto, po kateri je resnico o dogajanju s svojimi lastnimi, človeškimi močmi mogoče spoznati (s pametjo in racionalističnimi znanji). Posledica vsega skupaj je namreč naše napačno odločanje.
Struktura sveta in človeka
Ena od negativnosti, ki jih je prinesla moderna znanost, je tudi enostranska podoba sveta in človeka. Zaradi nje je tako prevladala telesna koncepcija življenja, mnogi so izgubili vero (verjetje) v sam obstoj duše, kaj šele, da bi se zavedli njenih lastnosti, sposobnosti, potreb. Tudi to je eden od vzrokov, da v življenju postavljamo telesne potrebe na prvo mesto, in to seveda tudi pri odločanju. In dogajanje sveta: ono je rezultat (zgolj) delovanja materialnih energij in medsebojnega učinkovanja fizičnih sil. Če hočemo dvigniti kvaliteto naših odločitev na neko višjo raven, bo potrebna neka celovitejša podoba človeka, a tudi sveta. Ker je človek (tudi) duh, naj bi skrbel tudi za stanje svoje duše. In drugače bo treba pogledati tudi na dogodke (dogajanje) sveta: le-to se ne odvija zgolj po medsebojni igri nekih slepih sil, ampak je v vsem podrejeno neki višji volji. Zato tudi Duh napolnjuje svet: da deluje na svet, na materijo. Vsak dogodek sveta je konkretizacija nekih višjih načrtov in se zgodi tudi po delovanju Duha. Tudi na dogajanje sveta bomo zato morali pogledati na nek nov, celovitejši način: da je namreč VSAK dogodek sveta stopinja (sled, odtis) Boga (Duha, Besede – božjega Logosa) v Zemlji (v materialnem svetu).
Ker uspeh našega delovanja zavisi od dogajanja sveta, le-temu pa daje smer Duh, sledi, da nam bo to dogajanje naklonjeno, če nam bo naklonjen Duh. Kako sredi sveta delovati tako, da bomo dosegali cilj svoje duše (Boga) in da bomo obenem uživali to naklonjenost? Postavlja se vprašanje, če je človeku sploh mogoče, s svojimi lastnimi močmi, v življenju najti to najboljšo (varno, uspešno) pot.
Odločanje s pomočjo Duha
Pri odločanju je nekaj ključnega poznavanje dogajanja sveta. Tu moramo najprej priznati in spoznati, da ni v naši moči to dogajanje (s)poznati. In da je zaradi tega odločanje (samo) s pametjo in racionalističnimi znanji zmotno. Zavesti se moramo izredne kompleksnosti dogajanja sveta kakor tudi njegovega skrivanja in izmikanja. Kako bi npr. mogli vedeti, kaj se dogaja v dušah ljudi in v katero smer bo stekel tok nekega konkretnega dogajanja v prihodnosti? Vse to lahko pozna le Bog (Duh), vendar, ali nam resnico o tem tudi daje spoznati?
Glede tega bom izhajal iz knjig RŽVB (ki sem jih tukaj že nekajkrat omenil), in v tem vidim tudi edino možno pot do tega znanja: s pomočjo razodetih resnic. Iz njih sledi, da našo dušo vodi k Bogu pot hoje za Kristusom, in na tej poti Duh človeka tudi varuje in podpira, in na njej človek deluje etično, zato je to pot izgrajevanja civilizacije. Ne samo to, na tej poti Bog človeku naklanja svoje milosti (darove), daje Besedo, skozi katero človek spoznava resnico o dogajanju sveta in se uči visokega jezika Duha. Zato bi moralo biti nekaj ključnega v življenju vsakega, najti to pot. A ker je to pot služenja Bogu, se pravi pot spolnjevanja njegove volje, je iskanje te poti iskanje te volje, in hoja po tej poti je podrejanje tej volji, kar zahteva odpoved svoji volji. Ali je človeku to Voljo mogoče spoznati? Priznati moramo, da to ni lahko, še posebej, ker v življenju vsak človek hodi po neki svoji (posebni) poti, in tu samo neka načela iz Svetega pisma in neka pravila Cerkve nikakor ne zadostujejo. Ali pa morda Bog vsakemu neposredno hoče dati popolno spoznanje te volje? Iz knjig RŽVB sledi tudi to, da namreč Bog svojih načrtov pred človekom ne skriva, če mu kaže svoje načrte, pa mu razodeva svojo voljo, kajti pri teh načrtih gre za konkretne (prihodnje) dogodke človekovega življenja, skozi katere naj bi človek šel. Da bi s tem Bogu služil, se pravi, gre za pot hoje za Kristusom.
Torej, s pomočjo Duha je to pot mogoče najti, zato ravno v tem (v odločanju s pomočjo Duha) vidim možnost izgrajevanja nove oblike kulture.
Za kaj takega pa je treba najprej sprejemati tisto, kar prihaja od Duha, v čemer je premagovanje racionalizma – kuge naše dobe, zaradi katere se tudi v Cerkvi to zavrača. In ta pot zahteva nenehno učenje visokega jezika Duha: ne moremo izpolniti božje volje, če te volje ne spoznamo! Tu pa (sem prepričan) bo šlo predvsem za jezik (nočnih) videnj – edino skoznje lahko konkretne dogodke (božje načrte zanje) vidimo! Da, to je jezik Duha: »Videnje nastane, ko se božji Duh sreča z našim duhom«. Tisto, do česar smo danes ravnodušni, bo zato v novi paradigmi začelo igrati zelo pomembno vlogo. Ta pot je tudi (edina!?) pot do spoznanja resnice o dogajanju sveta, in pot osvajanja visokega jezika Duha, ki je (edini!) dovolj močan, da lahko opisuje nekaj tako kompleksnega kot so dogodki sveta.
Izgrajevanje nove stavbe
Zaradi racionalizma, ki je kužna bolezen naše dobe, bi se morali jasneje zavesti določenih stvari in ponotranjiti nekatera dejstva.
Najprej: da s pametjo in racionalističnimi znanji ni mogoče do resnice o dogajanju sveta in se zato s tem na odru sveta, v drami življenja, ni mogoče pravilno odločati. Da znanja za to ni v racionalistični spoznavni stavbi, resnice za to so v spoznavni stavbi vere (krščanstva), in da je zahodni človek zaradi racionalizma le-te izgubil, lastnost racionalistične spoznavne strukture je namreč, da na to (versko) stavbo deluje rušilno. Zato bi moral vsak v sebi zavestno zgraditi to novo stavbo, le s tem bo namreč prišel do znanja, s pomočjo katerega bo prihajal do tistega, kar potrebuje njegova duša, s katerim bo našel tisto pot (usmeritev) v življenju, ki bo zanj varna in uspešna, na kateri bo lahko spoznaval resnico o dogajanju sveta in se učil jezika Duha (pri jeziku videnj je to jezik podob – simbolov).
A tu se pojavlja še ena težava. Lastnost racionalistične miselne strukture ni le, da deluje rušilno na krščanstvo, pri tistem, ki jo ima vgrajeno, otežuje izgradnjo »nove stavbe«. Pri tem namreč ne gre samo za zelo različne spoznavne temelje, ki si močno nasprotujejo, gre tudi za »duha racionalizma«, ki je duh (Zeitgeist) našega časa, in ki ga prežema duh modernih empiričnih znanosti (le-te so miselno orožje racionalizma), ob njem duh Svetega pisma izgleda kot nekaj »arhaičnega, ne-dokazanega, ne-eksaktnega, naivnega, preseženega…«, skratka, je postal star kvas, ki je izgubil svojo moč. Novi kruh za rešitev te dobe vidim v knjigah RŽVB, kjer so resnice Svetega pisma podane v obliki, primerni sodobnemu človeku in uporabni v njegovem načinu življenja. To pa je hitro in zapleteno življenje s tehniko, odločanje in delovanje sredi kaosa, v negotovem in nepredvidljivem svetu – ali niso te okoliščine bistveno drugačne kot tiste v nekdanji Palestini!?
Franc Bešter
