Piše: Jana Chaloupková
Februar je mesec zimskega veselja pa tudi pustnih dogodkov, ki nam naredijo prijetnejše hladne in vetrovne dneve. Pust se ločuje s kraljico snega in nas počasi vabi v toplejšo pomlad. Je krščanski praznik med Božičem in postom. Beseda izhaja iz italijanščine “carne levare” pomeni odstraniti meso. Po vsem svetu ga glede na lokalno klimo in tradicije slavijo v različnih oblikah.
Na jugu Francije, kjer sonce se v opoldanskem času greje obalo se najbolj pogumni že predajajo morski kopeli, medtem ko so drugi med sprehodi po slavni promenadi Azurnega obale, ki je od leta 2021 vpisana na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, še vedno zaviti v tople plašče. Najlepši pogled se odpira iz višine z razvalin nekdanjega gradu. Od tod vidimo čudovito polkrožno plažo, ki je poleti polna domačinov in turistov. Če pa se ji približate, vidite, da v resnici ni tako vabljiva, saj polna kamenja, ki ne zagotavlja udobnega ležanja ali sprehajanja ob vodi. Morje je čudovito modro in prehaja od svetlih odtenkov ob bregu do temnih globin.
Letos so že stopetdesetič v mesto mimoz prišli domači in tuji turisti, da bi se skupaj z maskami in alegoričnimi vozovi dva tedna veselili in občudovali domišljijo avtorjev posameznih kreacij. Osrednji trg Massena se je ob okrogli obletnici za nekaj dni spremenil v brazilski sambadrom, čeprav v miniaturni izdaji. Na tribunah so peli, plesali in mahali z rumenimi mimozami v rokah. V Provansi v začetku leta te rastline z žlahtnim vonjem ustvarjajo podobo tisočerih rumenih sonc. Danes komaj kdo ve, da je ta simbol tajne ljubezni, varnosti in čutnosti prišel okoli leta 1850 iz daljne Avstralije. Pravijo, da ga je v Cannes prinesel vojvoda Vallomborški markiz de Mores.
K proslavi izrednega jubileja so letos v Nico povabili vrsto prekomorski gostov, med njimi tudi eksotično brazilsko skupino. Napol gole brazilske lepotice je opoldanska temperatura 12 stopinj komaj ogrela in verjetno se je prenekatera izmed njim vrnila domov z evropskim prehladom. Zabava in ples tudi nekaj staneta. S papagajskim perjem na hrbtih so se visoke zamorke na uvodni gala promenadi vrtele v ritmu sambe in delile kristalno bele nasmeške. Dve najlepši sta med navdušene gledalce pospremili kralja karnevala Momo, sina noči in spanja. V portugalščini pomeni beseda momo komedijanta oziroma šaljivca in zato v Braziliji prav njemu pripada uradna čast odpiranja karnevala. Odet v srebrna oblačila se je v ritmu bobnov majal na nogah in norčeval iz sebe. Obdani z očarljivimi plesalkami sambe so skupino spremljali tudi Harlekin s Kolombino in Pierotom.
Karneval v Nici so prišli pozdravit tudi hudički iz daljnje Bolivije, mične lepotice z rožnatimi polmeseci v oblekah z naslikanimi abaki – to je lokalne vrste banan, iz Filipin, pa tudi elegantne maske iz Benetk. Princi in princese so se dostojanstveno pomikali s sprevodom kot bi se v gondolah vozili po beneških kanalih. Naši ljubljenci so bili lokalni plesalci na visokih hoduljah, simbol francoske elegance. Valentinsko rdeče obarvani so sredi množice balonov spremljali karnevalsko povorko in bele obraze skrivali za rdečimi pahljačami. Občudovali smo njihovo spretnost težavnega lovljenja ravnotežja. Sledila jim je skupina eksotičnih živali – ponosna kraljevska levja dvojica, orel, ki se ozira za plenom, strah zbujajoči črni pajek ali ljubki plamenec. Njihova oblačila je mojstrsko dopolnjeval makeup, s kretnjami pa so posnemali svoje živalske vzornike.
Uvodno procesijo je zaključil sam kralj karnevala, tokrat domači, francoski, v podobi velike alegorije z oblačili v barvah nacionalne zastave. Nasmejani vladar je v rokah držal egipčanski obelisk in piramido, njegov voz pa so krasila še druga svetovna čudesa, kipi z Velikonočnih otokov, kačje glave mehiških piramid, rimski Kolosej, indijski Taj Mahal – grob ljubljene žene, in podobno. V življenju ne sme manjkati ljubezen in prav njo v februarju pripominja sv. Valentin, ko je priložnost obdarovanja naših najbližjih. Temu se v Nici pridružujejo tudi trgovci, ki med karnevalom ponujajo velike valentinske popuste.
Po sončnem zahodu se nad francosko riviero zgrne hladno vetrovno nebo. Večernega sprevoda luči so se ljudje udeleževali v toplih bundah in s seboj prinašali blazine, da bi jih med sedenjem ne zeblo. Vendar se je napor izplačal. Občudovali smo klovne, ki so svetili v temi in plesali po taktih slavnih hitov kot Gangnam korejskega pevca Psya, hispanske Makarene ali pop singlov iz devetdesetih let. Za njimi so se vrstile alegorije, ki so predstavljale tajne perzijske vrtove, umetnost kaligrafije, ročno izdelavo barvnega batika ali tradicionalno berbersko lončarstvo. Francija tudi ni pozablja svojih afriških partnerjev. Ljudi iz Magreba in drugih nekdanjih kolonij v Nici lahko srečate na vsakem koraku. Povorko je razsvetljevalo velikansko kolo, ki se je vrtelo nad glavami plesalcev in alegoričnimi vozovi z umetnim ognjem. Barviti ptič Feniks je bil deležen velikega aplavza. Simboliziral je večno, neuničljivo življenje, za njegovim repom pa so pokale petarde in svetili zlati prameni raket.
Francoska riviera je bila nekoč simbol bogastva in burnega življenja evropske smetane. Svoj vrh je doživela v šestdesetih in sedemdesetih letih minulega stoletja. Na grajskem pokopališču med razkošnimi grobovi bogatašev in osebnost, ki so v Nico prihajali počitnikovat ali pa so se vanjo celo preselili, najdemo na primer grobove slavnega draguljarja Alfreda van Cleef, ustanovitelja Mercedesa Emila Jellinka ali s svingami okrašeno zadnje počivališče egiptologa Henrija Croiserja. Ne manjka niti nenavaden muslimanski grob paše Ilhama Husseina in njegove žene. Njegova življenjska zgodba je značilna za čase razcveta francoske riviere. Ta turški ljubitelj kulture in umetnosti se je dvakrat oženil, obakrat z mnogo starejšo žensko in na ta način prišel do bogastva in plemiškega naslova. Prva je bila princesa Šivakiar, mačeha egiptovskega kralja Faruka. Po Nasserjevem prihodu na oblast je, že kot vdovec, moral zbežati v Monte Carlo in si pred podržavljenjem skušal rešiti, kar se je pač dalo. V Nici se je naselil v dragem hotelu Paris in se v drugič poročil z ameriško milijonarko. V letih 1960-1961 se je preselil v razkošno Vilo dei Fiori z zbirko dragocenih kipov, slik, preprog. Manjkal pa mu je le dedič. Po njegovi smrti leta 1992 so premoženje razprodali na dražbi, kar se ujema s koncem slavne ere francoske riviere. Simbolično je tudi sam ostal zaprt v beli marmorni grobnici, čeprav ni ostal čisto brez nasledstva. Leta 1946 ga je v hotelskem bazenu poškropila nagajiva deklica. Ta se mu je tolikanj prikupila, da ji je kupil zvrhan koš dragih igrač. Njenega očeta je to zelo presenetilo in je takoj obiskal darovalca. Paša ga je prosil, naj mu deklico proda, vendar se njen oče s tem ni strinjal. Deklice sicer ni dobil, zato pa si je zagotovil trgovskega partnerja. To je bil dekličin oče, Slovenec Peter Florjančič, ki je izumil razpršilec za parfume. Ta novost je obema prinesla slavo. Paša je izum finančno podprl, dobiček pa sta si pozneje razdelila.
Brez parfumov si težko predstavljamo Francijo. V Nici je parfumerija Molinard, kjer si lahko sami na svoji koži preizkusite umetnost mešanja dišav. L’art du parfum je na karnevalu predstavljal eleganten baročno opremljen voz, okrašen s steklenicami dišav. Roka spremljajočega kipa je mešala esence in jih vlivala v podolgovato posodo. Da bi parfumi ne ostali brez cvetja in vonja, je bila na programu tudi velika cvetna parada. Po trgu so se pomikale alegorije vrtov in parkov z lepotnimi kraljicami. Gledalci so jih bučno nagrajevali z aplavzom. Sledilo je metanje cvetja na tribune obiskovalcev. Odnesti domov šopek s karnevala prinaša srečo in veselje. Festival se je končal z umetnim ognjem 26. februarja. Prihodnje leto torej spet au revoir!
