17.9 C
Ljubljana
torek, 24 maja, 2022

(FOTOGALERIJA) Namesto nabijanja o olimpijskih kolajnah

Piše: Aleš Guček

Približujejo se zimske olimpijske igre. Zopet bo prav prišla priložnost za športne novinarje nacionalne televizije, da nas bodo prislno osrečevali s statistiko o preteklih kolajnah. Gledalci pa si bomo sami ustvarili sliko s tako priljubljenim izrazom samozavesti, kaj se dogaja na prizoriščih. Kar nekako pogrešam nekdanje podatke, katera tekmovalka gre med rjuhe s katero od plišatih igračk. Ampak bom že nekako preživeli. Če dodam še smučarsko novinarsko latovščino, potem bodo prenosi vse prej kot v ponos nacionalni televiziji. Slovenski smučarski slovar, ki ga je izdal leta 2011 Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU je tako ali tako, kot kaže, namenjen zgolj petnajstim soavtorjem.  Ne smemo pozabiti še leteče novinarke, ki drvi po spodnjem delu tekmovališč in da mikrofon požreti tekmovalcem, da dobimo tako težko pričakovane izjave tekmovalcev. Na šablonska vprašanja, slišimo šablonske odgovore, ki nam v največji meri predstavijo vsakokratni nastop. Ali po novinarsko poskus, kot da to ni tekma. 

Smučanje naroda ni v zgodovini smučanja zaradi osvojenih kolajn na olimpijskih, svetovnih prvenstvih in svetovnega pokala, temveč z drugimi narodi primerljivi posebnimi dogodki in vpliva na razvoj smučanja. Kolajne so predmet ozkega področja, na katerega smo lahko ponosni, a v celotni zgodbi zgodovini smučanja le delček smučarskega sveta. Olimpijske kolajne Slovencev ne morejo iti ob boku kolajnam, ki so jih osvojili Američani, Avstrijci, Finci, Francozi, Nemci, Norvežani, Rusi, Švedi, Švicarji… Slovenija ima razpoznavno mesto med strokovnjaki preteklega in današnjega smučanja s petimi dogodki slovenskega smučanje. Primerljivi so z znanim smučarskim svetom, kar nam priznavajo najbolj cenjeni tuji zgodovinarji smučanja. To so potrdili po predavanjih o teh na FIS konferencah zgodovine smučanja na Norveškem, Finskem, v Avstriji in Nemčiji. O dveh se slovenskim novinarjem nekaj svetlika, a še to bolj približno s številnimi napakami, ki izvirajo iz istih logov preteklosti. O tem z veliko lahkoto in preproščino javno izobražujejo gledalce, kot da ni napisanih številnih knjig, strokovnih in poljudno znanstvenih člankov.

Bloško smučanje

Ljudsko smučanje na Blokah je opisal Johann Weichard Valvasor (Janez Vajkard Valvasor) leta 1689 v 4. knjigi Slave vojvodine Kranjske. Opis je pomemben, ker dokazuje, da je bilo smučanje na Blokah prvi pojav smučanja v Srednji in Južni Evropi. Večno vprašanje doma in v tujini je izvor bloškega smučanja ali avtohtonosti tega. Etnograf dr. Boris Orel je v odlični ekspertizi Bloške smuči (1964, SAZU) na osnovi številnih dokumentov in tudi raziskave krvnih skupin zaključil, da so znanje smučanja prinesli s seboj prebivalci iz Pripijatskih močvirij med veliko selitvijo narodov od 6. stoletja naprej. Zakaj je smučanje bilo znano le na Bloški planoti in ne tudi v drugih pozimi zasneženih delih današnje Slovenije, je še vedno uganka.

Dr. Anton Perdih je raziskoval izvor Evropejcev. V svoji knjigi Izvor Slovencev in drugih evropskih narodov je na osnovi DNK objavil hipotezo, da smo Slovenci potomci Venetov. Temu seveda nasprotujejo akademiki, ker se teorija selitve iz Zakavkazja poruši kot hiša iz domin. Če pritrdim Perdihu, potem lahko pleteničim, da je ljudsko smučanje na Blokah avtohtono in se ni pojavilo zaradi selitve narodov. To bi bil resni izziv za zgodovinarje, ki pa o tem ne spregovorijo. Seveda mora tak teorijo potrditi najdba kakšnega ostanka bloške smučke z izvorom  tisočletja ali več nazaj. Vendar ostajam na tradicionalnih smučinah in se zadovoljim, da je bloško smučanje dokazano od leta 1689 in da je to ljudsko smučanje služilo za način življenja, preživetja v zimi, in ni doživelo razvoja oziroma se širilo z Blok po drugih območjih Slovenije.

Bloško ljudsko smučanje je izumrlo med 2. svetovno vojno. Marjan Jeločnik in za njim učitelji smučanja so to smučanje oživeli in je doseglo ponoven krst na prireditvah smučanja po starem, tako doma kot s prikazi in predavanji v tujini: Italija, Avstrija, Japonska …

Jože Perko je režiser odličnega dokumentarno-igranega filma Beli krog življenja, v katarem predstavi zimsko življenje prebivalcev, v katerem je poudarjena rabe smuči (2005). Film je vključil tudi pogreb s krsto na bloških smučeh. Edina stara pogrebna smučka je ohranjena v Smučarskem muzeju Smučarske zveze v Nemčiji. Odkril jo je pisec teh vrstic. Kustos dr. Gerd Falkner ni vedel za izvor te smučke in niti ne za namen. Smučarskarska razstava o bloškem smučanju v večnamenski dvorani v Novi vasi na Blokah je vredna ogleda. Razstavo poživijo odlične grafike in druge umetniške upodobitve akademskega slikarja Božidarja Strmana – Miše.

Namesto bloškega smučarji so Mariborčani uvedli na smučarskih prireditvah kurente, ki so sovražniki smučanja, ker s svojim poskakovanjem po snegu preganjajo zimo in kličejo pomlad. Etnografski odlični običaj, ki ne sodi na smučanje. Leta 1960 je bilo Srednjeevropsko mladinsko prvenstvo in članski Mariborski slalom v Mariboru. Zaradi pomanjkanja snega so tekmovalce vozili iz Maribora s kamioni na Ribniško Pohorje. Vodja organizatorjev je bil Duša Senčer iz SK Branik Maribor. Vsi udeleženci so dobili za spomin malo lutko kurenta. Kult smučarskega kurenta ni prenehal. Dušan Senčar in Tone Vogrinec sta še naprej verjela v smučarske kurente. Tako so poskakovali v areni na zimskih olimpijskih igrah v Calgaryju leta 1988. Potem še na tekmah svetovnega pokala v Kranjski Gori, Pokljuki, Mariboru in Planici. Organizatorji Zlate lisice so zavrnili predlog učitelja smučanja, da bi med prvo in drugo progo nastopili bloški smučarji. Kako mariborski prizadevni smučarski vodilni odborniki niso prepoznali svetovno znane tradicije bloškega ljudskega smučanja? Še bolj žalostni je dejstvo, da imajo pred nosom na vzhodnem delu Pohorja neznanega znanga pohorskega ljudskega smučarja iz leta 1886. Kongres Mednarodne smučarske zveze je bil leta 2002 v Portorožu. Smučarska zveza je za to priložnost izdala bilten, v katarem so avtorji predstavili slovensko smučanje. Zadolžen sem bil za pet prispevkov, tudi o bloškem smučanju. Na sestanku sem zabičal, da se med bloškimi smučarji ne bo pojavila slika kurentov. Na sestanku prisotni Tone Vogrinec je to (namerno) preslišal in in beli šamani so se pojavili v biltenu. Vsak ima pavicov Sloveniji razmišljati po svoje, pa čeprav na škodo smučanja. Organizacijski komite Planica je povabil leta 1977 učitelja smučanja, da sta v radiusu in izteku letalnice prikazala bloško ljudsko smučanje. Skoki in poleti imajo kaj malo zveze z bloškim smučanjem, a je bila odločitev dobro sprejeta med gledalci.

SONY DSC

Edinstveno bajtarstvo na Veliki planini

Ljubljanska družba je začela smučati leta 1910. Obiskali so tudi Veliko planino. Planšarji so stanove na planini pozno jeseni zapustili in se s čredami goveda napotili v dolino. Ljubljanski meščani so leta 1930 začeli pozimi najemati pozimi opustele stanove. Hodili so na Veliko planino in smučali. To je edinstveni primer na svetu, ker so drugje gradili smučarske koče.

Začetek bivališč, namenjenih le smučarjem, se je začel na Norveškem nad Oslom. Smučarski klub Kristiania (staro ime za Oslo) in smučarski klub Ull (bog smučanja) sta zgradila okoli 1890 koči nad Holmenkollnom, kamor so hodili na smučeh iz Osla. Oba kluba sta še danes zelo tradicionalna. Člani so le moški, SK Kristania šteje največ 22 članov in SK Ull 23. Članstvo je zelo enostavno: Član mora biti ali član najmanj kraljevske družine ali smučarski olimpijski prvak ali tisti, ki je zaslužen za razvoj smučanja na Norveškem. Novi član se pridruži ekskluzivni združbi, ko premine eden od članov. Člani predlagajo novo žrtev. Nihče ne more sam sebe vriniti v klub. Po norveškem vzoru so prvo smučarsko kočo zgradili v Avstriji in ji dali ime po znanem raziskovalcu belih puščav Norvežanu Fridtjofu Nansenu, ki je leta 1888 s spremevalci prvi prečil Grenladnijo na smučeh. Nansenhütte, ki je bila zgrajena leta 1905 na Stuhlecku in jo je leta 1907 obiskal sam Nansen.

Smučarske koče sem omenil, ker je slovenska svetovna posebnost bajtarstva na Veliki planini nekaj izjemnega. Bajtarstvo je način življenje pozimi v najetih stanovih in prebivalci so bajtarji. Arhitekt Vlasto Kopač, velik ljubitelj gorstva in posebej Velike planine, je leta 1959 zasnoval izjemno urejanje prostora in arhitekture koč. Ker je bil obsojen v dahauskih montiranih procesih in na srečo preživel Goli otok, so projektu pod vodstvom Kopača nasprotovali ljubljanski politiki. Med njimi tudi  Marijan Dermastia – Urban, ki je bil lastnik starega pastirskega stana na Mali planini. Na srečo je Okrajni odbor Kranj, pod katerega je spadala tudi Velika planina, začutil priložnost turističnega razvoja Velike planine in mimo Ljubljane podprl Kopača. Leta 1960 je zaživelo novo turistitično bajtarsko naselje.

Kopač je narisal osem tipov koč po pastirskem vzoru. Koče so največ kupili sindikati podjetij in nekaj zasebniki. V kočah ni bilo elektrike in so bile nameščene plinske svetilke ali petrolejke, voda je bila kapnica, ki jo je bilo možno ročno črpati v kuhinjo, litoželezne peči so poskrbele za ogrevanje. Predprostor je bil namenjen shrambi za smuči in za drva. Kopačevo naselje z urbanizmom in arhitekturo je bilo vredno UNESCOve zaščite. To se seveda ni zgodilo, danes pa je to propadli zaselek starodobnosti, ker so ga sedanji lastniki uničili s sodobnimi pritiklinami in napravami in uničili prvotno zasnovo.

Kopačevi neznani znani ročno risani načrti so na vso srečo ohranjeni. Prav tako številni etnografski pastirski predmeti, ki jih je Kopač podaril kamniškemu muzeju. O bajtarstvu in Kopačevem naselju sem pisal nekaj člankov za tuje revije. Vredno je vzeti v roke knjigo Teje Hlačer Ko se planina preobleče, bajtarstvo Velike planine.

Rojstvo in razvoj smučarskih poletov

Namerno zamolčani Joso Gorec zaradi montiranega procesa leta 1948, je zaslužen za turistični razvoj Planice in za rojstvo in razvoj smučarskih poletov. Športni klub Ilirija je leta 1931 zgradil Dom Ilirija v Planici. Polno je bil zaseden poleti in pozimi. Janko Janša je bil od leta 1933 prvi slovenski poklicni učitelj tenisa in smučanja, ki se je v Planici preživljal s športnim  poučevanjem. Bil je tekmovalec in učitelj smučanja ter tenisa.

Švicar Reinhard Straumann je leta 1928 obelodanil teorijo aerodinamičnega skoka namesto doredanjega balističnega. Svojo teorijo je dokazoval leta 1928 z lutko v vetrovniku v Göttingenu v Nemčiji.

Joso Gorec je šel korak naprej. Njegova želja je bila zgraditi v Planici največjo skakalnico na svetu. Klubskemu tovarišu Stanku Bloudku je leta 1932 naročil načrte. Tovariš in tovarišija sta bila veliko uporabljena pojma med svetovnima voajnama za ljubitelje smučanja, ki so se redno družili na smučeh. Mislim, da sta bila naziva po 2. vojni zlorabljena v politične namene za razliko od prvotne prispodobe iskrenega prijateljstva športnega načina življenja. Bloudek je narisal 70 metersko skakalnico, kot so največ dovoljevala pravila Mednarodne smučarske zveze (FIS). Bloudek je leta 1932 začel graditi skakalnico s svojim denarjem na lokaciji v Planici, ki jo je odlično izbral. Zmanjkalo mu je denarja, zato je dela zaustavil z začetim iztekom in doskočiščem.

Gradbenik iz Ljubljane Ivam Rožman, član Turistovskega (eksklutivnega) kluba Skala, je Gorcu pokazal načrte 80 meterske skakalnice. Gorec je bil navdušen in prepričal odbornike Športnega klubna Ilirija iz Ljubljane, da so odobrili te načrte in še gradnjo poverili Rožmanu. Ta je zgradil tik pred zimo leta 1933 celo 90 metersko skakalnico, največjo na svetu. Napačno je govoriti o Bloudek-Rožmanovi skakalnici, ker Bloudek sploh ni sodeloval z Rožmanom. Nasprotno, užaljen se je obrnil vstran. Zaradi sporov o avtorstvu se je Rožman leta 1935 umaknil in resnici na ljubo, se je začelo 1935-1936 obdobje Bloudkovega načrtovanja letalnice v Planici.

SONY DSC

Predsednik FIS norveški polkovnik Nicolai Ramm  Østgaard in Norveška smučarska zveza (orig. Norsk skiforbund)  sta ostro nastopili proti Planici. Iznajdljivi in diplomatski Gorec je štiri leta prepričeval FIS, da gre za novo smučarsko zvrst (rekel je disciplino) smučarskih poletov in da je treba napisati pravilnike FIS. Na FIS kongresu v Helsinkih leta 1938, kamor je odpotoval kot delegat na svoje stroške, je uspel in FIS je priznala smučarske polete v študijske namene. Bloudek se ni hotel udeležiti kongresa in je prepustil trgovcu Gorcu razlago načrtov in aerodinamike. Napačno so Bloudku pripeli izum izraza smučarski poleti, ki ga je kasneje povzel po prijatelju Gorcu.

Gorec je bil zaradi svojega prispevka k svetovnemu smučanju tudi na drugih področjih leta 1946 v francoskem Pauju na FIS kongresu sprejet v Predsedstvo FIS. Za njjim sta to mesto enostavno podedovala Danilo Dougan in za njim Janez Kocijančič, o katerih ni znano, kaj sta prispevala k razvoju smučanja doma in v svetu. Zasedala pa sta pomembne domače in mednarodne odborniške funkcije. O moji trditvi dovolj priča spletna stran FIS, na kateri piše o športu Kocijančiča zgolj, rad smuča in igra tenis. To je zgleda dovolj dober razlog, da je podelila Kocijančiču skupščina Smučarske zveze Slovenije (SZS) na predlog Izvršilnega odbora naziv častnega predsednika SZS. Ko sem zvedel za postopek imenovanja, sem napisal predlog za Gorca. Kocijančič je bil, potrjen, o Gorcu pa niso niti razpravljali. Tudi odgovora na moj predlog nisem prejel.

Gorec je zaslužen za uvedbo nove smučarske zvrsti smučarski poleti in za številne smučarske razvojne projekte v Sloveniji, ki so navdušili Slovence za prostočasno in tekmovalno smučanje ter navdušenje občinstva za smučanje, zaradi česar upravičeno trdimo, da je smučanje slovenski narodni šport. Morda je dovolj o Gorcu napisana knjiga o resnici o Planici z naslovom Planica, Joso Gorec in slovensko smučanje z navedbo več kot 130 dokumentov od ZDA do Hrvaške. Kot kaže si Gorec drugega ne zasluži.

Partizanske smučarske tekme v Cerknem na okupiranem ozemlju

Med slovenskimi partizani se je na Dolenjskem leta 1941 porodila ideja o osnovanju smučarske čete, ki bi se zoperstavila italijanskim vojakom. Smuči ni bilo, zato so uporabili zavržene stare smuči jugoslovanske kraljeve vojske. Enoti so rekli leteča patrulja. Partizani na smučeh se niso borili, ampak so sledili zimskim premikom italijanskih vojakov. Ker so bili ti številčni, so hitro javili svojim borcem, da so se umaknili. Leteča patrulja na smučeh je za njimi s smučmi zabrisala sledi v snegu. Ko danes z zgodovinskim odmikom gledamo na partizansko smučarsko enoto, ugotovimo, da so rešili številna življenja vojakov na eni in drugi strani, ker ni prišlo do neenakovrednega boja.

Močno partizansko odporniško gibanje je bilo v Franciji (visoke planote Vercors, Massif Central, Jura) in na Norveškem. Vendar vse moje poizvedbe in raziskave kažejo, da tam partizani niso organizirali smučarskih tekem. Cerkno, Slovenija je postalo znano po organizaciji edinih partizanskih smučarskih tekmah na okupiranem ozemlju med 2. svetovno vojno (20. in 21. januarja 1945). Partizani so tekmovali v patruljnem teku moštev, posamezniki v veleslalomu in skokih.

Vzniknila je ideja, da na okupiranem ozemlju priredijo smučarske tekme, podobne kot so bile poletne, a slednje na osvobojenem teritoriju. Športna prireditev bi dvignila moralo med partizani, podobno kot so jo kulturni dogodki. Novica se je hitro razširila po Gorenjski in Primorski. Udeleženci so skrivoma izbirali poti do Cerknega, kjer so bile tekme napovedane za 20. in 21. januar 1945. Marsikdo sploh ni mogel priti pravočasno na prizorišče. 16-letni Peter Podgornik je zamudil tekmo v veleslalomu, za skoke ni bil vešč. Peter Jež je doma na podstrehi našel prestreljen italijanske smuči Chieroni, kar so naredili mitraljezi nemških letal štuk.

Patruljni teki so bili za moštva s tremi partizani. Teči so morali v nahrbtniki, kot so bili opremljeni partizani med pohodi. V njih so bile opeke v približni teže partizanskih nahrbtnikov. Ker je opek zmanjkale, je iznajdljivec šel v prvo hišo, pograbil malo kovinsko peč in jo stlačil v nahrbtnik, da je lahko štartal. Na progi so streljali enkrat v tarče. Za te so uporabili s pletivom obložene prazne italijanske vinske debelušne steklenice, imenovane kjantarice po italijanskem vinu chianti.

Tone Ažman je zakoličil veleslalomsko prog. Alpski tekmovalec iz Tržiča Janko Štefe je zmagal, skakalec Rudi Finžgar je bil skakalec in odlični alpski smučar in se je uvrstil takoj za njim. Rudi Finžgar je bil vodja partizanske smučarske delavnice v Cerknem. Doletela ga je naloga, da je s pomočniki pripravil 35 metersko skakalnico.

Pred tekmo je Janko Štefe z Ivanom Sodjo skrivoma treniral na njuni mali skakalnici v bližnjem Marenkovcu pri Farjem. Vsi skakalci so imeli alpske smuči, le Rudi Finžgar si je sam napravil skakalne. Pred tekmo se je hvalil: „Vidiš, še včeraj je ptič pel na tem drevesu, ki sem ga posekal in naredil smuči.“ Seveda je zmagal v skokih. Štefe je bil tretji. Na fotografiji se vidi njegova pištola med skokom, od katere se ni hotel ločiti.

Vaški župnik je premaknil nedeljsko mašo, da z zvonenjem ni motil tekme in igranja partizanske godbe. Pa še okoli 1 000 domačinov si je lahko ogledali tekme in so kasneje odšli k maši. Tekme so si ogledali tudi vojaški predstavniki zavezniških sil ZDA, Velike Britanije in Sovjetske zveze. Angleži so najboljšim podarili praktične nagrade, vojaške plašče, obleke in celo hitrostrelko. Sovjeti niso premogli niti predati termovke toplih voščilnic ali knjižice Kako si v nesreči pomagaš sam, kakor so se šalili smučarji po vojni. Veliko o partizanskih smučarskih tekmah je najti v knjižici Marijana Masterla, udeleženca tekem, Partizanske smučin Cerkno ‚45.

Alpsko smučanje slepih, smučamo vsi    

Zima. Če je suha, brez snega, ni hudo. Če zapade veliko snega, postane nadležno, prava sovražnica slepih in slabovidnih. Vse prej znane poti postanejo nerazpoznavne. Na vsakem koraku preži nevarnost  z ledenimi ploščami, kupi snega, ki se kot zid postavljajo nasproti že tako negotovemu koraku. Take razmere prikujejo slepe in slabovidne v tople domove, kjer čakajo na boljše čase. Vse to je bil vsakdanjik vsake zime, dokler se za nekatere ni temeljito spremenilo preživetje zime.

Slepi Pavle Janežič je hodil v redno gimnazijo. Videči sošolci in sošolke so mu pomagali, da je imel Pavle čim manj težav. Namesto njega se seveda niso mogli učiti, vendar je bil Pavle priden učenec in za nikogar ni bilo ovire pri pouku in črpanju gimnazijskega znanja. Nato so prišle na vrsto januarske zimske počitnice. Učenci so bili navdušeni, saj so za njih organizirali leta 1950 smučarski tečaj na Gorjušah. Pavle je v razredu z zanimanjem poslušal, kaj vse bodo njegovi sošolci počeli na snegu. Tako ga je zagrabilo, da je vztrajal, da bi se jim priključil. Ker ne bo smučal, se bo morda s spremljevalcem vsaj sankal. Večino časa pa bo prebil pred domom, užival na soncu, namesto doma ob odprtem oknu začutil znano ljubljansko vlažno meglo. Rečeno – storjeno in Pavle se je zimsko napravljen s sošolci in sošolkami podal na Gorjuše.

Smučanje je vodil pedagog Tine Košir. Mladina je uživala. Vsak dan so napredovali, od plužne tehnike do paralelnih zavojev. Zvečer so na debelo in široko podoživljali dnevne dogodke. »Se spomniš, kako sem premagal tisto strmino, ki je pred dnevi ne bi zmogel«, je navdušeno pripovedoval gimnazijec. »Jaz si ne upam na take strmine, zato smučam tam na položnini, kjer je lep iztek in se lahko varno ustavim«, je sijala zagorela sošolka. Slepi Pavle je strigel z ušesi, spraševal in drezal v mlade smučarje, da so nadaljevali svoje pripovedi. Tine Košir je opazil njegovo navdušenje in prišel na noro idejo: »Pavle, jutri bova poskusila smučati skupaj še midva!«, se je zagovoril.

Naslednje jutro si je Košir skoraj premislil, ko je Janežiču pripel na noge svoje smuči. Od veselja sijočega Pavleta ni bilo mogoče več zaustaviti, čeprav je šel učitelj morda predaleč. Povzpela sta se po pobočju. Tine brez smuči in Pavle s smučmi na nogah. Med potjo je slepi smučar vsaj delno prepoznal terenske oblike. Ustavila sta se na določeni višini in Pavle se je spustil po hribu. Tine je tekel ob njem in ga podpiral zaradi ravnotežja. Toda smučar je drsel vse hitreje in Tine ga je gledal le še od daleč. Pavle ni več čutil opore med drvenjem v neznano in se je raje vrgel v sneg.

Tine si je nataknil smuči, se postavil vzporedno ob Pavletu, ga oprijel okoli pasu in skupaj sta zasmučala navzdol. Po številnih spustih je slepi smučar vidno napredoval. Pavle se je z Gorjuš vrnil zadovoljen, zagorel v obraz. Veliki zimski korak, saj se je počutil enakovrednega svojim sošolcem. Naredila sta nadaljnji korak v zimi 1952/53. Skupaj sta odšla v Kranjsko Goro, kjer jima ni bilo treba peš navkreber. Izkoristila sta vlečnico in se objeta smučala po mili volji, da ju je bilo užitek gledati. Maloštevilni smučarji v tem smučarskem središču niso mogli verjeti, kar so videli.

Ta podroben uvod je pomemben za organizirano smučanje slabovidnih in slepih. Koširju ni bilo dovolj poskus na Gorjušah. Če smuča Pavle, ki kot bolj razmišljujoči človek niti ni bil preveč motorično izkušen, potem lahko poskusi še z drugimi. Za začetek z mlajšimi. Košir, vzgojitelj v Domu za slepo mladino v Ljubljani, je nagovoril pristojne Zavoda za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, da je prevzel organizacijo smučarskega tečaja za šestnajst učencev leta 1953 med zimskimi šolskimi počitnicami. Okroglo pri Kranju je gostilo edinega pedagoga na smučkah in mladino. Oranje smučarske ledine na tečaju je pomenilo poseben izziv. Slepi niso imeli spremljevalcev, zato se je Tine odločil, da bo skušal pripraviti mlade smučarje na samostojno smučanje. Najprej jih je seznanil s smučarsko opremo, predvsem kako natakniti smuči, kako uporabljati palice. Korakanje na mestu in podrsavanje s smučmi s pomočjo opore na palice so bili novi izzivi. Nato je učitelj smučanja v mehak sneg na ravnici utrl globoko smučino v obliki večjega pravokotnika. Vsakega učenca je postavil v smučino in začeli so se prvi koraki. Smuči iz globoke smučine niso mogle zaiti v globok sneg ob strani. Smučarji so se morali ustaviti na koncu vsake stranice pravokotnika in nato po navodilih mentorja narediti obrat na mestu z večkratno prestavitvijo notranje smučke na eno stran glede na pravokotnik narediti obrat za 90 stopinj in nato nadaljevati drsenje s priključeno zunanjo smučko v smučini. Tine je stal na sredi pravokotnika, se vrtel na mestu in dajal učencem navodila, kako obvladovati smuči med hojo in drsenjem. Kasneje celo v ritmičnih počasnih tekaških korakih. Včasih je vskočil na ravnini Boris Terpin in vodil kolono slepih smučarjev. Košir pa nadzoroval premikanje. Naslednji so učenci hoteli takoj preskusiti znanje v spustu in zavojih in podobno. Košir jih je komaj prepričal, da vse lepo po vrstnem redu. Učenci so toliko obvladovali smučanje, da Košir na koncu tečaja organiziral tekme in razdelil učence v več kategorij, da jih je čim več dobilo priznanja. Tekmovali so v teku, dolgem prečnem smuku in slalomu.

Košir se je prekucnil med pretirano demonstracijo na mestu pred učenci in si zlomil nogo. Da ne bi prekinil tečaja, je odšel v Kranj po mavec in nadaljeval poučevanje z eno smučko in mavcem do kolena. Vprašal sem ga, zakaj je na daleč kazal, kako je treba gibati, saj ga slepi niso videli, le slišali. Resnici na ljubo je na začetku pristopil k vsakemu slepemu smučarju in z rokami naravnal telo v pravi smučarski položaj.

Če se upajo mladi stopiti na smuči in nato uspešno zaključijo tečaj, zakaj bi bili prikrajšani starejši. Košir je še odrasle slepe popeljal na smučanje leta 1956 na Polževo nad Višnjo goro. Večina slepih so bile žrtve odvrženih ostankov eksplozivnih teles po 2. svetovni vojni. Zato jim otroštvo ni bilo nič kaj veselo, ko so jim predvsem bombe vzele vid in marsikateremu še prste na roki, zapestje, celo roko. Medicinska sestra Zora Lavrenčič je bivala na tečaju, da bi pomagala tečajnikom v slučaju slabega počutja, bolezni ali morda smučarske nesreče. Na srečo takih dogodkov ni bilo, saj tečajniki niso imeli časa misliti na kaj podobnega. Po smučanju so tečajniki in učitelj ter medicinska sestra uživali na prostem pri Domu na Polževem ob glasbi, igranju šaha, nekateri celo brez šahovnice v plesu in petju.

Sredi marca 1953 so prišli na delovni in prijateljski obisk predstavniki slepih z Norveške, med njimi Eva Hasland iz bolnišnice Sophias v Oslu. Pogovarjali so se tudi o športu slepih. Kako debelo so pogledali, ko so zvedeli, da slovenski slepi tudi gojijo tek na smučeh in alpsko smučanje brez spremljevalca. Da to zvedo Skandinavci, ki veljajo z Laponci iz Norveške, Švedske, Finske in severozahodne Rusije za pionirje smučanja v daljnih tisočletjih od okoli 5 000 pred J.K., če pozabimo na kitajsko smučanje iz okoli 10 000 pred J.K. Haslandova je povedala, da so začeli pri njih s tekom na smučeh s spremljevalcem. Z goseničarji so naredili vzporedni smučarski progi za tek in tako sta slepi smučar in spremljevalec tekla drug ob drugem.  Brez spremljevalca nikakor ni šlo. To da bi ga nadzorovali na daljavo kot pri nas ali celo alpsko smučali, so slišali prvič med obiskom v Sloveniji. O smučanju v Sloveniji je zapisala: Doma (pisčeva opomba: na Norveškem) imamo probleme z otroki, ki so izgubili »samo« roke – tukaj pa so mnogi slepi! Toda ob takem zagonu in navdušenju, ki sem ga jaz videla v vsem socialnem zagonu povsod tukaj v Jugoslaviji, sem prepričana, da bo bodočnost boljša tudi za njih. Besedilo kaže na to, da so tedaj slepi delali v omejenih okoljih, brez večje družbene podpore, razen za najnujnejše zadeve. Takrat tudi Norveška ni bila bogata in socialno tako napredna kot na primer Švedska, pa je kljub temu precej pozornosti s strani države namenila prebivalcem s posebnimi potrebami.

Originalni pet minut trajajoči celuloidni film tečaja na Polževem je shranjen v Slovenskem smučarskem muzeju v Tržiču. Vidi se, kako so bili slepi v začetku nevešči navajanja na smuči, saj jim je že pripenjanje smuči s kandahar vezmi povzročalo težave. Bolj ko je šel tečaj h koncu, bolj vešči so bili slepi smučarji. Vidi se, kako jim žarijo obrazi. Seveda ni šlo vse gladko. Janežič se je ves zadovoljen namenil, da bo malo smučal, ko so drugi končali. Nihče ni opazil, da ga ni. Izgubil se je in imel srečo, da je naletel na dve videči smučarki, ki sta uživali prekrasen sneg in sonce. Napotila sta slepega smučarja proti domu, kamor je srečno prišel brez druge pomoči.

Miro Zupančič se je po nesrečnem dogodku, ko je izgubil vid, zaprl sam vase in vedno bolj in večkrat doživljal težke trenutke. Zapadal je v malodušje, postal celo ljudomrznež, izgubil vsakršno zanimanje za karkoli. Na trenutke je kazal celo naveličanost do življenja. Prijatelji so dolgo časa pregovarjali, naj se ji pridruži na tečaju smučanja, kar je končno tudi storil. S tečaja je prišel popolnoma drugačen človek, pripravljen na marsikaj, z voljo do spoznavanja novega v življenju, aktivnem vključevanju v delovno družbo kolegov.

Družinsko življenje se je s smučanjem popolnoma spremenilo. Prej je slepi družinski član ostajal pozimi doma, medtem ko je šla družica in otroci na smučanje. Ko se je slepi oče odločil, da bo stopil na smuči, je z družino odšel na smučanje. Sledil sedaj enemu zdaj drugemu po smučišču, pri čemer so ga videči vodili in usmerjali. Vsi so začeli uživati, otroci bili celo ponosni, ker so vodili očeta in so njega in očeta drugi občudovali na smučišču. Tako govori marsikateri podoben primer.

Smučanje ni ostalo osamljena dejavnost povezana z gorami in smučišči v zimskem času. Če je možno športno aktivnost negovati v visokogorju pozimi, zakaj ne tudi poleti? Prav pogum soočanja z naravo preko smučanja je sprožil idejo, da so slepi začeli obiskovati gore. Pavle Janežič se je z vodičem vzpel na najvišjo slovensko goro Triglav (2863 m). Njemu so sledili še drugi.

Predvsem se je spremenil pogled na vključevanje v delovni prostor z videčemi. Prej so bili slepi le delno šolani z osemletko, ko so že skušali dobiti službo. Največ se jih je zaposlilo kot telefonisti. Smučanje jih je spodbodlo, da so sposobni celo nekaj več. Marsikdo ni končal šolanje pri petnajstih letih, temveč je vstopil v srednjo šolo. Pavle Janežič je celo oral ledino, saj se je vpisal na univerzo in končal germanistiko. Pri študiju mu je ogromno pomagal moj magnetofon. Zveza slepih Slovenije in še nekatere humane institucije so sprožile široko akcijo predstavitve zmožnosti, sposobnosti in znanja slepih, da bi opravljali še druge poklice in ne samo poenostavljenega sprejemanja in oddajanja klicev v telefonskih centralah nekaterih podjetij. Slepi so se izkazali od odlični fizioterapevti, glasbeniki, maserji in delali še v mnogih drugih poklicih. Nekateri so bili posebej izučeni za nadzorovanje kakovosti zahtevnih lesenih izdelkov. Tako slepi niso dobili le zaupanja za opravljanje drugačnega dela, temveč se jim je izboljšal življenjski standard, predvsem pa bistveno drugačna samopodoba in nov način vključevanja v svet videčih, kot enakovredni člani družbe in ne zgolj pomilovanja vredni sodržavljani.

Za slepe bo več vredno kot tekmovalna kolajna, če bomo javno spregovorili o njih in njihovi službeni in še odrasle slepe športni dejavnosti.

 

Sorodne vsebine