Piše: Sara Bertoncelj (Nova24tv)
“To situacijo opazimo samo zaradi medijev,” je opozoril dr. Bernard Nežmah in pojasnil, da so večinski mediji krepko na strani postpartijskih strank. Teme, ki jih rade slišijo te stranke, mediji torej postavljajo kot problem – in potem je jasno, da se zdi ta stvar travmatična in histerična. Skratka, imamo ta paradoks, da je opozicija v parlamentu v manjšini, v medijskem svetu pa absolutni večini. Vendar pa v sodobnem svetu večinski mediji ne zadoščajo za zmago na volitvah – ljudje imajo več virov informacij, apriorna drža verovanja v velike medije ni več samoumevna, meni Nežmah.
V zadnjem času se veliko govori o razdvojenosti, razklanosti naroda, a svetovalec in strokovnjak na področju odnosa z javnostmi Sebastjan Jeretič na terenu tega ne opazi. “Imamo pa popolnoma razklan politični prostor – politična vojna je tako brutalna, ko je v te tridesetih letih še nismo videli,” je dejal v sinočnji oddaji Ura moči na Planet TV. Morda je to posledica dogajanja v vseh teh letih, je pa res, da tudi globalni trendi temeljijo na neki radikalizaciji – tako da smo del globalnega vala s slovenskimi specifikami. Jeretič je še dejal, da se ljudje pač ne strinjamo glede številnih ideoloških vprašanj, o pogledu na preteklost, ob tem pa je pripomnil, da se prav gotovo glede česa tudi strinjamo – a videti je, da tega ne znamo ločiti. Tisti del, ki nas razdvaja, bi se torej morali naučiti ločiti od tistega dela, ki nam je skupen in na njem graditi.
“Razdvojenost je nekaj normalnega, to je modus vivendi, saj ljudje sobivamo in različno mislimo,” pa je pojasnil sociolog in novinar dr. Bernard Nežmah. Novost je po njegovem videnju le medijska radikalizacija poudarjanja razklanosti. Opozicija je prišla v položaj, ko je začela predvolilno bitko že ob postavitvi vlade Janeza Janše. Najprej so imeli skovanko strahovlada, ki pa je izgubila smisel, saj ljudje niso začutili, da bi šlo za strahovlado. Potem so imeli avtoritarnost, pa hitro vidimo, da v primerjavi z nekim Aleksandrom Lukašenkom, ki v resnici velja za avtoritarca, ni nobene logike, da bi to lahko pripisali tudi Janši. Imamo pa tudi ta permanentni boj na nož, ki se ga gre predvsem opozicija, ki ne igra na to, da bi delala amandmaje, protizakone in tako naprej, ampak ima ves čas retoriko z zahtevami po padcu vlade, po predčasnih volitvah. Edina novost so ti vzporedni protesti, ki na nek način vpeljujejo agresivnost kot merilo politike.
Prihaja do resnih potvarjanj dejstev
Jeretič je bil mnenja, da smo priča abstinenčni krizi, saj najbolj goreče to vlado rušijo tisti, ki so bili očitno prej navajeni na neke privilegije. Prihaja tudi do resnih potvarjanj dejstev ali pa za enostransko prikazovanje – kar vidimo pri temah, ki jih pravzaprav mediji postavljajo v ospredje in bi bile sicer verjetno bolj marginalne. “Ozadje je navajeno permanentne oblasti, fasada pa se menja vsake štiri leta,” je Jeretič opisal našo dolgoletno politično sceno in ob tem še pojasnil, da v politiko prihajajo amaterji, ki nimajo ne kilometrine ne nekega odnosa do institucij države – v toku neke radikalizacije in diskurza na Twitterju, so pripeljali so spiralo do nekega novega dna.
Nežmah pa je bil mnenja, da ne gre toliko za abstinenčno krizo, ampak gre bolj za to, da vse te stvari toliko bolj opazimo, ker jih večinski mediji, ki so naklonjeni postpartijskim strankam, problematizirajo oziroma delajo iz tega temo. Je pa treba poudariti, da večinski mediji ne zadoščajo za zmago na volitvah, saj imajo ljudje tudi druge vire informacij, poleg tega pa pri nas mediji sedaj delujejo podobno kot v starih partijskih časih – s svojo silno kampanjo. Ko imamo neko temo, z njo obračunavajo vsi mediji, celo po več dni – tudi če gre v resnici za bolj obrobno temo. Ko pride nova tema, pa se na to prejšnjo temo popolnoma pozabi. Ko se to nekajkrat zgodi, stvari seveda postanejo vprašljive.
