Za škofa Antona Vovka, ki je umrl 7. julija 1963 (včeraj je minilo 57 let od njegove smrti), je znano, da je bil rojen v Prešernovi rojstni hiši v Vrbi na Gorenjskem, le da sto let za našim največjim slovenskim poetom. Navsezadnje je bil tudi Prešernov pranečak, a režimski valpeti, ki so mu v času komunizma grenili življenje, se na to niso ozirali.
Anton Vovk je bil sicer velike postave in močnega glasu, kot duhovnik je užival veliko zaupanje tudi s strani škofa Gregorija Rožmana, ki ga je leta 1940 imenoval za stolnega kanonika. Do takrat je Vovk deloval kot župnik v Tržiču. Leta 1945 je nanj padlo breme vodenja škofije, saj je bil škof Rožman poklican v Celovec in se ni mogel več vrniti v domovino. Vovk je postal generalni vikar škofije, leto kasneje ga je Sveti sedež imenoval za pomožnega škofa v škofiji, ki jo je že vodil kot administrator, komunistični režim pa je hotel to preprečiti. Predvsem so hoteli škofa Vovka prisiliti, da bi pred verniki javno obsodil svojega predhodnika škofa Rožmana, kar pa ni hotel storiti, saj je poznal resnico in ni privolil v laž, ki jo je vsiljeval režim za svoje potrebe. Prav ta njegova načelna drža je oblastnike tako motila, da so ga mučili s številnimi udbovskimi zasliševanji in nagajanji.
Leta 1952 ga je ekstremist iz nahujskane množice v Novem mestu polil z bencinom in zažgal. To dejanje je pustilo hude posledice na škofovem zdravju. To dejanje je režim nato pometel pod preprogo, napadalca pa obsodil zgolj na simbolično kazen. Verjetno pa bi še danes ekstremisti, ki prisegajo na komunistično ideologijo, ravnali podobno.
Nadškof Vovk je umrl dokaj mlad, star je bil 63 let. Štiri leta pred smrtjo je bil imenovan za rednega ljubljanskega škofa (po Rožmanovi smrti), malo pred smrtjo pa za nadškofa.
Več o njegovem življenju ter predvsem trpljenju v času komunizma si lahko preberete TUKAJ.
