14.9 C
Ljubljana
sobota, 1 oktobra, 2022

(MISEL ZA PRAZNIK) Strma je pot v Nebo, a z Marijo je veliko lažja

Piše: blagovest.si

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 11,27-28) Tisti čas, ko je Jezus govoril množicam, je neka žena iz množice povzdignila glas in mu rekla: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!« On pa je rekel: »Da, še bolj pa blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in ohranijo.«

Iz svetega evangelija po Luku (1,39-56): Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«

Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja – kakor je govoril našim očetom – do Abrahama in njegovega roda na veke.« Marija pa je ostala pri Elizabeti nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom.

Marijo lahko imenujemo za živo monštranco ali ciborij. Je namreč tista, ki je Odrešenika nosila pod srcem od trenutka, ko se je Beseda učlovečila in je Marija spočela od Svetega Duha, pa do njegovega rojstva. In seveda je ostala povezana z Njim nato vse do smrti na križu in »še čez« – preko vstajenja, prikazovanja, vnebovhoda pa vse do Njene končne združitve s Sinom v nebeškem kraljestvu. Za Marijo pa je bil čas od Jezusovega vnebovhoda do njenega odhoda v nebesa čas boleče ločitve od Sina in na nek način simbolizira tudi »drugi polčas« našega adventnega pričakovanja Jezusovega ponovnega prihoda. Ta čas je bila izročena v varstvo apostolu Janezu, kot je to Jezus želel v svojih poslednjih urah svojega zemeljskega življenja, ko je umiral na križu. In prav to Marijino pričakovanje končne združitve s svojim Sinom v nebeškem kraljestvu je tudi cilj našega pričakovanja. Cerkev sicer veruje, da Gospod v svoje naročje ni sprejel samo Marijine duše, ampak z njo tudi telo, ker bi bilo nemogoče, da bi bilo telo, ki je nosilo našega Gospoda, podvrženo razpadanju, kot je to nakazano že v Prvi Mojzesovi knjigi, kjer je Bog Adamu sporočil, da je pravzaprav prah in da se v prah tudi povrne. Razpadljivost je povezana s človekovih grehom, Marija pa je bila le-tega obvarovana, saj je bila že ob svojem spočetju ločena od izvirnega greha. Zato ne preseneča, da ob tolikšni verski brezbrižnosti, odpadu od Boga še vedno v Marijina svetišča prihajajo ljudje s svojimi prošnjami in zahvalami.

Več si lahko preberete TUKAJ.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine