V 212 slovenskih občinah bodo novembra volitve županov in občinskih svetnikov. Najvišji organ odločanja v občini je namreč občinski svet, a kot pravi Boštjan Brezovnik z mariborske pravne fakultete, ima tudi župan kot predlagatelj pomembno funkcijo v razvoju občine. Učinkovitejši pa je v okoljih, kjer uživa podporo občinskega sveta, poroča Sta.
Župani lahko svojo funkcijo opravljajo poklicno ali pa nepoklicno. Slednje ob močnem upravnem aparatu z zadostnim številom javnih uslužbencev v občinski upravi ni problematično. Ker pa so slovenske občine povečini kadrovsko podhranjene, je poklicno opravljanje županske funkcije skorajda nujno, saj se le tako lahko zagotovi učinkovito izvajanje občinskih pristojnosti, meni Brezovnik, sicer tudi direktor Inštituta za lokalno samoupravo, javne službe in javno-zasebno partnerstvo Maribor, ki je za STA predstavil tudi svoj pogled na pristojnosti in naloge občin.
Po njegovih navedbah pristojnosti občin določa prek 160 zakonov, na podlagi katerih lahko organi občine – občinski svet, župan ter nadzorni odbor občine – in občinska uprava izdajo prek 1200 splošnih in posamičnih aktov ter aktov poslovanja.
Pri tem Brezovnik izpostavlja, da v slovenski pravni ureditvi lokalne samouprave ne ločimo med majhnimi in velikimi občinami, tako imata najmanjša občina Hodoš s 376 prebivalci in Mestna občina Ljubljana s skoraj 290.000 prebivalci povsem enake pristojnosti in naloge. Seveda pa v majhnih občinah z majhnim številom javnih uslužbencev niso zmožni izvrševati vseh dodeljenih nalog, dodaja.
Ključni problem vidi v sistemu financiranja občin, saj je v času razvoja lokalne samouprave državni zbor z zakoni občinam nalagal vse več in več nalog brez ustreznih virov financiranja, s čimer so slovenske občine finančno podhranjene.
Ugotavlja pa tudi, da smo od ustanovitve občin kot samoupravnih lokalnih skupnosti, še posebej po zadnjih velikih teritorialnih členitvah Slovenije, ko je bilo ustanovljenih 46 novih občin, priča pretirani upravni decentralizaciji, ki ni sledila upravnim strukturam in dejanskim sposobnostim izvrševanja dodeljenih pristojnosti in nalog občin.
Tako meni, da bi bilo treba vzpostaviti vzdržen sistem financiranja občin ter izvesti centralizacijo na ravni občin zaradi dodatne decentralizacije po zgledu na primer Danske, Finske ali Avstrije. Kot pojasnjuje, to ne pomeni, da bi morali združevati občine, pač pa zmanjšati število samostojnih pravnih oseb (javnih zavodov, javnih podjetij), katerih ustanoviteljice so občine.
Po njegovih navedbah so občine ustanoviteljice na primer 1083 javnih zavodov, v katerih je zaposlenih preko 60.000 javnih uslužbencev. Z ukinitvijo statusa pravnih oseb javnega prava tem javnim zavodom bi se omenjeni javni uslužbenci zaposlili v občinskih upravah in s tem bistveno pripomogli h kakovostnejšemu izvajanju pristojnosti in nalog občin ter zagotovili racionalnejše poslovanje, meni Brezovnik.
Dodaja, da bi se obenem bistveno izboljšal javnofinančni nadzor nad poslovanjem javnih zavodov, “ki so danes le ‘enkrat na 100 let’ predmet javnofinančnega nadzora računskega sodišča”.
Ob tem pa bi bilo po njegovem mnenju nujno treba dokončno realizirati 143. člen ustave in ustanoviti pokrajine ter odpraviti dvotirni upravni sistem na lokalni ravni in združiti 58 upravnih enot s 53 medobčinskimi upravami.
Sicer pa Brezovnik ocenjuje, da je delitev pristojnosti med državno in lokalno ravnijo ustrezna, čeprav so se, predvsem na področju socialnega varstva, na občine prenesle nekatere naloge, o katerih občine ne odločajo samostojno, jih pa financirajo. Tako mora občina na primer zagotoviti sredstva za financiranje pravic do družinskega pomočnika, o dodelitvi pravic pa odločajo centri za socialno delo. Kot pravi, bi financiranje tovrstnih nalog zagotovo morali prenesti na državo.
