Piše: Gašper Blažič
Ko povprečen Slovenec sliši za t. i. venetsko teorijo, običajno misli, da gre pri tem predvsem za zanikanje našega slovanskega izvora. Vendar ni nujno tako. Nasploh pa je vprašanje relacije Veneti-Slovani precej bolj zapleteno.
Pred nedavnim smo v uredništvo Demokracije prejeli zanimivo knjižico, napisano v ruščini in slovenščini. Pravzaprav je večina napisana v ruščini, dodan pa je slovenski povzetek. Gre za daljši esej raziskovalca Pavla Tulajeva z naslovom »Veneti: predniki Slovanov«. Precejšnje presenečenje, saj si nihče ne bi mislil, da se za Venete zanima tudi najštevilčnejši slovanski narod. Za Ruse smo nekdaj v šali rekli, da je Slovencev skupaj z njimi dvesto milijonov. A res je tudi, da nas z njimi druži predvsem jezikovna sorodnost, nekateri pa bi se z njimi povezovali zaradi »revolucionarnih tradicij« dvajsetega stoletja, saj so se na leninistični akademiji Feliksa Dzeržinskega v Moskvi šolali številni znani slovenski komunistični revolucionarji. Toda Rusija je veliko več kot to, je tudi domovina velikanov, kot so Dostojevski, Čajkovski, Puškina, Tolstoj …
Slovenci – posvečeni ostanek Praslovanov
Kaj bi se dalo na prvi pogled sklepati iz omenjene knjižice? Morda to, da tudi Rusi ne verjamejo v t. i. zakarpatsko teorijo o naselitvi Evrope. Seveda pa moramo najprej spet vsaj omeniti znamenito knjigo »Veneti – naši davni predniki«, ki je še v času Jugoslavije dvignila veliko prahu. V tem znamenitem projektu so sodelovali goriški publicist Jožko Šavli, pesnik in akademik Matej Bor ter duhovnik, klaretinec in dušni pastir dunajskih Slovencev pater Ivan Tomažič. Pravzaprav je bila to najprej drobna knjižica, ki jo je Šavli objavil v okviru glasila Glas Korotana leta 1985.
Ta knjiga je očitno akademski svet tako vznemirila, da se je odzval z ostrim pamfletom in povsem »pometel« z omenjeno trojico. Uradno stališče o nastanku našega naroda je ostalo pri poselitvi v šestem stoletju in na tak način smo se predstavljali tudi drugim državam po svetu. A očitno ni ostalo le pri tem, saj naj bi ruske jezikoslovce že nekaj časa zanimal slovenski jezik predvsem zato, ker naj bi bil najbliže temu, kar poznamo pod nazivom »praslovanščina«, torej ima največ arhaičnih prvin. Iz tega je mogoče sklepati, da je bilo območje nekdanje »Sklavinije«, o kateri smo že pisali, pradomovina vseh slovanskih jezikov in narodov, ti pa so se nato pomikali proti vzhodu (na severovzhod in na jugovzhod).
Kako Finci imenujejo Rusijo
Izraz »Veneti« se pojavlja v različnih kontekstih, omenjal jih je celo Homer v svojih pesnitvah (grško: Enetoi). Vendar bo marsikoga presenetilo, da Finci Rusijo imenujejo Venäjä, kar nakazuje na Venete. Vendar je o starodavnih Venetih malo znanega, mnogi celo menijo, da je bilo to skupno poimenovanje za več etničnih skupin v evropski prazgodovini. Vsekakor pa vse do prej omenjene knjige o Venetih ni bilo kakšne resne znanstvene razprave o Venetih. Kot piše Tulajev, je Matej Bor razvozlal stare venetske napise in dokazal njihovo sorodnost s slovenskim jezikom, zlasti na podlagi slovenskih narečij, hkrati pa je našel povezavo med etruščanskimi napisi in slovanskimi jeziki.
Do podobnih izsledkov je prišel tudi Šavli, skupaj s patrom Tomažičem pa je bilo to zares posebno knjižno delo objavljeno v več tujih jezikih. Pomenljivo je, da se zanj tako zanimajo Rusi, čeprav je omenjeno trojico (Šavli, Bor, Tomažič) slovenski akademski svet močno popljuval. O tem sta v spremni besedi (okoli leta 2000, ko je bila knjižica izdana) marsikaj zapisala Milan V. Smolej, podjetnik in diplomat, in publicist Just Rugelj, ki ima močne kulturne in gospodarske zveze z Rusijo.
Kako so književniki nasedli mitu
Da bi laže razumeli vsebino spoznanj, do katerih se je dokopal Tulajev, objavljamo nekaj povzetkov še iz spremne besede Justa Ruglja, ki prav tako povzema problematiko odnosa akademske in širše javnosti do objav o Venetih. Prav tu se je namreč pokazalo, kako so velikonacionalne ideologije še vedno prevladovale nad znanostjo. Ali povedano drugače: znanost je še dandanes pogosto dekla nekaterim ideologijam in ideološkim konstruktom. Rugelj tako omenja, kako se je mnogim obrestovalo tuljenje z volkovi proti »venetologom«, saj so na ta račun lahko obdržali privilegirano mesto v družbi, čeprav so vedeli, da je cesar v resnici nag. »Kupovanje duš, zlasti akademskih, je postalo najbolj učinkovita ’metoda’ znanosti v ideologiziranem političnem režimu, še zlasti v totalitarnem,« je zapisal Rugelj. Posledično so pesniki in pisatelji pod vtisom te lažne zgodovine dobili navdih za objokovanje nesrečne usode svojega naroda in spodbudo za rešitev v kulturi, ki je postala večja vrednota od drugih dejavnosti (gospodarstvo, politika). Zanimivo je, da je podobno naravnanost slovenskih literarnih krogov iz preteklosti v začetku devetdesetih opazil tudi kardinal Franc Rode, kar je javno povedal v začetku devetdesetih let na Študijskih dnevih Draga na Opčinah, s tem pa si je nakopal kar nekaj zamer nekaterih literatov. Celo slovenski kandidat za Nobelovo nagrado za književnost Drago Jančar se je v enem od svojih esejev nekoliko obregnil vanj.
Znanost in ideologija
A to, kar je želel Just Rugelj v spremni besedi povedati, je bilo predvsem ideološko motivirano vcepljanje manjvrednostnega kompleksa Slovencem, ki smo zaradi tega čisto zares postali hlapci brez samozavesti – prav zaradi te velike luknje v kolektivnem zgodovinskem spominu, ki je pustila za seboj celo nerazumevanje tega, kar je hotel naš največji pesnik France Prešeren povedati, ko je svoji poeziji večkrat omenjal »otroke Slave«. Glede na to, kakšen odnos so gojili režimski akademiki do raziskovalcev zgodovine Venetov, lahko sklepamo, da je šlo za namerno vzdrževanje kolektivne zavesti Slovencev kot zatiranega ljudstva, ki je šele z NOB postalo pravi narod. In še leta 1990 je država financirala gonjo proti Šavliju, Boru in Tomažiču, čeprav je bil pesnik, pisatelj in dramatik Matej Bor (pravo ime Vladimir Pavšič) udeležen v NOB, kjer je kot književnik opeval revolucijo, nato pa opravljal številne funkcije, med drugim je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev. Očitno pa je bilo novo odkritje Venetov preveč revolucionarno in za Slovence privlačno, da bi režim to lahko dopuščal. Zato si je velikojugoslovanska ideologija tu podajala roko s podobno velikonemško ideologijo.
Kdo je bil Jurij Venelin
Povzetek študije Pavla Tulajeva bomo torej objavili v naslednji številki. A če smo že omenjali poudarke iz spremne besede Justa Ruglja, velja citirati tudi del njegovega intervjuja za spletni portal Moja Slovenija, kjer je posebej omenil ruskega zgodovinarja Jurija Venelina. »Bil je sodobnik Franceta Prešerna in slovanski patriot. Ugrorus Jurij Ivanovič Venelin (1802−1839) je leta 1834 napisal debelo knjigo o Slovencih Starodavni in današnji Slovenci. Izdana je bila posmrtno leta 1841, med Slovenci pa je začuda popolnoma neznana, niso je imeli niti v Narodni in univerzitetni knjižnici. Jurij Venelin je že leta 1834 vpeljal v znanstveni obtok pojem Slovenija in izrecno poudaril, da se morajo Slovini imenovati Slovenci, da so samostojen slovanski narod. Deset let pozneje, leta 1844, je naš Vesel Koseski (le v stihu) spet uporabil pojem Slovenija. Splošno mnenje, ki pravi, da je Koseski prvi zapisal pojem Slovenija, bo pač treba revidirati,« je takrat dejal Rugel.
