15.8 C
Ljubljana
petek, 29 marca, 2024

Dr. Helena Jaklitsch: »Slovenci znamo stopiti skupaj, ko je treba, pa čeprav smo razsejani po različnih koncih sveta«

Ponosna na svoje slovensko-kočevarske korenine dosledno sledi svojim načelom in je pripravljena za dobro Slovenije in Slovencev doma, v zamejstvu in po svetu narediti vse. Helena Jaklitsch je doktorica zgodovine in ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu. To je njena zgodba.

Dr. Helena Jaklitsch je iz Novega mesta, kjer je preživela dobršen del svoje mladosti. Rojena je 1. julija 1977 in prihaja iz verne slovensko-kočevarske družine, v kateri je imelo domoljubje pomembno mesto. Petčlansko družino je zaznamovalo dejstvo, da je oče Kočevar, od koder izhaja tudi nekoliko drugačen zapis priimka Jaklitsch. Kot pravi Jaklitscheva, jo izraz kočevski Nemec moti, saj je bil vpeljan šele v 20. stoletju kot posledica nacionalizma. »Včasih slišim tudi kakšno pikro na ta račun, ampak se zaradi tega nikoli nisem dala posebej motiti. Vem, kdo sem, in na to sem ponosna. Prav ohranjanje kočevarske dediščine je tudi zelo zaznamovalo moje otroštvo oz. mladostna leta,« pripoveduje Jaklitscheva. V tistih časih je z družino veliko časa preživela pri očetovi sestri, teti Mari, v Srednji vasi. To so kraji, kjer so stoletja živeli Kočevarji, po vojni, ko se niso smeli vrniti na svoje domove, pa so bile mnoge vasi porušene ali pa je hiše načel zob časa. Ker je Helenin oče, ki se s svojo sestro ne pogovarja drugače kot v kočevarščini, želel, da vsaj nekaj ostane kot spomin na šestletno navzočnost Kočevarjev, so velikokrat čistili ruševine nekdanjih cerkvic ali hiš, kosili okoli spomenika Kočevarjev na Gačah, ki so ga obnovili. Skrbeli so tudi za obnovo kočevarskih nagrobnikov na črmošnjiškem pokopališču. Največji projekt za njihovo družino pa je bila obnova po vojni porušene cerkvice na tem pokopališču. »Kako krivično se mi je kot najstnici zdelo, ko smo se vozili na delo na pokopališče skozi vas, kjer so pred gostilno sedeli domačini, pa niso prišli pomagat,« se spominja Jaklitscheva.

Dosledna vzgoja

Oče je bil strog, pripoveduje. Bil je zelo dosleden pri vzgoji in mu nikoli ni bilo treba povzdigniti glasu, a so vendarle vsi trije otroci, tudi Helenina sestra Katarina in brat Klemen, natančno vedeli, kdaj so ga polomili. Mama je bila seveda bolj popustljiva in jo je bilo laže prinesti okoli. Toda ko so odrasli, so v očetu našli modrega sogovorca, ki ga vsi trije še danes vedno pokličejo, kadar potrebujejo nasvet. Zelo radi so poslušali njegove dogodivščine iz mladosti, pa tudi z njimi se je kdaj pošalil: »Tako mi je enkrat v gorah, kamor smo poleti večkrat zahajali, v nahrbtnik, ne da bi vedela, naložil kamne. Kar nekaj poti smo že prehodili, preden sem to ugotovila,« se smeje Jaklitscheva. Ker očetu morje ni bilo preveč pri srcu, je družina namesto tega vsako leto z avtodomom potovala po Evropi – in to tudi takrat, ko je bila ta še razdeljena na vzhodni in zahodni del. Takrat so marsikaj videli, predvsem pa so ogromno hodili. Brata Klemena so morali vedno znova podkupovati s sladoledom McDonald’s, se spominja Helena.

Potrebna spodbuda

Osnovno šolo je Jaklitscheva obiskovala v Novem mestu. Kot se spominja, ji prve mesece ni prav posebej šlo, saj se nikakor ni hotela naučiti brati; še vedno se spominja, kako je ušla čez balkon, ko jo je poklicala mama, da bi vadili branje. Nič čudnega, da je učiteljica ob polletju svetovala njenim staršem, naj premislijo o posebni šoli zanjo, a v to niso privolili. Deklica je potrebovala namreč samo malo spodbude, potem pa je od knjig ni bilo mogoče več odtegniti. Šolsko leto je končala z odličnim uspehom. Kadar se danes spomni tega, večkrat pomisli, koliko škode lahko naredi učitelj, če ne zna dobro presoditi otroka, ki ga ima pred seboj. »No, prvi razred se mi tudi sicer ni vtisnil prav lepo v spomin, saj nas je učiteljica večkrat lasala oz. tepla,« se še spominja Helena, ki ji šola kasneje ni delala posebnih težav, čeprav se je bilo treba v srednji šoli sprijazniti tudi s slabšimi ocenami. A to je ni posebej pretresalo, saj se je ukvarjala s številnimi dejavnostmi, ki so jo zanimale: hodila je k skavtom, mladinskemu pevskemu zboru in mladinski veroučni skupini ter se veliko družila s prijatelji. V tretjem letniku je bila celo izvoljena v šolski parlament. Tako ji ni bilo nikoli dolgčas.

Brez popuščanja

Med poletnimi počitnicami je šla delat v Adrio, kjer bi lahko izbrala delo v pisarni, pa je hotela v proizvodnjo, ker se ji je zdelo pomembno videti, kako težko je zaslužiti denar. Toda ko je bilo treba vstati zjutraj pred peto, nad svojo izbiro ni bila več tako navdušena. Toda oče, ki je bil takrat direktor proizvodnje v Adii, ji ni dovolil, da bi v službo prihajala pozneje. »Prva sva prišla v firmo, zadnja iz nje šla. Pri delu oče res ni nikoli popuščal,« se spominja Jaklitscheva in nadaljuje s pripovedjo o tem, kako je oče, ko je bila v drugem ali tretjem letniku gimnazije, hotel, da bi šla en dan namesto v šolo skupaj z njim betonirat cerkvico, ki jo je družina obnavljala. Helena mu je zadovoljna dejala, da razredničarka tega ne dovoli. Vendar ni zaleglo – namesto za dve uri v šolo je morala iti delat. Naslednji dan je v šolo prinesla opravičilo staršev, toda razredničarka je bila tako besna, ker ni obveljala njena, da je Heleni zaradi tega dala ukor razredničarke. »Sem ga prav ponosno nesla domov v podpis, v razredu pa se je špricanju še nekaj časa reklo »betoniranje«,« se smeje Helena Jaklitsch, ki je zvesta svojemu svojim načelom in vodilu biti pokončen človek ter ne glede na posledice delati pošteno za dobro vseh ljudi in ves slovenski narod. To je vodilo, ki ga vedno znova ozavešča in mu sledi. Zgled pri tem so ji ne le fantje, ki še danes ležijo v številnih breznih, temveč tudi mnogi naši rojaki, ki na različnih koncih sveta in v zamejstvu še vedno neutrudno delajo za slovenstvo.

Poklicna pot

Helena Jaklitsch je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študirala zgodovino in sociologijo. Magistrirala je leta 2008 na Oddelku za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktorirala pa leta 2016 s temo Slovensko begunsko šolstvo v taboriščih v Avstriji in Italiji od 1945 do 1950. V nalogi je predstavila tako po kakovosti kot obsegu izjemno šolsko dejavnost slovenskih političnih beguncev v taboriščih v Avstriji in Italiji. Za fotografsko monografijo Cvetoči klas pelina je pripravila spremno študijo ter kot soavtorica skupaj z NUK in Rafaelovo družbo pripravila razstavo in knjigo Rojstvo novih domovin ter jo tudi souredila. O življenju slovenskih povojnih beguncev predava po vsej Sloveniji pa tudi v tujini. Je tudi avtorica več strokovnih in poljudnih člankov. Poleg novejše slovenske zgodovine raziskuje tudi zgodovino Kočevarjev. Je podpredsednica Slovenskega zgodovinskega društva za novejšo in sodobno zgodovino. V letih 2005−2014 je bila zaposlena na odgovornih delovnih mestih na ministrstvu za pravosodje. V času priprav in predsedovanja Slovenije Svetu EU je vodila projektne skupine za operativno vodenje logističnih priprav in izvedbo dogodkov ministrstva med predsedovanjem. Od leta 2014 do imenovanja za ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu je bila zaposlena na ministrstvu za kulturo, sprva v službi za slovenski jezik, nato pa na direktoratu za ustvarjalnost.

Ministrica za Slovence

Kot ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu si Helena Jaklitsch želi, da bi urad postal most med rojaki v zamejstvu in po svetu ter različnimi ministrstvi in institucijami znotraj naše države. Želi tudi, da bi bili tisti, ki rojakom pomagajo poiskati prave naslove za pomoč, povezovanje in sodelovanje na področju kulture, gospodarstva, šolstva, znanosti idr., ter da bi čutili, da imajo kot skupnost in kot posamezniki v skupni domovini vso podporo tako pri svoji vsakodnevni skrbi za ohranjanje slovenskega jezika, kulture, slovenstva kot pri svojem javnem in političnem angažiranju. »Moj cilj in želja je tudi povečati senzibilnost in vključitev tega področja v delokrog tako rekoč vseh ministrstev in drugih državnih institucij, večjo navzočnost teh tem v naših osrednjih medijih pa tudi znotraj šolstva. Da naši mladi ne bodo več hodili na smučanje v Nassfeld ali Monte Lussari, temveč v Mokrine in na Svete Višarje. Da bodo vedeli, da zunaj naše domovine še vedno živi pol milijona Slovencev, ki niso ostanek neke preteklosti, temveč so še danes aktivni ter se trudijo živeti in ohranjati slovenstvo,« je dejala Jaklitscheva o svojih ciljih na ministrstvu. Ob tem si želi, da bi bilo med nami več domoljubja, da bi bilo nekaj samoumevnega, da šola vzgaja k ljubezni do domovine in slovenskega naroda. Dobro bi bilo, da bi se zavedali, kako velik dar je to, da imamo svojo državo, da bi znali to ceniti ter bili zanjo in za blagor njenih državljanov vsi pripravljeni delati.

Odzivi od vsepovsod

Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu je pravzaprav hvaležna, da je Marjan Šarec pravi čas odstopil z mesta predsednika vlade, saj si ne more predstavljati, kakšen kaos bi bil, če bi nas v teh kritičnih trenutkih vodil. »Bojim se, da bi imeli podobno situacijo kot Italija,« pravi Jaklitscheva, ki Slovenijo v teh trenutkih doživlja tudi kot nekaj presežnega. Na vladnem uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu so se namreč v teh kriznih časih obrnili na rojake po svetu s prošnjo, da nam pomagajo bodisi z lastnim znanjem in izkušnjami, bodisi s kakšnimi kontakti za nakup nujne medicinske opreme. Odziv je bil izjemen, z vseh koncev sveta so prihajala pisma; iz daljne Avstralije, Singapurja, Japonske, Južne in Severne Amerike, Kanade, praktično iz vseh evropskih držav, tudi z Balkana. »Res neverjetno, kolikšno bogastvo ima Slovenija v svojih rojakih po svetu! Toplo mi je bilo pri srcu, ko sem prebirala njihove odgovore, navdajala pa me je tudi velika hvaležnost in predvsem zavedanje, da Slovenci res znamo stopiti skupaj, ko je treba, pa čeprav smo razsejani po različnih koncih sveta,« sklene svojo pripoved Helena Jaklitsch.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine