Piše: Sara Bertoncelj
“Za to izbiro je pač politika, ki misli, da Vojnovića potrebuje, zato da rekrutira in jača volilno bazo med ljudmi, ki jim Slovenščina ni materni jezik. Ampak to je napačno mišljenje, poleg tega pa to na maturi niti nima kaj početi. To ima z literaturo toliko, kot Petrolova črpalka z vesoljsko raketo.” Na vprašanje, kaj bi bilo letos, ob 30. obletnici osamosvojitve za maturo bolj primerno, je član Evropske akademije znanosti in umetnosti dr. Boštjan M. Turk odgovoril, da prav vse – tudi telefonski imenik Slovenije in obenem pripomnil, da bi bilo boljše vprašanje, kaj bi bilo bolj neprimerno od Gorana Vojnovića – pri tem vprašanju bi bil namreč v zadregi.
“Prebral sem dva izdelka tega pisatelja, Čefurje raus in Jugoslavijo, mojo deželo, najnovejšega umotvora, Fige, pač ne nameravam vzeti v roke, ker mi je povsem jasno, kakšen je idejni in estetski domet človeka, ki se je sam proglasil za apatrida, ki ne ve, kje je njegova domovina, a vztrajno in vsiljivo išče obljubljeno deželo, ki jo vidi v propadli državni tvorbi, tudi avnojska Jugoslavija imenovani,” je dejal slovenski pesnik, dramatik in literarni zgodovinar Denis Poniž. Opozoril je tudi na to – o tem smo že pisali – da Goran Vojnović v svojih kolumnah, ki so objavljene v nekem obskurnem časniku, mlati po dolgem in počez po vsemu, kar diši po slovenstvu, slovenski zgodovini, posebej tisti najnovejši, v kateri je nastala samostojna in suverena država, ki nam je predstavniki pisateljevega naroda niso hoteli dovoliti. Nad Vojnovićevim pisanjem pa se zgraža tudi marsikateri bralec, ki ima vsaj malo občutka za (slovenski) jezik. “To prav čutiš, kako ti rastejo muda u gaćama. In nima veze, kaj se dereš, samo da se dereš. /…/ vse ti je to na severni tribuni isti kurac,” je uporabnica Twitterja izpostavila odlomek iz Vojnovićeve nove knjige. Očitno nima veze kaj pišeš, samo da pač pišeš – sploh če gre z roko v roki levičarske agende in njene Jogonostalgije.
Vse lepo in prav bi lahko rekli, vsaka knjiga namreč najde svoje občinstvo in s tem ni prav nič narobe. Se pa ta logika zatakne na točki, ko s tovrstno literaturo posiljujejo maturante. Vojnovićev roman Figa je namreč glavno knjižno delo na letošnji maturi. Kar je še toliko bolj zgovorno ob dejstvu, da Slovenija letos praznuje 30. obletnico osamosvojitve. Ob okrogli obletnici bi se spodobilo, da bo tudi čtivo na maturi temu primerno. Pisali pa smo že o tem, da je dotični roman za potrebe letošnje mature izšel v nakladi šest tisoč izvodov in je tudi že razprodan. Vojnović in založba Beletrina sta tako na lahek način zaslužila 174 tisoč evrov. “Kar se tiče literarnega vidika, bi imelo Vojnovićevo pisanje nek smisel v okviru tako imenovane komedije absurda. Ampak glede na to, da na to idejo še nihče ni prišel in da vsi to promovirajo kot slovensko literaturo, gre pa tu za neko temeljno napako oziroma temeljno protislovje,” je dejal doktor pariške Sorbonne Boštjan M. Turk in pojasnil, da to z literaturo kot tako, nima opraviti prav ničesar. “Niti niso to romani,” je Turk spomnil na avtorjev prvenec Čefurji raus in nadaljeval, “niti nima to nobene sporočilne vrednosti -to pač služi politični promociji tistih strank, ki se rekrutirajo skrajno levo in se služi krepitvi njene volilne baze in volilne baze ljudi, ki jim Slovenščina ni materni jezik oziroma, ki so državljani Slovenije ampak se ne identificirajo kot Slovenci.”
Jeb***, eni grejo na Fb, drugi na Marakano in se tam najeb***mamice pedrom…
Vojnovićevi poskusi čečkanja po papirju so čisto v vseh smislih kontraproduktivni
Turk je še opozoril, da se tudi tu delajo velike napake. Vojnovićevo pisanje – če ima kakšen smisel – je v nekem paradoksu, saj še bolj utrjuje mejo med tistimi, ki so pismeni v Slovenščini in tistimi, ki niso. “To je zelo segregacijsko pisanje, postavite se na primer v kožo nekoga, ki je upovedan v vseh teh zgodbah – pa ni literarni junak, ampak je državljan republike Slovenije, ki živi svoje življenje in to svojo jezikovno drugačnost dojema kot breme. Ko to bere, je njegovo breme še toliko bolj stopnjevano,” je poudaril in pojasnil, da so to neposredni efekti ter da je to zelo podobno situaciji, ko se normalen homoseksualec ne more identificirati s paradami ponosa in z vsemi maškarami, ki tam nastopajo, saj to tepta njegovo dostojanstvo in družbeno integracijo. “Vojnovićevi poskusi čačkanja po papirju so čisto v vseh smislih kontraproduktivni. Kontraproduktivni so do slovenske književnosti, ki ji znižujejo standard, predvsem pa tudi do tistih, ki jih upovedujejo,” je Turk še pripomnil. Prikazujejo jih kot tepčke, bebčke oziroma kot državljane drugega reda. Prihaja torej do istega efekta, kot prihaja tudi na paradah ponosa.
