Vrhovni sodnik Jan Zobec je v svoji najnovejši kolumni vzel pod drobnogled izraz krivosodje, nad katerim se zmrduje dobršen del sodniške stroke. Zobec jim je nalil čistega vina; če se želijo znebiti oznake, naj začnejo svoje delo opravljati tako, kot se spodobi, namesto da zlorabljajo svoj položaj.
Zobec je v svojem zapisu na Ius-info pod drobnogled vzel stanje sodstva v Sloveniji. Stroka namreč rada zatrjuje, da je s slovenskim sodstvom vse v najlepšem redu, obenem pa se čudi, kako je lahko zaupanje ljudi v sodnike tako nizko.
Primerjava na evropski ravni razkriva, po podatkih Justice Scoreboarda 2018 in Eurobarometra za isto leto, da je Slovenija na samem dnu, kar se tiče zaupanja v sodnike. V samem vrhu pa je glede investicij v sodstvo. Preprosto povedano, Slovenija da največ denarja v sodstvo v primerjavi z drugimi evropskimi državami, a ima najnižjo stopnjo zaupanja v delo sodnikov. “Po zaupanju javnosti nas prekašata celo ‘zloglasni’ Poljska in Madžarska, po absolutnem znesku, ki je glede na glavo prebivalstva namenjen sodstvu, pa smo pred Dansko, katere sodstvo je evropski prvak v zaupanju javnosti.”
V samem vrhu po kršenju človekovih pravic
Denar, ki je investiran v slovensko sodstvo, je slabo naložen ali slabo porabljen, meni Zobec, saj “se povprečen slovenski sodnik ne po plači niti po delovnih pogojih in administrativno tehnični podpori niti približno ne more meriti z danskim kolegom, kjer za manj denarja, a v boljših pogojih (logično) naredijo bistveno več in bolje”. Od 353 sodb, ki jih je Evropsko sodišče za človekove pravice do sedaj izdalo zoper Slovenijo, je bila v kar 329 primerih ugotovljena kršitev človekovih pravic. Ustavno sodišče pa je samo v lanskem letu ugotovilo kršitev človekovih pravic v 82 zadevah, kar je največ v zadnjem desetletju.
To je tudi eden od glavnih razlogov za skovanko krivosodje, saj je težko verjeti, da bi bili sodniki tako kriminalno nesposobni, da bi nevede dopuščali kršenje človekovih pravic. Dejstvo je, da je sodnikom vsak dan zaupana ena od najpomembnejših družbenih vlog, saj lahko njihova razsodba posamezniku in njegovi družini potencialno spremeni življenje. Dejstvo, da se je izraz krivosodje uveljavil, je odraz dela slovenskega sodstva. In kakor je poudaril Zobec, sodstvo ni “to” temveč “oni”, sodstvo so posamezni sodniki, ne pa prazen brezosebni pojem.
Treba je počistiti Avgijev hlev
Do spremembe lahko pride samo z delom sodnikov samih. Le če bodo sodniki presojali pravično in v skladu z zakonom, se bodo znebili oznake krivosodje, ki jih tako bremeni. Edino na tak način se bo lahko oznaka prijela zares slabih, nesposobnih in zlonamernih sodnikov, ki zakon s pridom zanemarjajo in sodijo v skladu s svojimi ideološkimi predpostavkami. “Zato je skrajni čas, da se sodniki prenehamo zaganjati v simptome in jamrati zaradi etikete ‘krivosodje’, ki je samo bistroumna ljudska ali, kot je rekel tisti novinar, ‘politično-ulična’ ustreznica fenomena, ki mu profesor Avbelj še kako utemeljeno pravi klinično mrtvo sodstvo, ter se raje ozremo vase, predvsem pa medse, snamemo plašnice in prepoznamo konkretna imena, zaradi katerih se upravičeno izrekajo ‘ulične’, v resnici pa čisto zdravorazumske in na empiričnem izkustvu utemeljene oznake ‘krivosodje’.”
“Skrajni čas je, da sodnice in sodniki odločno stopimo v bran svojemu poklicu, poklicni integriteti ter končno tudi svojemu osebnemu ugledu in prenehamo biti talec nekaterih, ki so ugrabili institucijo, jo posilili in razkrojili pravno državo. Skrajni čas je, da se njihovemu početju brezkompromisno upremo.” Za kaj takega pa bo potrebno delovanje do sedaj “impotentnega in asimetrično delujočega imunskega sistema – disciplinskih organov ter še kakih drugih, takih, ki se odzivajo na 257. člen KZ RS”. Potrebno je, da so sodniki kot uradne osebe v primeru zlorabe svojega položaja tudi kazensko odgovorni za svoja dejanja. Kajti – če so vse te kršitve človekovih pravic na slovenskih sodiščih samo odraz sodniške nesposobnosti, sploh ne bi smeli biti na sodniški klopi.