Piše: Vančo K. Tegov
Temeljno je vedno preprosto, enovito in ni razvpito. Takšne so svetopisemske zapovedi, takšna je postava ljubezni pri Kristusu.
Človeško pravo potrebuje več besed in zraven pojasnila. To je bilo v zgodovini sorazmerno jasno in enostavno, sčasoma pa se je začelo širiti in danes bi lahko rekli celo bohotiti. Prišli smo v čas, ko mora biti vse opredeljeno. Vendar, bolj ko hočemo to doseči, več nam ostaja neopredeljenega in izmuzljivega. Kje je pravo danes, kam bo krenilo? Je morda zašlo, morda celo postalo orodje, instrument v rokah posamezne družbene skupine, ki vso »vodo« napelje na svoj mlin. Četudi nekaj od tega ali vse našteto je hudo in kot družba ne smemo sedeti križem rok. Defetizem in komoditeta ter pragmatizem ne smejo imeti »rezerviran« sedež v dvorani slavnih in glavnih…
Pri tem razmisleku nam pomaga, deli z nami svoje skepse, upanje, pa tudi poglede za naprej na področju vladavine prava in pravne države pri nas.
Smo pravna država ali banana republika ali nekje vmes ?
Pravo je potrebno najprej umestiti v vrednostni sitem, oziroma nanj je treba gledati celostno. Ta vrednostni sistem je naša slovenska država, ki se je pred 35 leti odločila za svobodno in demokratično družbo, in sicer prvič v vsej slovenski zgodovini za to obliko oblasti. Koncept svobodne in demokratične družbe je zelo temeljito domišljen, ki nam pomaga pokaže kako to družbo uresničiti. Ustava ki to zajema in je v njej zapisano je ideal, na ravni abstrakcije, kaj bi si želeli doseči. Mi s samo osamosvojitvijo od prejšnje totalitarne in nedemokratične družbe nismo postali po avtomatizmu svobodna in demokratična družba. Uresničitve svobodne in demokratične družbe je druga faza, po prvi ki smo jo izpolnili in dosegli s osamosvojitvijo in nastankom države Slovenije. V kolikor v tej drugi fazi ne gre v smeri uresničitve tega ideala o svobodni demokratični družbi ali se celo odmika ali močno odmika od tega ideala potem imamo prototip »banana« republike. Ravno po tem vprašanju prihaja na plano glavni izziv pri ugotovitvi ter morebitni ureditvi zastavljenega ideala. Če ne, potem lahko rečemo da pravo postaja ujetnik samega sebe ali je v funkciji te resničnosti, ki jo imamo kot ustavno kategorijo o svobodni in demokratični družbi. Močna skepsa ob tem nas napelje da še to ni ekstremno hudo če je pravo ujetnik samega sebe, še hujše od tega je če ujetnik interesov, nedemokratični interesov, kakšnih interesov ki so nasprotni svobodni in demokratični družbi. Če se ga uporablja kot instrument, če se ga instrumentalizira za doseganje nekega interesa ali interesov, če pa so ti interesi drugačni oziroma nasprotni ideji svobodne in demokratične družbe potem je to pravo škodljivo. Takšne situacije pripeljejo družbo v stanje ko ni pravo ujetnik samemu sebi temveč postaja strup za družbo kot tako.
Slovenke in Slovenci so svobodno in demokratično družbo si zaslužimo, očitno pa je da si zaslužimo večjo in boljšo družbo v kateri po v bistveno veči meri lahko realiziramo ideal svobodne in demokratične družbe. Vsaj do tam do koder so prišle nekatere družbe. Zato se e treba truditi in ne dovoliti, da se defetizem in brezidejnost ali pomisleke in dvome o tem ali se splača se boriti za ta ideal. Ni popuščanja, le naprej je treba iti.
Vogelni kamni za uresničitev svobodne in demokratične družbe
Več je teh »kamnov«, zidakov, ki jih je treba dati na pravo mesto v zidu prava za izgradnjo svobodne in demokratične družbe.
Eden teh vogelnih kamnov na katerih pade ali obstane svobodna in demokratična družba je neodvisnost sodstva. Če ga ni, ni demokracije in pravne države in tudi ne svobodne demokratične družbe. Sodnik pri svojem delu mora stremeti k uresničevanju načel ki peljejo v smeri implementacije postulatov svobodne demokratične in pluralne družbe. V kolikor se sodnik ne obnaša v skladu s tem in se v vpraša ali počne nekaj v nasprotju s tem, točneje da dela na ohranjanju monopolov nekih interesov ki so vstran od vseh načel ki vodijo v svobodno in demokratično ter pluralno družbo, potem je hudo narobe in morajo biti vsa zvona in nas opomnijo da je potrebno kaj spremeniti. Sodstvo mora dopusti kritiko.
Kako priti do sodstva ki razmišlja v smeri svobodne demokratične družbe?
Mi imamo to nesrečo, da v sodstvu ni prišlo do nekih korenitejših reform po prelomu sistema iz totalitarnega v deklarotorno svobodnega demokratičnega sistema in posledično temu svobodne demokratične družbe. Sodstva žal v času ko so bile ugodne okoliščine in klima za resnično korenite reforme taistega. Težava je tudi ta, da sama kadrovska sestava ima korenine v prejšnjem sistemu. Revolucionarne rešitve ni. Prav pa je da v kolikor se o tem govori v strokovnih in laičnih krogih , lahko sčasoma prodre prepričanje da kandidati za najvišja mesta v sodstvu morajo biti javnosti dobro znani. Tako je v ZDA. Pri nas pa je sodni svet tisti ki dela na naboru in »profiliranju« kandidatov in potem pošle samo enega kandidata v predlog za potrditev v Državni zbor. Pri vsakem kandidatu za najvišje pozicije morajo biti težnje in zavzetost in trdnost stališč do upoštevanje načel svobodne in demokratične družbe, javno izpričane. Tu biti niti najmanjša senca dvoma da to pelje prav tja, in bog ne daj kam drugam, vstran od teh načel. Za dosego tega obstajajo mehanizmi, eden teh je potrjevanje sodnikov za najvišja mesta v sodstvu z dvotretjinsko večino. To razmišljanje vse več prodira. In sicer v kar lepem številu in strokovne javnosti. In ohrabrujoče je to , da v zadnjih 20-30 letih sodstvo pridobiva na tem da je čim več sodnikov ki ima v sebi voljo in željo ter znanja in potrpljenja za ta vrednotni temelj , se pravi svobodne in demokratičen družbe. Zato je ta drugi del uresničevanja svobodne in demokratične družbe daljši in mnogo težji kot je bil prvi osamosvojitev in pridobitev države in prehod v pluralno družbo. Sodnikova neodvisnost mora prihajati tudi od znotraj. Zaenkrat kaže da se bo največ naredilo na utrjevanju prepričanja o zavezanosti sodnikov pri uresničevanju svobodne in demokratične družbe preko večjega vpliva javnosti pri imenovanju sodnikov za najvišja mesta v sodstvu.
Naslednji vogelni kamen so organi pregona. Organi pregona so za pravno državo esencialnega pomena. Če ne moraš preganjati protipravnosti ne moreš slediti idealom svobodne in demokratičen družbe. Ne boš prišel daleč, boš banana republika kjer so bodo ljudje podkupovali, korupcija, podkupovanje ki sta pravzaprav klasični sestavini definicije banan republike. Če se tožilstvo v sodelovanju s policijo uporablja za pregon političnih nasprotnikov in njihova eliminacija ali uklonitev iz politične tekme govorimo o instrumentalizaciji organov pregona. Ali drugače rečeno, organi pregona so instrument za nekaj drugega kot za uresničevanja svobodne in demokratične družbe. Zloraba prava za pregon nasprotnikov v političnih nasprotnikov je pojav ali stvar samo pri nas. Je prisotno tudi drugje, ali kot pravi naš sogovornik je vse bolj popularen šport. So na različnih koncih( ZDA, Francija, Romunija) kandidati kjer ne morejo kandidirati zato ker se uporablja pravo zoper politične nasprotnike in vstran od uresničevanja svobodne in demokratične družbe. Praksa pri tem instrumentalizaciji sodstva in organov pregona se kaže pri intenziviranju tega nespodobnega in napačno uporabljanega ali zlorabljenega prava skozi procese skorajda pred vsakokratnimi volitvami. Pravo v mnogih primerih je ne samo ujetnik samega sebe temveč tudi orodje nekih protipravnih interesov.
Pravo ne more služiti svojemu namenu v kolikor ni neodvisnost organov pregona pri implementaciji načela svobodne in demokratične družbe.
Naslednji vogelni kamen so mediji in medijska pluralnost v najširšem smislu in ne samo radio TV, časopisi ampak tudi visokošolski prostor. Visokošolski prostor je bolj subtilen kot prve tri, je pa tudi izjemno močan, ki pravzaprav vzgaja bodoče državljanke in državljane in kot tak se ne more izogniti vplivom. Svobodne in demokratične družbe ne more biti v kolikor ni zagotovljena politična pluralnost. To pomeni da vsak od političnih blokov v politični tekmi uporablja »megafon« z enako močjo. Ne sme se( pa se) dogajati to da je medijska moč skoncentrirana tako da vsakokrat omogoča prednost enemu in ne drugemu političnemu bloku.
Kako zagotoviti to pluralnost? Na več načinov, le da je tu ta pot trnova. Tam kjer pluralnosti ni, ni možnosti uresničitve svobodne in demokratične družbe. Tam v politični tekmi zmagujejo tiste ki jih mediji forsirajo oziroma narekujejo. Medijo so v takšnih primerih v rokah politike ali v rokah kapitalskih interesov. V kolikor so mediji v rokah politike pride na oblast ta politika ki kontrolira medije. Zato menimo da je ta naš tretji vogelni kamen tesno povezan s prejšnjima dvema.
Zato lahko z veliko mero gotovosti trdimo da je uresničevanje svobodne in demokratične družbe zelo trd oreh. Trenutek, čas ki je trenutno ne dopušča in daje upanja da je to možno doseči kmalu oziroma hitro. V času ko je visokošolski prostor instrumentaliziran je mnogo težje doseči svobodno in demokratično družbo.
V primerih ko ne moremo prodreti v visokošolski prostor v smislu njegove pluralizacije in zoper instrumentalizacijo, je prav da se zgradi visokošolski prostor ki bo zmogel prav to pluralnost in obenem možnost izražanja in krepitve tega dela družbe ki bo vodil bodoče izobražence ki bodo zmogli prav to, uresničevanje in uveljavljanje načela svobodne in demokratične družbe. Ena od možnih rešitev je zgraditev katoliškega visokega šolstva. Nekako se zdi da nekateri iz krogov ki so intimno zavezani k uresničevanju ideala svobodne in demokratičen družbe ne zmorejo tega odločilnega koraka, koraka s katerim bodo stopili naprej in z neko integrirano močjo naredili preboj. Preboj h graditvi piramide visokega šolstva. Tu je nujen premik.
To, žal za enkrat obstoječo »invalidnost«, družbe glede na uresničevanje zapisane postulate o demokratični in pluralni družbi moramo premagati, pravzaprav tukaj nimamo alternative.
Glede na trenutno stanje samega prava in posledično temu sodstva je upanje ki ostaja, ki je potrebno, da lahko dosežemo preboj. Za tiste prave sledilce ni alternative kot to da se sledi temu in se prizadeva za tisto kar je edino prav, to je svobodne in demokratične družbe.
Ni popuščanja!
