Piše: Gašper Blažič
Kot opozarjajo naši viri, se utegne sojenje v zadevi Trenta že kmalu končati, če ne bo prišlo do razpisa novih obravnav. Naslednje sojenje je sicer predvideno za 10. marec, a kaj bistveno novega verjetno ne bo slišati.
Gre za eno najdražjih maratonskih sojenj v zgodovini Slovenije, saj se vleče že več kot deset let, obravnava pa se dejanje, ki niti v teoriji ne more biti kaznivo. Zaradi tega je vse skupaj še veliko bolj absurdno kot zadeva Patria, ki na neki način spet postaja aktualna zaradi dejstva, da se Golobova vlada sedaj pogaja z omenjenim finskim podjetjem za nabavo oklepnikov – seveda po precej višji ceni, kot je zanje odštela prva Janševa vlada. In ne samo to: za odstop od pogodbe o nabavi oklepnikov boxer, s čimer je vlada anulirala že sklenjeni posel z Nemci, bomo davkoplačevalci »pozlatili« z debelimi štirimi milijoni evrov, kolikor znaša izguba slovenskega proračuna zaradi posla.
Laži o tem, koliko je Janša plačal leta 1992
Pri sojenju v zadevi Trenta gre pravzaprav za veliko manjše številke, ki pa ne zadevajo oškodovanja države, ampak domnevno oškodovanje sedaj že propadlega Imosa. Slednji pa ni šel v stečaj zaradi nakupa nekdanjega Janševega zemljišča v Trenti, ampak iz popolnoma drugih razlogov, in sicer velike finančne krize, ki je nastopila po letu 2009 in na smetišče zgodovine pognala ogromno gradbenih in nepremičninskih podjetij. Tudi Eurogradnje, ki so bile Imosov podizvajalec v nekaterih projektih in kratek čas tudi lastnik omenjene posesti. Že pri medijskem poročanju o tej zadevi pa je mogoče opaziti precej bizarnih dezinformacij, denimo o tem, da je Janez Janša, leta 1992 obrambni minister, s prav takrat izdano in izjemno dobro prodajano knjižno uspešnico Premiki posest v Trenti kupil samo za drobiž, za manj kot pet tisoč evrov. Dejansko pa je zanjo plačal vsoto v tolarjih, preračunano bi danes to znašalo okoli 23 tisoč evrov. To je, mimogrede, še vedno malce več od ocenjene vrednosti po metodologiji GURS in precej več od cenitev nekaterih spornih cenilcev. Toda to je bilo leta 1992, praktično po slovenski osamosvojitvi, ko je bil nepremičninski trg za tujce še zaprt, dolina Trenta pa infrastrukturno še dokaj slabo dostopna. Ob zaostrovanju odnosov z Italijo neposredno po konstruktu Depala vas, ko je Slovenija iskala soglasje za pridružitev Evropski uniji, se je morala naklonjenost Italijanom kupiti tako, da se je leta 1997 sprejela sprememba ustave, ki je pri nakupu nepremičnin odprla tujcem vrata, s tem pa so tudi cene začele rasti. Vstop Slovenije v EU ter kasnejša pridružitev evroobmočju in schengnu je to le pospešil.
Dejstva jih ne zanimajo
In navsezadnje so tudi te okoliščine botrovale, da je Imos v obdobju med letoma 2003 in 2007, ko je nepremičninski posel v Sloveniji dobesedno cvetel, kupoval zemljišča »na zalogo«, brez vnaprej opredeljenega programa, kaj bo počel z nepremičnino. Odvetnik Gorazd Fišer, zagovornik prvoobtoženega Branka Kastelica, je na zadnji obravnavi 17. februarja predstavil dokaze o rasti cen nepremičnin prav v tem obdobju, v času torej, ko so se dogajale po mnenju tožilstva sporne kupčije v zadevi Trenta. V tem obdobju so namreč, kot je razvidno tudi iz poročila Geodetske uprave Republike Slovenije (GURS) cene v povprečju zrasle kar za 80 odstotkov. Največji skoki vrednosti nepremičnin so se dogajali na območju turističnih destinacij na Gorenjskem, za njimi so se uvrstile nepremičnine v Slovenski Istri in Ljubljani. Ocenjene vrednosti teh nepremičnin po evidencah GURS pa niso ustrezale realni ceni nepremičnin na trgu, a obtožnica se naslanja prav na to razliko, ki je v letih 2012 in 2013 najprej »zmotila« tedanjega predsednika KPK Gorana Klemenčiča, da je prek NPU sprožil bizaren kazenski pregon zaradi domnevne korupcije. V verigi vzporednega mehanizma so tako po naših podatkih sodelovali Klemenčič, kriminalist Robert Črepinko in nato tožilec Boštjan Valenčič, ki tokrat nastopa v tandemu z Luko Moljkom, namestnikom vodje Specializiranega državnega tožilstva. Glavna vodja SDT je sicer Darja Šlibar, ki je blizu vladajoči stranki Gibanje Svoboda, med funkcionarkami te stranke pa je tudi njena hči.
Česa cenilci niso upoštevali
Toda poglejmo, kaj se je tedaj še dogajalo. Pregled Imosovih nepremičninskih poslov namreč kaže, da so se v tem obdobju nepremičnine kupovale in prodajale po cenah, katerih količnik znaša v povprečju 8,15 na evidentirano vrednost GURS. Tako so tudi zemljišča, katerih nakupna vrednost je leta 2003 znašala denimo sto evrov na kvadratni meter, nekaj let kasneje prodajali po dvakrat do petkrat višji ceni. Tedanja filozofija poslovanja Imosa pa je bila, kar je dokazljivo tudi z izjavami tedanjega predsednika nadzornega sveta Imosa Janeza Zormana, naj Imos kupuje zemljišča tudi na zalogo in naj deluje ekspanzivno, predvsem z nakupi zemljišč na atraktivnih lokacijah. Fišer je ob tem spomnil tudi na odločno Računskega sodišča RS, s katero je Sklad kmetijskih zemljišč opozoril na negospodarno ravnanje, saj so kmetijska zemljišča enotno vrednotili, tudi tista, ki mejijo na stavbna zemljišča. Zaradi tega je moral sklad v svojem pravilniku določiti pravila vrednotenja cen zemljišč. Cenilci Sicgras pa tega pri svoji metodologiji cenitve nekdanjega Janševega posestva niso upoštevali. Poleg tega mnoga zemljišča, ki so imela leta 2003 ceno en do dva evra na kvadratni meter, leta 2019 dosežejo ceno okoli 30 evrov na kvadratni meter.
Za posest se je zanimal tudi Bandelj
Seveda vsa navedena dejstva skupaj s cenitvami Izidorja Salobirja, o katerem smo že pisali, ter z navedbami Franca Nahtigala že v sami osnovi demantirajo upravičenost obtožnice. Na zadnji obravnavi pa je odvetnica Martina Žaucer Hrovatin, ki zagovarja obtoženega Klemena Gantarja, spomnila na članek na portalu Siol o prodaji nekdanjega Janševega posestva na dražbi ob stečaju Imosa. Kot je znano, so za posestvo leta 2016 iztržili okoli 127 tisoč evrov, pri čemer je stečajna upraviteljica Imosa Branka Remškar celo izrazila navdušenje nad takšnim izkupičkom. No, izvedeli pa smo, da je bila izklicna cena tedaj manj kot dvajset tisoč evrov, prijavilo pa se je 18 dražiteljev, med njimi naj bi bil celo odvetnik, nekdanji minister in nekdanji generalni sekretar Drnovškove vlade Mirko Bandelj. Na koncu je zemljišče kupilo podjetje Nepremičnina iz Kranja z namenom, da jo proda naprej. Glede na to, da bo od prodaje na dražbi kmalu minilo že deset let, utemeljeno lahko sklepamo, da je zemljišče že zdavnaj prodano. Poslali smo novinarsko vprašanje, kakšen je bil izkupiček ob prodaji, vendar odgovora za zdaj nismo prejeli. Sklepamo pa lahko, da podjetje ni kupilo Tonderjeve domačije (posesti) zato, da bi nazadnje zanjo dobilo manj kot ob nakupu. Že sama dražba leta 2016 je pokazala, da posest ni bila prodana za dosti manj, kot je bila prodana leta 2005.
Prstni odtisi Hinka Jenulla
Postavlja se seveda vprašanje, kdo vse je še iz ozadja »kuhal« ta nedvomno najbolj sramoten sodni proces v slovenskem sodnem sistemu. Medijsko sta ga leta 2011 najprej »kurila« sedanja poslanka Mojca Šetinc Pašek, pa tudi Boštjan Lajovic, ki je bil nekaj časa zaposlen v kabinetu predsednika republike (ko je to funkcijo zasedal Danilo Türk). Ob tem pa velja spomniti, da je eden od »stricev iz ozadja« te obtožnice tudi upokojeni tožilec Hinko Jenull, oče razvpitega levičarskega aktivista Jaše Jenulla. V osemdesetih letih je bil Hinko Jenull sodnik, ki je pritrdil zaplembi ene od številk Mladine leta 1987, menda zaradi za oblast sporne objave pisma Cirila Žebota. Zaplemba pa se je zgodila, še preden je bila Mladina sploh natisnjena. Ob osamosvojitvi je Hinko Jenull za slabo desetletje šel med odvetnike in se nato vrnil v času zadnje Drnovškove vlade, ko je postal državni sekretar na ministrstvu za pravosodje pod Ivanom Bizjakom (poleg Karla Erjavca), ob prihodu Zdenke Cerar na to funkcijo pa je postal višji državni tožilec in se celo (neuspešno) potegoval za funkcijo generalnega državnega tožilca. Kot je še zapisano na spletu, je Jenull funkcijo vrhovnega državnega tožilca od leta 2003 opravljal na Oddelku za kazenske zadeve na Vrhovnem tožilstvu RS in bil od leta 2005 do 2009 vodja Oddelka za kazenske zadeve. Nato ga znova najdemo kot sodelavca pravosodnega ministrstva, kamor je bil v času Pahorjeve vlade dodeljen za opravljanje zahtevnejših strokovnih nalog, predvsem s področja zakonodajnih postopkov, sodeloval je tudi pri pripravi večjega števila predpisov s področja pravosodja. Leta 2013 so mu podelili naziv svétnika, leta 2022 pa posebno medaljo za zasluge. Slavijo ga kot velikega strokovnjaka, čeprav je bil v osemdesetih letih med političnimi kršilci človekovih pravic. Sedanja Mladina ga brani, tako kot brani njegovega sina. Je pa Hinko Jenull še v času zadnje Janševe vlade (2021) menda informiral Gregorja Golobiča, da bo na dan prišla še ena obtožnica proti tedanjemu premierju Janezu Janši. Očitno je šlo za tisto, ki jo je vložil Boštjan Valenčič in je sedaj osnova za aktualni kafkovski proces v Celju.
