Pogosto in dolgotrajno sedenje je slabo za metabolizem, škodi hrbtenici in tudi oči trpijo, če vsak dan po več ur presedimo pred zasloni. A še huje je: znanstveniki so zdaj odkrili tudi povezavo med dolgotrajnim sedenjem in predelom možganov, ki je povezan s pomnenjem. Domnevajo, da se zaradi dolgotrajnega sedenja naši možgani krčijo.
Raziskovalci Univerze v Los Angelesu so 35 oseb v starosti med 45 in 75 let (25 žensk in 10 moških) izprašali o njihovih navadah glede telesne aktivnosti in sedenja ter jih preiskali z magnetno-resonančnim tomogramom. Pri tem je ekipa nevroznanstvenikov in psihologov ugotovila, da ima dolgotrajno sedenje občuten vpliv na tanjšanje medialnega temporalnega režnja. Gre za predel možganov, ki sodeluje pri oblikovanju novega pomnenja.
Zmanjšanje tega spominskega območja utegne pri ljudeh v srednjih in poznih letih po vsej verjetnosti voditi do upada psihičnih sposobnosti in demence, domnevajo znanstveniki. Svoje rezultate so objavili v strokovni reviji Plos one.
Tisti, ki mislijo, da se bodo temu učinku lahko izognili z redno vadbo, bodo razočarani: niti intenzivna telesna aktivnost tega škodljivega vpliva sedenja na naše možgane ne more ustrezno nadomestiti, so zapisali znanstveniki.
V povprečju so sodelujoči navedli, da so presedeli približno tri do sedem ur na dan. Raziskava je pri tem dala grozljive rezultate: znanstveniki so izmerili, da se je z vsako presedeno uro debelina možganov zmanjšala. Ali in kako pogosto so sodelujoči prekinili svoje sedeče dejavnosti, niso upoštevali.
Znanstveniki so ob tem poudarili, da gre za prvo raziskavo, s katero še ni mogoče dokazati, da je dolgotrajno sedenje zares odgovorno za tanjšanje možganskih plasti. Njihov naslednji projekt bo zato dolgoročna raziskava, v kateri bodo testno skupino ljudi spremljali v daljšem časovnem obdobju. Pri tem bodo poskusili tudi razjasniti, kakšno vlogo imajo na krčenje možganov poleg sedenja tudi drugi dejavniki, kot so spol, etnična pripadnost ali teža.
Več informacij na http://journals.plos.org/plosone/article?id=10.1371/journal.pone.0195549
