Univerzalni poznavalec slovenske zgodovine, zgodovinar dr. Stane Granda, ki velja za odličnega poznavalca 19. stoletja, ko je slovenski narod stopil na pot emancipacije, je v intervjuju z Jožetom Možino na RTV SLO spregovoril o študiji Prva odločitev Slovencev za Slovenijo, s katero je dokazal, da se gibanje za slovensko avtonomnost ni nanašalo zgolj na elite, ampak tudi na običajne ljudi, torej tudi na kmete, ki so prispevali k podpisovanju peticije v vseh deželah na Slovenskem. Ob tem pa je orisal časovni razvoj naroda, izpostavil izkušnjo mamine in očetove družine ter se dotaknil režimskih pritiskov in strahu pred represijo.
Glede priprave zgodovinske študije Prva odločitev Slovencev za Slovenijo je Stane Granda izpostavil, da si je ob tem zadal cilj, da ne bil zgodovinar za ozko časovno obdobje, ampak da bi se specializiral za čim širše obdobje. “To je bil eden izmed glavnih vzrokov, da sem leta 1979 prešel na akademijo znanosti, kjer je bil dr. Blaznik, ki je bil specialist za agrarno zgodovino. Tam je bila še vrsta drugih strokovnjakov in še danes se trudim, da spremljam preteklost našega prostora, vse od arheologije do najnovejše dobe.” S svojim delom je Granda tako izpolnjeval svoj življenjski cilj, da ni specialist le za nekaj let, še posebej pa se je ukvarjal s kmetom in letom 1848 ter pravzaprav z vsem, kar nas je pripeljalo do samostojne slovenske države.
Peticije zbiral skoraj 30 let in dokazal, da je imela združena Slovenija množično podporo!
Glede podpisovanja peticij, ki se ni nanašalo le na elite, ampak tudi na kmete, je Granda povedal, da je te zbiral skoraj 30 let. Iskanje peticij je bilo po besedah dr. Grande oteženo, ker le-teh od podpisa naprej ni nihče več videl, sam pa jih je naposled le našel v dunajskem arhivu. “Z najdbo le-teh sem podrl določene mite, kar sem zapisal tudi v knjigi. Dokazal sem, da je imela združena Slovenija masovno podporo.” Ob tem pa je Granda poudaril, da njegovo življenjsko delo predstavlja sploh eno največjih odkritij slovenske zgodovine po II. svetovni vojni.
Po besedah Grande so ljudje tedaj doumeli, da se vse začenja na novo. “Vse je zelo povezano s koncem fevdalizma, vedeli pa so, da oblast dobiva ljudstvo in da tudi kmet postaja gospod. Imamo primere, ko uradnikom naročajo, da morajo kmete titulirati z ‘gospod’. Ljudje so se prebudili, želeli so se osvoboditi in želeli so postati državljani, zato so ti pričeli podpisovati peticije. V peticijah so tudi pripombe ‘kot bo določil parlament’, kar kaže na neko zrelost.” Ob tem je Granda dodal, da je bilo veliko ljudi nepismenih, zato je lahko podpisoval tudi lokalni organizator podpisov, ki si je moral zapisati, kdo je podpisoval nepismene, kar je v tistih časih veljalo kot popolnoma verodostojno. “Vprašanje je, koliko ljudi se je podpisovalo, saj ni vse ohranjeno, v nekaterih primerih je namreč celo družino podpisoval oče, v nekaterih primerih gospodar.”
Foto: Printscreen
Za zgodovinarja je grozljivo, da se je izgubila goriška deželna zavest
Granda je glede časa Slovencev v državi SHS oziroma Kraljevini Jugoslaviji, ko so vse gospodarske perspektive gradile na pomenu Trsta, ki je predstavljal slovensko denarnico, izpostavil strahoto z rapalsko mejo in koroškim plebiscitom, ob tem pa dodal, da je bila edina sreča, da smo dobili Prekmurje. “To je bila kompenzacija, ki ni bila kompenzacija, saj smo izgubili praktično tretjino slovenskega ozemlja. Vidi se, kako se je spremenila zavest Primorske, danes so praktično že vsi od Vrhnike naprej Primorci. To ni res, Postojna je bila vendar še Kranjska. Za zgodovinarja je grozljivo, da se je izgubila goriška deželna zavest.”
V času vstopa v II. svetovno vojno po besedah Grande Slovenci nismo bili nič bolj razklani kot drugi narodi po Evropi, povsod so imeli liberalce, klerikalce, socialiste in komuniste, ki v tistem času niso bili pretirano številčni, so pa imeli dobro organizacijo in goreče pripadnike. “Razklanost se pojavi takoj, namreč kot vemo, komunisti organizirajo oborožen odpor, nekomunisti pa pravijo: počakajmo še. Za vzor svojega delovanja so si vzeli organizacijo iz časa po I. svetovni vojni in so si prizadevali, da bi se Slovenci ohranili skupaj. Torej, da bi pristali pod enim okupatorjem, da bi se lažje ohranili. Tega nekateri ne razumejo.” II. svetovna vojna se je po besedah Grande spremenila v boj za ohranitev stare Jugoslavije, za zavračanje Karađorđevićev, zavračanje meščanske demokracije, druga struja pa se je zavzemala za komunistično oblast, revolucijo. Že od samega začetka je viden revolucionaren pristop, leta 1942 so že delili zemljo in s tem privabljali k partizanom. Ob tem je Granda izpostavil svojo mater, ki je dobila nekaj zemlje in v zameno za to nosila zastavo. “Kos zemlje je za reveže predstavljal pravi blagoslov,” je poudaril.
Tisti, ki so se znotraj partizanstva zavzemali za slovensko prihodnost, so s tem podpisali samomor
Večina tradicionalne meščanske strani se je po besedah Grande borila za obnovitev Jugoslavije in je bila proti temu, da bi se borili za samostojno Slovenijo. “Škof Rožman je naročil patru Kazimirju Zakrajšku, da naj se v Ameriki zavzema za samostojno Slovenijo, potem pa sta tega potopila srbski veleposlanik in Miha Krek. To je silna tragedija slovenske zgodovine, saj si javno tedaj zaradi partije niso upali govoriti o samem slovenstvu, ker je cilj predstavljala Jugoslavija. Tisti, ki so se znotraj partizanstva zavzemali za slovensko prihodnost, so s tem podpisali samomor.”
Granda je v intervjuju delil izkušnjo svojih prednikov in povedal, da njegova mama izvira iz popolnoma partizanske družine. Torej, njen oče je bil partizanski zaščitnik, skrbel je za bolnico, nato pa so ga partizani ponesreči ubili, za kar so se potem opravičili. Oba njegova sinova sta bila partizana od leta 1942, hiša, ki je bila praktično prazna, pa je postala sedež Ozne. Glede očeta, ki je bil na protikomunistični strani, je povedal, da ga ta nikoli ni razumel, zakaj Jugoslavije ne sprejema.
Čudim se ljudem, ki trdijo, da za povojne poboje niso vedeli
“Odkar sem na svetu, vem za povojne poboje, zato se čudim ljudem, ki trdijo, da zanje niso nič vedeli. Imel sem sošolce, katerih očetje so po vojni pobijali, vi ne veste, kakšni reveži so bili. Ti očetje so imeli partizansko bolezen, ko so bili trezni, so bili dobro, ko so se pa napili, je bila zgodba drugačna in družina po cele dneve ni spala. To so bile zelo hude travme in vse to sem po vojni doživljal,” je povedal. Granda je izpostavil, da ga je bilo venomer strah, ob tem pa dodal, da je odraščal v družini, ki je bila precej povezana s tamkajšnjim frančiškanskim samostanom, saj je njegov oče čevljar za cerkveni red izdeloval posebne sandale. Povedal je, da se iz časa otroštva spominja pogovorov o povojnih pomorih, kar je tedaj močno zaznamovalo razmišljanje ljudi in odnos do režima, ki je s propagando in z že medvojnim razdeljevanjem veleposestniške zemlje sprva marsikoga pritegnil.
Foto: Printscreen
Komunizem je ideologija, ki sloni na neresnicah
Vojna revolucija je prinesla velike osebne in družinske tragedije, čeprav je bilo obljubljeno vse prej kot to. “Komunizem je ideologija, ki veliko sloni na neresnicah. Ta vedno nekaj obljublja v daljni perspektivi, vseskozi se nekaj lažno prikazuje. Če vzamemo obdobje po II. svetovni vojni, lahko vidimo, da smo precej zaostajali v primerjavi z Avstrijo in Italijo,” je še izpostavil. “Že v 80-ih letih sem dobil informacije od dr. Pokorna, da so bili slovenski politiki dobro informirani, da se komunizmu obeta črna prihodnost. Naši komunisti so se sistematično pripravljali, pred osamosvojitvijo so se za par tednov potuhnili. Partija se je silno specializirala za banke, potomci najvidnejših udbovskih družin so zavzeli ključne položaje, zato bančna luknja ni nobena skrivnost,” poudarja Granda.
Granda je kot najhujši očitek bivšemu režimu izpostavil, da ta še vedno zasužnjuje Slovence z lažnivimi temami, ki nimajo nobene zveze z resnico, ter izrablja človeško stisko za poglabljanje razdora med Slovenci. Obdobje osamosvojitve pa vidi kot svetlo točko poenotenja naroda, ki predstavlja trajni vir za domoljubno povezovanje nacije. Sedanjost označuje kot obdobje nasprotovanja in nestrpnosti do drugače mislečih in dodaja, da gre za prelomen trenutek ne samo glede zgodovinske resnice, ampak tudi glede realnih razmer in demokracije. Bistvena se mu zdi smer, v katero bo Slovenija šla, torej ali bo vnovič dežela laži, manipulacij in lažnih mitov ali pa bomo dejali, da je slovenska osamosvojitev tako velik dogodek, da ga ni možno – ker ga res ni – primerjati z ničemer in bo kritično obravnavan.
N. Ž.
