Piše: Andrej Žitnik (Nova24tv)
Slovenski evropski poslanci, ki pripadajo socialističnim in liberalnim krogom so evropska anomalija. Medtem ko je ves zahod (razen tistih res najbolj skrajnih levičarjev, zbranih v Die Linke, Podemos in podobnimi radikalnimi produkti neomarksizma) povsem na strani Ukrajine in Rusijo priznava kot novodobni fašizem na ravni nacistične Nemčije, pa naši evroposlanci perfidno koketirajo s Kremljem. Tako zelo, da so vzbudili začudenje celo na levi strani Evropskega parlamenta. Tudi Evropi je vedno bolj jasno, da so slovenski levi evroposlanci del kontinuitete, ki se je začela z društvom prijateljev Sovjetske zveze v Vidmarjevi vili 27. aprila leta 1941. Je bila aretacija ruskih agentov diverzija, s katerim bi zahod za nekaj časa uspeli prepričati, da smo na strani “jedrne Evrope in ZDA”, ne pa na strani Rusije, Irana, Severne Koreje, Eritreje, Nikaragve in Venezuele?
Spomnimo, novembra lani je parlamentarni odbor Nata Rusijo označil kot “teroristično državo” in sprejel resolucijo, ki priznava Rusijo kot “teroristično državo”, ki jo je podprlo vseh 30 članic zveze Nato. Resolucija označuje Rusijo za najbolj neposredno grožnjo evroatlantski varnosti in poziva k ustanovitvi posebnega mednarodnega sodišča v zvezi z rusko agresijo v Ukrajini. Nato pa je 23. novembra 2022 Evropski parlament sprejel resolucijo o uvrstitvi Ruske federacije med države, ki podpirajo terorizem.
Evropski poslanci so z veliko večino podprli resolucijo, s katero so Rusijo označili za državo, ki sponzorira terorizem in uporablja teroristična sredstva. Resolucija je bila sprejeta s 494 glasovi ZA, 58 PROTI, 44 je bilo vzdržanih. Med vzdržanimi sta bila tudi dva slovenska evropska poslanca iz vrst S&D (Milan Brglez in Matjaž Nemec) in dva iz Renew (Irena Joveva in Klemen Grošelj), ki nista glasovala.
Mesec kasneje je Evropski parlament na plenarnem zasedanju priznal gladomor, s strani Sovjetske zveze umetno ustvarjeno lakoto med letoma 1932 in 1933, kot genocid ukrajinskega ljudstva. “[Evropski parlament] priznava holodomor, umetno lakoto v letih 1932–1933 v Ukrajini, ki jo je povzročila premišljena politika sovjetskega režima, kot genocid nad ukrajinskim ljudstvom, saj je bil storjen z namenom uničenja skupine ljudi z namernim povzročanjem življenjskih pogojev, ki so preračunani na njegovo fizično uničenje,” se glasi besedilo resolucije. Glasovanju pa so se – na začudenje mnogih – zopet izognili poslanci iz slovenske politične levice. Brglez ni glasoval, Nemec je pobegnil pod pretvezo, da se mora vrniti v Slovenijo, Grošelj je imel smrtni primer v družini.
Prejšnji mesec je v Evropskem parlamentu potekalo glasovanje o implementaciji skupne varnostne in obrambne politike. Poročilo je vsebovalo amandma, ki eksplicitno poziva nemškega kanclerja Olafa Scholza, da brez nadaljnjih zamud omogoči dobavo nemških tankov Leopard 2 ukrajinski vojski, ki jih ta krvavo potrebuje. Proti amandmaju sta pričakovano glasovala člana Socialnih demokratov.
Brglezova sramotna obrazložitev vzdržanega glasu
Da ni šlo pri glasovanjih za nobeno pomoto, je jasno naznanil Milan Brglez s svojo komaj verjetno rusofilno obrazložitvijo vzdržanega glasu v zvezi z resolucijo o Rusiji kot teroristični državi. Obrazložitev glasu je namreč dosegla ravno nasprotno od želenega. Namesto validacije glasu je razgalila moralno bedo poslanca Socialnih demokratov. V prvi vrsti, ker v svojem zapisu laže o posledicah resolucije, in drugič, ker je tovrstna pisanja treba soditi ne le po vsebini, temveč tudi po posledicah teh pisanj. Poslanec se tega zelo dobro zaveda.
Evropska poslanca iz vrst Socialnih demokratov Matjaž Nemec in Milan Brglez sta po glasovanjih najbolj očitno naklonjena Rusiji. (Foto: STA)
Kaj točno je zapisal Brglez? Gremo lepo po vrsti. Poslanec v prvem odstavku obrazložitve trdi, da “resolucija predstavlja škodljiv odmik od enotnega stališča Evropskega parlamenta, ki je v preteklih resolucijah konsistentno obsodil rusko agresijo na Ukrajino, simbolno in dejansko vztrajal pri podpori Ukrajini, da se brani, in vztrajal pri nujnosti končanja oboroženih spopadov ter razrešitvi konflikta po mirni poti“. To je laž. Resolucija ne predstavlja odmika od enotnega stališča. Resolucija prepoznava novo, bolj ali manj enotno stališče Evropskega parlamenta, ki prepoznava nove razmere v vojni v Ukrajini. Od starih resolucij se ne “odmika”, temveč jih le nadgrajuje skladno z dogajanjem na terenu. Milan Brglez se s to nadgradnjo očitno ne strinja, ker načrtno in sistematično nagovarjanje civilne infrastrukture zanj ni akt terorja ali pa je, a je nevreden omembe, morda celo drugorazredna tema.
V drugem odstavku Milan Brglez zapiše: “Besedilo tokratne resolucije nima podlage v mednarodnem pravu, temveč predvsem v partikularnih političnih interesih za populistično orisovanje situacije ter obračunavanje z eno izmed vpletenih držav v času, ko je oboroženi konflikt še vedno v teku.” Tudi to je laž. Rusija je in tudi v tem trenutku izvaja identični nabor aktivnosti, kot ga izvajajo njene poslovne partnerice (beri: Iran) oz. države, ki jih je ZDA umestila na seznam državnih sponzork terorizma. Milan Brglez se tega kot strokovnjak za mednarodne odnose zelo dobro zaveda. Prav tako je laž, da ima resolucija podlago v partikularnih političnih interesih. Slednja izjava je vsebinsko zgrešena in nelogična. Resolucija ne predstavlja partikularnih političnih interesov, temveč vrednostno središče zahoda. Če že, in izhajajoč iz tega, je ravno Brglezov vzdržani glas znamenje partikularnega političnega interesa.
Glasovi odmevali tudi v tujini
Škandal slovenskih levih poslancev, ki so očitno glasovali točno tako, kot si je želel Kremelj, pa so pod preprogo uspeli pomesti le naši mediji, v tujini pa so se vendarle začeli spraševati, kaj se dogaja v Sloveniji.
Tako je znan novičarski portal Visegrad24 tvitnil:
Celo vodja največje skupine EPP Manfred Weber je v EU parlamentu raztrgal Roberta Goloba po njegovem govoru, rekoč: “Tisti v Evropskem parlamentu, ki podpirajo vašo vlado, niso podprli resolucije tega zbora, ki je Rusijo prepoznal kot teroristični režim. Kako razumeti to nepripravljenost podpreti Ukrajino na vse možne načine?”
Očitno je postalo prevroče.
Je bila aretacija predstava za zahod?
V luči tega postane aretacija dveh ruskih vohunov s strani Sove pred nekaj dnevi veliko bolj sumljiva. Postavlja se več zanimivih vprašanj. Zakaj varnostno obveščevalna služba tak podatek deli z izbranimi mediji, in to skoraj dva meseca po dogodku? Konec koncev bi lahko javna najava ogrozila življenja obveščevalcev, ki so bili v stiku z vohunoma. Zakaj je izjavo po aretaciji dal operativec zagrizenega rusofila Danila Türka Andrej Benedejčič? Zakaj se je ministrica za zunanje zadeve več dni pretvarjala, kot da o tem nič ne ve oz. da se je zadeva sploh ne tiče? Zakaj na pogovor še ni povabila ruskega veleposlanika? Je bil pritisk zahodnih zaveznikov zaradi sumljivega glasovanja slovenskih evroposlancev – ki ga je izpostavil celo vodja največje evropske poslanske skupine – prevelik in je morala država narediti nekaj na deklaratorni ravni, da bi se oprala (zelo upravičenih sumov), da je rusko orodje v globalni vojni proti zahodu?
