Piše: Gašper Blažič
Tale novodobna slovenščina mi nekako ne gre v ušesa. Prav, sam sem si kriv. Ker se staram, postajam senilen in razumem vedno manj, kaj se pogovarjajo med seboj. Tudi politiki.
Ampak sedaj se estrada in politika že tako mešata med sabo, da je to dvoje težko ločevati. Vse skupaj postaja prav čudna, neokusna čorba. Morda tudi ribja, ki jo je dolga leta v estradniškem smislu fural naš najslavnejši »dunajski kočijaž«. Kajti v njej so velike in male ribe. In velike so po navadi tako spolzke kot žajfa – takoj se izmuznejo. In preživijo.
V naši politestradi – ta izraz mi je všeč, ker zelo spominja na kakšen Orwellov roman – velja načelo, da vse poteka po prijateljski liniji. Naš Robi dopustuje pri človeku, ki mu prijazno odstopi svojo bajto za zdravljenje covida na morju, v zahvalo pa ga ta spravi v organ nekega zdravstvenega zavoda. Lepo. Pa tudi če se izkaže, da ta počitniška hišica sploh ni v lasti tega kakor Robijevega »bestiča«, kakor se po novoslovensko temu reče.
Potem se v neki drugi zgodbi pojavi Pina, ki je čisto po naključju »bestička« od Tine Gaber (kaže, da ima Tina veliko takih »frendic«, ampak očitno še ne ve, da je le ena najboljša). Medtem pa »bestička« pravosodne ministrice Andreje Katič sedi v senatu, ki odloča o primeru Trenta. Razen če je to spet kakšna izmišljija, ki si jo je izmislila kar umetna inteligenca – vsaj tako namiguje vodstvo celjskega sodišča. Tudi tudi umetna inteligenca zna lagati. Obstaja pa razlika v primerjavi z naravno: pri njej ni »bestičev« in »bestičk«.
Nisem pa še čisto dojel relacije med Zoranom Jankovićem, Miloradom Dodikom in Aleksandrom Vučićem. So med seboj res »bestiči« ali pa gre samo za pragmatično povezanost na nacionalni osnovi? Naj nam Zoki to razloži kar po srbsko, da ga bo razumel cel svet, nje.
