6.8 C
Ljubljana
petek, 29 marca, 2024

Ustavni sodnik Klemen Jaklič o strokovnih napakah večine: Ustavno sodišče samo sebe spreminja v nekakšno covid sodišče in strokovno sporno odloča o stvareh, za katere niti ni pristojno

Poleg tega, da Ustavno sodišče sploh ni pristojno za odločanje o tej zadevi, je ustavni sodnik Ddr. Klemen Jaklič v svojem odklonilnem ločenem mnenju pojasnil, da se, v primeru če Odlok ne vsebuje datuma, kdaj ukrep preneha veljati, v Uradni list ne posega. Stari predpis, ki je bil v Uradnem listu objavljen, namreč preprosto velja vse dokler ga ne nadomesti drug predpis, ki je namesto starega prav tako objavljen v Uradnem listu. Če se Vlada torej odloči, da stari Odlok ohrani pri veljavi, ji ni treba v samem Uradnem listu objaviti prav ničesar. “Nasprotno, če bi kaj objavila, bi to pomenilo, da Odlok ne velja več in da od takrat naprej velja novi odlok,” je zapisal Jaklič.

 

Večina Ustavnega sodišča je v tej zadevi med drugim odločila, da odločitve Vlade o podaljšanju ukrepov iz Odloka o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah niso začele veljati, ker niso bile objavljene v Uradnem listu. Takšni odločitvi večine nisem mogel pritrditi, ker po moji oceni njeno razlogovanje temelji na nekaj precej očitnih strokovnih napakah ali vsaj večjih obrazložitvenih pomanjkljivostih in ker večina v cilju takojšnje, nenadne odločitve ni zagotovila, da bi ob pridobitvi in preučitvi argumentacije nasprotne strani ta te napake lahko sprevidela in se jim izognila. Večina je v tej zadevi po moji oceni odločala preuranjeno in preveč rokohitrsko, za vsako ceno, z objavo praktično še isti dan, kot je bila odločitev na hitro predlagana,” je v svojem odklonilnem ločenem mnenju glede odločitve Ustavnega sodišča, da gre pri sklepih za predpise, ki morajo biti objavljeni v Uradnem listu, sicer niso veljavni. zapisal  sodnik Ddr. Klemen Jaklič.

Jaklič je v nadaljevanju svojega odklonilnega ločenega mnenja zapisal, da Ustavno sodišče, kljub temu, da je imelo pobudo pri sebi že tri tedne, sploh ni pridobilo stališča nasprotne strani, torej Vlade oziroma njene službe za zakonodajo, glede vprašanja neobjave v Uradnem listu,  kar je bil sicer osrednji razlog, zaradi katerega je takšno odločitev sprejelo. Prav tako pa se večina ob svoji odločitvi ni soočila s še enim očitnim protiargumentom, ki je z naknadno izraženim stališčem vladne službe za zakonodajo, vsebinsko povezan, a vendarle drugačen, je poudaril. “Gre za to, da Ustava v izrecni določbi drugega odstavka 157. člena v takšnih okoliščinah podeljuje pristojnost odločanja najprej Upravnemu in ne Ustavnemu sodišču, zaradi česar bi bilo treba pobudo v tej fazi, razen če bi kršili izrecno določbo Ustave, zavreči, stranke pa bi se morale najprej obrniti na Upravno sodišče,” je sodnik Jaklič izpostavil dejstvo, da Ustavno sodišče sploh ni pristojno za odločanje o tej zadevi in dodal, da se kljub nezavrnitvi tega očitnega protiargumenta, večina vseeno odločila nasprotno, kar ni skladno z minimalnimi standardi pravne argumentacije in pravnega odločanja. “Podobno, v prid naglici odločitve, je večina zavrnila tudi moj nadaljnji predlog, da bi omenjene pomanjkljivosti opisal v ločenem mnenju v ustrezno skrajšanem roku čez noč do jutranjih ur, ko bi nato v javnost lahko prišla celostna odločitev, skupaj z ločenim mnenjem in protiargumenti, kot je to običajno,” je opozoril Jaklič.

Večina Ustavnega sodišča je v sklepu št. U-I-83/20 z dne 16. 4. 2020 resda odločila, da mora Vlada vsakih sedem dni na temelju mnenja stroke preverjati, ali so uvedeni ukrepi še potrebni za doseganje ciljev, in jih ob upoštevanju strokovnih razlogov podaljšati, spremeniti ali odpraviti, o čemer mora obvestiti javnost. Toda, kako se v pravnem sistemu veljavnost objavljenega predpisa podaljša? Ena možnost je, da v samem predpisu (v našem primeru Odloku) rok avtomatičnega prenehanja veljave takega predpisa ni določen in da se Vlada na vsakih toliko dni na podlagi strokovnih podlag odloči, ali bo tak Odlok še ohranila v veljavi ali pa ga bo spremenila oziroma odpravila. Če se odloči, da ga še naprej ohrani v veljavi, Vladi v okviru te tehnike seveda ni potrebno sprejemati posebnega novega enakega predpisa in ga namesto starega (še veljavnega) objavljati v Uradnem listu. Stari predpis, ki je bil v Uradnem listu objavljen, namreč preprosto velja vse dokler ga ne nadomesti drug predpis, ki je namesto starega prav tako objavljen v Uradnem listu. Če se Vlada torej odloči, da stari Odlok ohrani pri veljavi, ji ni treba v samem Uradnem listu objaviti prav ničesar. Nasprotno, če bi kaj objavila, bi to pomenilo, da Odlok ne velja več in da od takrat naprej velja novi odlok. To pa ni podaljšanje starega predpisa, ampak zamenjava starega Odloka z novim. Če Vlada torej staremu Odloku želi “podaljšati” veljavo, kar je ena od možnosti, ki jo je predvidelo Ustavno sodišče v sklepu št. U-I-83/20, v Uradnem listu preprosto ne objavi nobenega novega Odloka in to svojo odločitev, ki ni predpis, uresniči tako, da jo ustrezno podkrepi s stališči stroke in o njih (ter posledičnem dejstvu nadaljnje veljave Odloka iz Uradnega lista) v skladu s sklepom št. U-I-83/20 podrobno seznani javnost.

Primer vladnega Odloka je bil očiten primer prve in ne druge tehnike podaljševanja veljavnosti predpisov
Vse opisano velja zato, ker v okviru te pravne tehnike Odlok ni vseboval izrecnega datuma o avtomatičnem prenehanju svoje veljave, in prav zato ga je mogoče spremeniti ali odpraviti šele z objavo novega v Uradnem listu, njegovo veljavnost pa podaljšati tako, da se v Uradni list ne posega. Druga možnost oziroma pravna tehnika podaljševanja predpisov (v našem primeru odloka) pa je taka, da Vlada že v samem odloku določi, da slednji velja le do točno določenega datuma, je še zapisal Jaklič. V okviru te tehnike bi odlok tako na primer vseboval določbo, da velja le sedem dni od njegove objave v Uradnem listu. V tem primeru, in zgolj pri tej tehniki podaljševanja, bi Vlada morala vsakih sedem dni sprejemati nov predpis, tudi če bi bil ta vsebinsko enak staremu, in ga objaviti v Uradnem listu. Iz opisanega je torej jasno razvidno, kje je večina Ustavnega sodišča storila napako. V preveliki naglici ali pa morebiti prekomerni želji – slednje bi bilo po Jakličevi oceni še neizmerno slabše, je prehitro predpostavila, da se veljavnost predpisov lahko podaljšuje zgolj preko druge, in ne prve, pravne tehnike. “Toda to ne drži. Nasprotno, prva tehnika je povsem običajna in v pravnih sistemih poznana. Primer vladnega Odloka je bil očitno primer prve in ne druge tehnike podaljševanja veljavnosti predpisov, saj v svojih določbah ni vseboval nobenega roka, ob katerem bi mu avtomatično prenehala veljava,” je ustavni sodnik kritično ocenil odločitev Ustavnega sodišča.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine