Alpinist Andrej Štremfelj je v četrtek v sklopu Festivala gorniškega filma pred polno Linhartovo dvorano Cankarjevega doma obudil spomine na leto 1979, ko sta z Nejcem Zaplotnikom kot prva Slovenca stopila na goro sveta. Bila sta del 25-članske jugoslovanske odprave pod vodstvom Toneta Škarje. “Dogodivščina nas je vse spremenila,” je povedal.
Njegovemu predavanju, pospremljenemu s fotografijami, se je pridružilo tudi 13 še živečih članov odprave, ki je poleg 25 alpinistov štela še prav toliko višinskih nosačev ter za vzpon potrebovala 20 ton opreme. Vsak je dodal delček v mozaik spominjanja na ta podvig, a kot je povzel Štremfelj, je bil Mount Everest ena zgodba za tiste, ki so jo spremljali od zunaj – iz baznega tabora je o vzponu poročal novinar Marjan Raztresen -, zanje pa za vsakega drugačna.
Največji svetovni himalajski poznavalci še danes priznavajo, da je slovenska oziroma takrat še jugoslovanska smer na 8848 metrov visoko goro najtežja od 11, do danes preplezanih, in kljub več poskusom ni doživela ponovitve.
Poleg Štremflja in že preminulega Zaplotnika, ki sta se v alpinistično zgodovino vpisala 13. maja 1979, so dva dni pozneje dosegli vrh še Stane Belak – Šrauf, Hrvat Stipe Božić in vodja šerp, Nepalec Ang Phu, ki pa se je pri sestopu smrtno ponesrečil.
Bil je čustven odziv, je Štremfelj odgovoril na vprašanje, kako je bilo po 45 dnevih stati na strehi sveta. Po njegovih besedah o tem, kaj bodo počeli na vrhu, niso govorili, ker je šlo za “malo vraževerja”, prav tako niso razmišljali, kako se bodo vrnili. Bil je tudi “nekoliko prestrašen”, ker si ni upal misliti, da bo kot 22-letnik sploh prišel na vrh, saj je bilo med njimi nekaj alpinistov z mnogo več izkušnjami.
Plezanja je bilo v primerjavi s tem, koliko je bilo dela s prenašanjem opreme, hrane in postavljanjem šotorov, relativno malo. Čeprav je bila ekipa šerp vrhunska, so bili po dveh mesecih zgarani, a motivacija je naredila svoje, je povedal Štremfelj.
Sicer so potrebovali približno en teden, da so pri minus 40 stopinjah Celzija napeli vrvi in opremili posamičen tabor. Po njegovih besedah se je najprej zdelo, da bo šlo hitro, a je odpravo za teden dni prekinil orkanski veter. Sestopa se spominja kot zelo mučnega, saj ga je bolela vsaka kost posebej. Zaslugo, da je sploh prišel na vrh, je pripisal Zaplotniku in njegovemu spodbujanju.
Štremfelj je na gori gora stal še drugič oktobra 1990 skupaj z ženo Marijo in Janezom Megličem. Marija je bila takrat prva Slovenka na vrhu, 13. ženska. Kot je povedal za primerjavo: z Zaplotnikoma sta bila 78. oziroma 79. človek na Mount Everestu, z Marijo sta bila okrog 450., danes jih, če je dan lep, skoraj toliko pride na dan.
Po njegovih besedah se spreminja tudi dežela. Ob vznožju, kjer so bile leta 1979 barake, je zdaj hotel, na ledeniku, kjer so se takrat “bali, kam bodo postavili bazo, da jim prostora ne bi zasedli Avstrijci”, pa je 500 šotorov. “Jaz si tega ne želim, a tisti, ki si to želi, si lahko to kupi za kakšnih 60.000 evrov,” je povedal Štremfelj.
“Vsak od nas ima svojo zgodbo z Mount Everesta, vsem pa je enotno, da nas je združil v moštvo, v katerem smo bili pripravljeni dati vsi za vse za to, da bi prišli na vrh,” je dejal Štremfelj. Pričevalca sta danes še dva, ostaja pa dogodivščina, ki “nas je vse spremenila”.
