Piše: Aleksander Rant
Pred 30-letnico Republike Slovenije smo se v oddaji Pogovori z osamosvojitelji na Nova24TV pogovarjali s predsednikom Slovenske demokratske stranke in predsednikom vlade Republike Slovenije Janezom Janšo.
ALEKSANDER RANT: Gospod Janša, naj začneva v obdobju pred osamosvojitvijo, v 80. letih, ko se je začela prebujati slovenska pomlad. Velikokrat ste dejali, da ste imeli takrat drugačne ambicije, ne političnih, od računalništva s podjetjem Mikro Ada, za Mladino ste pisali kritične članke tudi o tem, kako bi se morala vojska v bistvu obnoviti, prenoviti … Pa vendar me zanima, kako je prišlo do tega, da se je zgodila afera JBTZ. Vemo, da je že leta 1987 izšla Nova revija, ki je nekako sprožila to pomladno vrenje, pa njenih avtorjev takrat država ni aretirala. Vas pa takrat je. In aretacija konec 80. let prejšnjega stoletja je sprožila potem eno najbolj množičnih gibanj za demokracijo v Sloveniji.
Janša: Ja, to je zanimivo vprašanje. Mnogi v Odboru za varstvo človekovih pravic, ki je bil ustanovljen, potem ko so nas aretirali, so si ga postavljali, mnogi so se spraševali, ali so zdaj mogoče oni na vrsti. Nekateri so bili na seznamu, absolutno. Ta enigma je ostala nerazrešena nekje do leta 1995, ko so bili odkriti nekateri arhivi ministrstva za notranje zadeve, kjer se je našel tudi magnetogram z nekega sestanka v Tacnu, na katerem sta Milan Kučan in Tomaž Ertl zbrala vrh takratne slovenske represije, se pravi šefe oddelkov Udbe, regionalnih izpostav Udbe, takratne milice pa še nekatere iz Ertlovega kolegija, sekretariata za notranje zadeve – mislim, da je bilo tam kakih 100 ljudi –, in jim razložila, kakšna je situacija. Kučan je rekel, da je treba te, kot se je izrazil, fašistoidne manire, ki se kažejo na pisateljskih tribunah pa pri programih za neke nove mladinske organizacije, tistega sem jaz napisal, pač obrzdati. Ertl pa je rekel, da bodo špice porezali. Da je v Sloveniji itak več represije kot drugje po Jugoslaviji, čeprav tega tovariši drugje ne vidijo, ampak da so oni bolj pametni in to izvajajo na ta način, da jo propaganda zakrije, da bodo pa zdaj tudi bolj odkrito … Ta sestanek je bil, mislim, aprila leta 1988, mene in Borštnerja pa so aretirali konec maja. Akcija se je torej začela prej. Takrat so potem izvajali tajne preiskave na Mikro Adi, računalniškem podjetju, v katerem sem bil zaposlen, in iskali izgovore za »rezanje špic«. Tako je pač prišlo do tega. Seveda, ko je izšla Nova revija v začetku leta 1987, je bil tam v bistvu objavljen slovenski nacionalni program za prihodnost, samostojna slovenska država v takšni ali drugačni obliki je bila v ospredju – demokratična, večstrankarska demokracija in država sta bili pač tudi jasno zapisani, vendar pa v 57. številki Nove revije ni bilo poziva, da se ustanovi tudi organizacija, ki bi to izvedla. Zaradi tega je bil to pač teoretični program. Korak naprej od tega pa je bil program, ki smo ga napisali za volitve v takratni mladinski organizaciji ZSMS. Do mene je prišla skupina študentov − takrat nisem bil več niti član bil mladinske organizacije − s Samom Resnikom na čelu. Njegova vloga je bila kasneje malo kontroverzna, ampak oni so takrat prišli do mene, in ker sem bil nekako zaradi kritičnega pisanja znan disident, so mi predlagali, da bi kandidiral za predsednika takratne mladinske organizacije. Teoretično je lahko vsak kandidiral, ker ni bilo nobenih formalnih pogojev; vsak, ki je bil član, je avtomatsko lahko postal predsednik; ne vem sicer do katerega leta, saj so bili nekateri predsedniki stari blizu 40 let. No, takrat so mi rekli, naj napišem program. Jaz sem ga napisal, in v njem sem napisal, da tistim kritikom, ki bodo naš program razglasili za boj za oblast, odgovarjamo, da je to boj za oblast. Ja, borimo se za oblast, ker po naše oblast ni rezervirana samo za eno stranko, ampak demokracijo razumemo tako, da je več tekmecev za oblast, in tisti, ki dobi na volitvah največjo podporo, tisti pač ima oblast. Seveda za določen čas, ki mora biti pač omejen. In napisali smo, ja, če bomo mi zmagali na teh volitvah, se bomo borili s partijo za oblast. To pa je bilo seveda preveč, na to ni bilo več orožja. Prej je bilo tako: mnoge, ki so pisali za Novo revijo, so recimo obtoževali, da jim gre za oblast, a so se ti branili, ne, ne, nam pa ne gre za oblast, bog ne daj, mi nismo za kontrarevolucijo in tako naprej. Mi pa smo ta izziv sprejeli in smo rekli, ja, nam pa gre za oblast, saj končno, poglejte, tam, kjer je več strank, kjer je demokracija po svetu, tam ljudje dobro živijo, jih ne zapirajo in lahko govorijo, kar hočejo, je svoboda govora, človekove pravice so zaščitene. Ja, mi se borimo za tako oblast. In seveda se je končalo z Udbo pred vrati in aretacijo ter vojaškim procesom …
Celoten intervju s predsednikom vlade Janezom Janšo si lahko preberete v najnovejši številki Demokracije!
