Konec leta 2020 bo v zgodovino zapisan kot čas, ko si je, dotlej navkljub vsemu ugledna, Spomenka Hribar z nastopi v javnosti povsem povozila ugled. Neumnosti in naravnost nezaslišane izdajalske izjave, ki jih je v orbito lansirala, nekaj na državnih proslavah, nekaj v osrednjih medijih, samo v decembru, bodo za vedno ostale zapisane, zanamci pa se bodo spraševali: “Le kaj so videli na njej?”
V mesecu decembru se zdi, da nam Spomenka Hribar že skače iz ekranov, saj jo gostijo v prav vsaki oddaji, ki v osrednjih medijih obstaja, in govori o osamosvojitvi. V včerajšnji večerni oddaji na RTV Slovenija je ponovno nastopila kot članica razdiralnega krila Demosa in v slogu “veselega decembra” in spet povedala nekaj “bosih”. Slovenija je stara 30 let, vladali so ji 80 odstotkov časa levičarji, vendar je krivdo za to, da nismo “druga Švica”, Hribarjeva pripisala Janezu Janši, ker je sprejel neoliberalizem in ker je razbil desnico oziroma iz nje naredil nekaj “preveč tekmovalnega”.
Neoliberalizem?
Neoliberalizem je, če smo prav razumeli iz njene ne preveč dobre razlage, težnja po privatizaciji državnih podjetij in nasploh “državne srebrnine”. Zaradi tega bojda danes nimamo tako močnega gospodarstva kot bi ga lahko imeli. To, kar je implicitno njeni (ne)misli, je to, da je fašizem ali korporativizem (državni dragulji) najboljši gospodarski sistem. Prepričani smo, da se ona tega niti ne zaveda in posledično ne ve, kako bi empirično podprla svojo implicitno trditev.
Desnica? Kaj pa levica?
Če se prav spomnimo, desne vlade niso bile znane po razprodaji državnih podjetij. Tekmovalnost, antagonizem kot nekaj, kar je pričel in v čemer vodi Janez Janša, pa je samo v luči naslovnic časnika Mladine zadnjih 30 let – ter dejstva, da so osrednji mediji levi in da imajo monopol na medijskem trgu -, grandiozna neumnost. To lahko izreče le lažnivec ali nekdo, ki o slovenski družbi nima pojma.
Osrednji mediji
Nasproti Spomenke Hribar pa, kar ni najmanj pomembno, vedno sedijo novinarji, ki bi jim “balkanski bratje” rekli “đura mutavi”. Novinarji, ki na njene neumnosti kimajo, ničesar ne rečejo, ničesar ne vprašajo. In zdaj seštejte: Osrednji mediji so Diklićevi ves mesec nudili vse mogoče platforme, vso svobodo govora, nobenega antipoda. Minus družbena omrežja in majhen procent alternativnih, demokratičnih, desnih medijev? Miselni totalitarizem.
