Piše: Gašper Blažič
Ko se sprašujemo o tem, do kod je segal slovenski etnični prostor na jugovzhodni strani, debata pogosto nanese na kajkavščino, eno od treh velikih narečnih skupin na Hrvaškem (poleg štokavščine in čakovščine). Kajkavščina je namreč od vseh treh skupin najbližja slovenskemu jeziku, zaradi česar se pojavljajo tudi teorije, da so govorci kajkavskega narečja izvorno pravzaprav Slovenci – vsaj tisti ob meji s Slovenijo.
Po nekaterih podatkih naj bi bilo danes okoli milijon in tristo tisoč govorcev kajkavščine, večinoma na severozahodu Hrvaške. Glavno območje kajkavščine je tako v Međimurju, Zágorju, prek Zagreba vse do Karlovca. Na vzhodu naj bi kajkavsko območje seglo najdlje do Posavine oz. Slavonije, na severni strani (ob meji z Madžarsko) pa do zahodne Podravine. V to narečno skupino naj bi spadali tudi prebivalci Gorskega kotarja in obmejnega območja ob Sotli. Lahko bi rekli, da je kajkavsko območje dejansko severozahodna Hrvaška.
Ilirsko gibanje naklonjeno štokavščini
Seveda pa je treba uvodoma opozoriti na nekatera dejstva, in sicer, da sodobna knjižna hrvaščina v glavnem temelji na štokavščini. Najverjetneje je bila to tudi posledica ilirskega gibanja z začetka 19. stoletja, ki je bilo razmeroma močno na Hrvaškem in je želelo poenotiti južnoslovanske narode. Štokavščina je bila namreč vezni člen Hrvatov s Srbi, Črnogorci ter prebivalci Bosne in Hercegovine, povrh vsega pa se je dobro ujemala z ruščino. Med Slovenci ilirizem ni bil prav dobro sprejet in dejansko nikoli ni dobil podpore niti med književniki (razen Stanka Vraza, ki je sicer pisal v štokavščini ter se ni hotel pridružiti Francetu Prešernu in njegovim, ki so razvili slovenski knjižni jezik na osnovi govorov osrednje Kranjske) in intelektualci, niti v uradni politiki, ki je bila tisti čas pravzaprav še slabo razvita. Ilirizem je bil sicer tudi dobrodošla podlaga za kasnejši jugoslovanski unitarizem v času Kraljevine SHS, ko so se pojavljale težnje o združitvi v en, to je jugoslovanski narod. Hvala bogu takšen projekt nikoli ni uspel. Je pa zanimivo, da je ilirizem pod vplivom panslavizma gojil zlasti Ljudevit Gaj, ki je bil izvirno sicer kajkavec.
Vpliv kajkavščine na panonske Slovence
Po drugi strani pa zgodovinski viri navajajo, da je »uradna« hrvaščina pred nastankom ilirizma temeljila na kajkavščini – že zaradi dejstva, da sta v kajkavski regiji tako Zagreb kot Varaždin, to pa je pomenilo tudi določen vpliv na politično in cerkveno oblast. Vendar je bilo kajkavsko narečje takrat že nekako ločeno od slovenščine. Ko so si Franki v 11. stoletju dokončno priključili slovenske dežele, se je s tem začela nekoliko ostreje oblikovati nova upravna in etnična meja med Slovenci in Hrvati, ki so večinoma spadali pod ogrsko kraljestvo (tedanja Madžarska). Pod ogrsko oblastjo je bilo seveda tudi nekaj Slovencev, ki so živeli severno od Mure (sedanje Prekmurje in Porabje) in so krajevno najbližji političnemu središču vzhodnega dela naših prednikov v Blatenskem Kostelu ob Blatnem jezeru. Kajkavščina je tako vplivala tudi na njihovo govorico, še zlasti kajkavski pesnik in duhovnik Nikola (Miklavž) Krajačević (16. stoletje), ki je bil sicer doma iz Siska. Vpliv zagrebškega škofa na župnije sedanjega Prekmurja (izvirno Slovenske krajine) je tudi pripomogel k temu, da se je kajkavska književnost širila tudi med našimi rojaki v severovzhodnem delu slovenskega etničnega ozemlja. Krajačević je močno vplival celo na Štajerce, saj so njegove knjige uporabljali tudi tam, a veliko njegovih pesmi ter prevodov svetopisemskih besedil je našlo pot predvsem v prekmursko književnost. Verjetno je bila olajševalna okoliščina pri tem prav podobnost med lokalnim narečjem in kajkavščino.
Slovensko ali hrvaško narečje?
Zanimivo je, da je v 19. stoletju jezikoslovec Jernej Kopitar zagovarjal tezo, da je kajkavščina slovensko narečje. Seveda pa so mnogi lingvisti, zlasti hrvaški, kasneje dokazovali nasprotno. Vendar je imel Kopitar vsaj delno prav – kajkavščina je namreč precej bolj sorodna slovenščini kot pa štokavščini in čakovščini, kar priznavajo celo mnogi lingvisti, ki uvrščajo kajkavščino v zahodno skupino južnoslovanskih jezikov, torej skupaj s slovenščino. Vendar pa se velika večina govorcev kajkavščine identificira s Hrvaško in navaja, da so hrvaške narodnosti. Očitno je k temu pripomogla prav razmejitev med nemškim cesarstvom ter Ogrsko oz. starohrvaško državo, ki jo je vodil kralj Tomislav. Meja, ki se je tako oblikovala med Slovenci in Hrvati, večinoma ustreza sedanji razmejitvi med obema državama, saj se je obdržala kar osem stoletij. S tem je tudi zarezala vrzel med Slovence in kajkavske govorce glede na identiteto in miselnost.
V času srednjega veka se nacionalna zavest še ni oblikovala, obstajal je v glavnem deželni patriotizem ne glede na jezik. Precej pa so k temu pripomogli tudi turški vpadi, saj so se štokavsko govoreči begunci pomikali proti severozahodu in naseljevali do tedaj znana kajkavska območja, po porazu Turkov na Krbavskem polju konec 15. stoletja pa se je začelo nacionalno prebujanje Hrvatov. V času ilirizma so se kajkavci naslanjali pretežno na Zagreb, medtem ko so se panonski Slovenci začeli istovetiti s slovenskim »središčem«, to je Ljubljano v tedanji deželi Kranjski, proč od ilirizma torej. Medtem ko so se panonski in podravski Slovenci čutili povezane z drugimi govorci slovenščine iz dežel avstrijsko/nemškega dela habsburškega cesarstva, s Korošci, Kranjci in Primorci, so se kajkavci čutili politično povezane predvsem s slovanskimi deželami ogrskega dela cesarstva, s katerimi so že več stoletij delili skupno usodo.
Imamo skupnega prednika
Ne glede na to pa se je jezikovna sorodnost med slovenščino in kajkavščino ohranila, kar je morda tudi vplivalo na tezo, da smo Slovenci »podalpski Hrvati«. To je sicer prišlo iz krogov nacionalno usmerjene Hrvaške stranke prava. Zagotovo imata slovenski in kajkavski jezik skupnega prednika, vendar je vmes skoraj tisočletna politična ločitev, ki je kajkavske govorce ločila od Slovencev. Nasploh je znano, da se govorci kajkavščine lahko zelo hitro naučijo slovenščine in jo tudi razumejo, ne da bi se posebej učili slovensko. A če smo prej omenili tisočletno etnično (in sedaj državno) mejo med Slovenci in Hrvati (ki sega vsaj do Gorskega kotarja, kajti na Primorskem in zlasti v Istri je bilo oblikovanje meje vprašljivo), je treba spomniti, da smo se Slovenci v korist Hrvaške odrekli nekaterim delom ozemlja, npr. Žumberku, Čabru in po drugi svetovni vojni tudi Štrigovi, katere priključitev Hrvaški je bil očitno politični projekt tedanje komunistične nomenklature. Zanimivo pa je, da je Međimurje v času po ustanovitvi Kraljevine SHS nekaj let spadalo pod Mariborsko oblast, od ustavne in upravne reforme (1929) pa ni več spadalo pod novoustanovljeno Dravsko banovino. Za kratek čas smo Slovenci v tistem času izgubili celo Belo krajino, vendar smo jo nato dobili nazaj. Je pa tudi zgodba o kajkavščini dokaz, kako se je skozi stoletja oblikovala južna meja in kje vse so pred davnimi časi živeli naši predniki.
