Zamislite si, da ste kadrovik v uglednem podjetju v Nemčiji (ne Sloveniji) in na vašo mizo dobite prošnjo za zaposlitev. Kandidat navaja, da je leta 1985 končal pravno fakulteto, da je nato pet let delal v gospodarstvu, kariero je nadaljeval kot član lokalne vlade, nato pa je bil direktor strokovne službe pri Varuhu človekovih pravic, sledilo pa je pet let dela na položaju državnega sekretarja na pravosodnem ministrstvu.
Pred vložitvijo vloge, ki je pred vami, pa je bil kandidat kar 12 let obrambni, okoljski pa zunanji minister. Seveda morate odmisliti slovensko posebnost, kjer so bivši ministri, vsaj tisti z desne nezaželjeni, morate pa upoštevati to, da ste kadrovik v nemškem podjetju, potem je vse jasno. Ni več vaša naloga, da preverjate kandidata, pridobiti morate formalne dokumente kandidata in vaša naloge je, da mu najdete delovno mesto v vašem podjetju, kajti njegova zaposlitev bo vaš uspeh, uspeh kadrovika, kajti vaše podjetje se bo ponašalo s tako izjemno sposobno osebnostjo. Ne pozabite, govorim o kadroviku nemškega in ne slovenskega podjetja.
No sedaj pa v mislih zamenjajte svoje delovno mesto, niste več kadrovik v nemškem podjetju ampak ste zaposleni v kadrovski evidenci vodilne politične stranke v državi, ki je pravkar zmagala na volitvah. Na vašo mizo ste dobili pristopno izjavo osebe, ki želi postati član vaše politične stranke. Pristopnih izjav imate ogromno in komaj preverjate podatke, saj je vaša politična stranka pravkar zmagala na volitvah in je zato vrsta tistih, ki prihajajo v vašo politično stranko pač večja. V konkretni zadevi osebe, ki želi postati član vaše politične ugotavljate, da je ta oseba leta 1993 vstopila v politično stranko 1 (recimo ji SKD), leta 2000 je vstopila v politično stranko 2 (recimo ji SLS), leta 2004 je vstopila v politično stranko 3 (recimo ji LDS), še isto leto si je premislila in politično stranko 3 (recimo ji LDS) zapustila zaradi poraza na volitvah in vstopila v politično stranko 4 (recimo ji DESUS). No in sedaj ta oseba želi v politično stranko, kjer ste zaposlen v kadrovski evidenci. Se vam ne zdi, da bi vašim nadrejenim predlagali, da zavrnejo željo osebe za vstop v vašo politično stranko. Precej modro bi ravnali, če bi storili prav to.
No pa smo tam. O kom sploh govorim? Ali taka oseba v Sloveniji sploh obstaja ali pa ste na začetku branja romana ali političnega trilerja z izmišljenimi junaki? Seveda govorim o Karlu Erjavcu. Ga kdo med vami ne pozna? Seveda ga vsi poznate. Vsi gornji podatki o njem držijo, razen seveda tistega, ki sem ga zapisal hipotetično »da se želi včlaniti v politično stranko, ki je zmagala na volitvah«. Je pa tako prestopil leta 2004. Je potemtakem prvi prestopnik med političnimi strankami, moderneje rečeno »prebežnik« sploh še Jani Möderndorfer?
Toda ali je Karl Erjavec neverjetno sposoben politik ali špekulant? Najdete ga na levi in desni, najdete ga v levih in desnih vladah. Na volitvah pa je njegova stranka, vsaj od kar jo vodi (DESUS) ena najmanj uspešnih političnih strank. Zakaj so Karla Erjavca v svojih vladah sploh hoteli vsi od Janeza Janše, Boruta Pahorja, pa že spet Janeze Janše, do Alenke Bratušek in Mira Cerarja, do Marjana Šarca, ki ministrski status večnega Karla Erjavca podaljšuje teoretično še za štiri leta? Odgovor je preprost. Če bi vsi imenovani lahko pošteno odgovorili na to vprašanje, bi bil odgovor vseh, več ali manj enak. Nihče ga ni želel, a vsi so ga nujno potrebovali, sicer sami ne bi bili predsedniki vlade.
Ja pa zakaj se boste vprašali? Odgovor na to vprašanje je znan. Skriva se v volilnem sistemu, ki ga imamo. To je proporcionalni volilni sistem, kjer o koalicijah sploh ne odločajo tisti, ki na volitvah zmagajo, ampak tisti, ki na volitvah dobijo najmanj glasov. Na volitvah 2004 je zmagala SDS Janeza Janše, na volitvah 2008 je zmagala SD Boruta Pahorja, sledili sta vladi Janeza Janše in Alenke Bratušek, ki vlade brez Karla Erjavca ne bi mogli sestaviti, sledil je Miro Cerar s svojo vlado in danes Marjan Šarec s svojo, za katera velja enako, nihče vlade ne bi imel brez Karla Erjavca, ki na volitvah običajno dobi najmanj glasov.
In prav tega se Karl Erjavec še kako dobro zaveda. Se pa enako dobro zaveda še nečesa. Tržne niše, ki ga vsa ta leta drži tam kjer je, to so upokojenci. Nikjer v Evropi ne boste našli tako imenovane upokojenske stranke. Karl Erjavec vsa ta leta izkorišča čisto in popolno naivnost naših upokojencev, ki mislijo, da pokojnine imajo zato, ker je v politiki Karl Erjavec. Kakšna prevara? Karla Erjavca upokojenci sploh ne zanimajo, morda ga zanima višina njegove pokojnine, to pa je vse. Če bi Karla Erjavca upokojenci sploh zanimali, potem bi vsa ta leta prebil na stolčku ministra za socialo, ki je pristojno tudi za pokojnine, položaj pa nima varnostnikov in službenega vozila policije. Toda ne, Karla Erjavca to ministrstvo sploh ne zanima. Zanima ga ministrstvo, kjer je minister varovana oseba in ga v službenem in privatnem času prevažajo in varujejo policisti, no ti na njegovo željo sprehajajo tudi njegovega psa in počno še kaj. To pa je obrambni minister, pa zunanji minister, ter notranji minister. Za krinko sem letos pričakoval, da bo Karl Erjavec postal notranji minister, ker to še ni bil. Toda ne, Karl Erjavec je postal obrambni minister in se lahko smeji v brk vsem upokojencem, »boli ga đoko«, do visoke pokojnine potrebuje le še štiri leta.
Je Karl Erjavec torej sposoben mož ali špekulant? Ne bom vam pomagal, odgovoriti na to vprašanje, odgovor si ustvarite sami. Preden pa si na to vprašanje odgovorite sami, se vprašajte ali ne bi to isto počeli vi, če bi vam to omogočala volilni sistem in naivni volilci?
