Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 18,33-37): Tisti čas je Pilat rekel Jezusu: »Si ti judovski kralj?« Jezus mu je odgovóril: »Praviš to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« Pilat je odvrnil: »Sem mar Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?« Jezus je odgovóril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu je rekel: »Torej si ti vendarle kralj?« Jezus je odgovóril: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.«
Kar nekoliko neverjetno se sliši, da ob zaključku cerkvenega leta tokrat poslušamo odlomek iz pasijona iz Janezovega evangelija. Evangelist, sicer najmlajši od apostolov, nekoliko bolj podrobno predstavi odnos med Jezusom in Poncijem Pilatom, rimskim upraviteljem Judeje. On je tisti, ki ima sodno oblast, tudi za smrtno kazen. Veliki duhovniki Jezusa obsodijo, ker se je razglasil za Božjega Sina in po njihovo storil bogokletje. Pilatu pa ga izročijo s povsem drugim razlogom, češ da se ima za judovskega kralja in torej steguje roko po oblasti rimskega okupatorja. In resnično Rimljani tu niso poznali šale. V tistem času so bili judovski kralji le še grenak spomin, pa še ti so bili dejansko sad nečimrnosti, ker je izraelsko ljudstvo po nekem obdobju sodnikov, ki so bili posredniki med ljudstvom in Bogom (Jahvejem) kot Kraljem, hotelo biti takšno kakor druga ljudstva. Torej imeti (zemeljskega) kralja. Želja jim je bila uresničena, ampak za veliko ceno: kraljestvo se je razdelilo na dva dela, ki sta bila praktično ves čas v vojni. Edini kralj, ki je bil vreden velikega spomina zaradi mesijanskih obljub, je bil David – pa tudi on je bil grešnik. Njegov sin Salomon pa je nato dal zgraditi tempelj, a se je tudi on prevzel.
Več si lahko preberete TUKAJ.
