Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,1-15): Tisti čas se je Jezus prepêljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je vzpel na goro in tam sédel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovska velika noč. Ko je Jezus povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovóril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Recite ljudem, naj sedejo.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož.
Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdélil med sedeče. Prav tako je razdélil tudi ribe, kolikor so jih hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da kaj ne bo šlo v izgubo.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je stóril znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvêsti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.
Nenavadno je, da smo tokrat priče odlomku iz Janezovega evangelija, ki pa se nekako vklaplja v kontekst tega, kar smo slišali minulo nedeljo. Namreč o ovcah, ki nimajo pastirja. Primerjava je še kako na mestu. Jezus opazi, kako so mnogi ljudje prepuščeni sami sebi, nimajo niti prave telesne, niti duhovne hrane. Že v času Stare zaveze preroki prav zaradi tega z besedami bičajo slabe voditelje, ki dajejo pašo samo sebi, medtem ko jim je za ljudstvo mar. No, slišali smo tudi, da je Jezus te ljudi, ki so se mu zasmilili, začel učiti.
Tudi tokrat je Jezus na poti po Galilejskem jezeru, znova ga iščejo množice. Sedaj za ljudstvo poskrbi na drugačen način – s pomnožitvijo kruha. Ta čudež omenjajo tudi drugi evangelisti. Le da tu ne srečamo stavka “Dajte jim vi jesti.” Zbrala se je velika množica ljudi, ki je potrebovala živež. Pričakovati je bilo, da so bili že nekaj čas tam in da bo trajalo še nekaj ur, preden se bodo vrnili domov. Jezus se zaveda te nevarne situacije, da bi nekateri od lakote omagali. Prepoznava konkretne potrebe ljudi in jim hoče ostati blizu. Osnova za čudež je to, kar žrtvuje nek deček: dve ribici in pet hlebov. Malica za enega človeka, ne pa za pet tisoč mož (skupaj z ženami in otroci verjetno okoli 12 tisoč ljudi). Kruh je produkt človekovega dela, vendar pridelek žita ni odvisen zgolj od človeka. Riba pa je neposredni življenjski sad morja (in drugih voda) – apostoli so se večinoma ukvarjali z ribolovom.
