10.3 C
Ljubljana
ponedeljek, 12 aprila, 2021

Publicistka Alenka Puhar ob sedemdesetletnici ministra Vaska Simonitija: Družinske dolžnosti (na poti za temno stran meseca)

Piše: C. R.

Med številnimi znanimi osebnostmi, ki so voščile doktorju zgodovinskih znanosti ter aktualnemu ministru za kulturo Vasku Simonitiju, je tudi publicistka Alenka Puhar, ki je obudila spomin na Simonitijevo sodelovanje pri razstavi Temna stran meseca. Besedilo objavljamo v celoti.

Ne bom rekla, da so bile priprave na razstavo in knjigo Temna stran meseca posebno težavne in mučne. Ozračje je bilo imenitno, prevladovala je z veseljem prežeta zagretost, ki človeka navdaja, kadar počne nekaj smiselnega. In za to je šlo: Za kljubovalno osvetljevanje temnih kotov. Tudi tiste zaklenjene sobe, ki jo je Sinjebradec uporabljal za skrivanje pobitih žena – potem pa je usoda prinesla v grad mlado ženo, ki jo je gnala radovednost in se ni ustrašila prepovedi… Pri našem delovanju, ki je – če se smem pobahati – pomembno prispevalo k samospoznavanju in se nam ga ni treba sramovati, je bilo tudi nekaj bridkosti in jeze ob vedno novih ugotovitvah, kako malo je ostalo, je dostopno, se da najti…Danes bi seveda zlahka našli precej več predmetov in dokumentov, ki bi osvetlili povojno represijo, ampak…

Razume se, da so nastajanje spremljale tudi razne sence – občasne pikre pripombe, posmehljivi pogledi… kar je potem privrelo na dan ob otvoritvi. (Nekaj tega sem predstavila ob dvajsetletnici, to je na simpoziju Temna stran meseca 2., jeseni 2018) Sem in tja smo si o tem kaj povedali, pojamrali… Od tistega, kar je povedal Vasko Simoniti, mi je v spominu ostalo tole: Malo pred otvoritvijo decembra 1998 je na Filozofski fakulteti nalepil nekaj plakatov (gre za črno-belo fotografijo Hilde Hahn, na smrt obsojeno na prvem dachavskem procesu, s sojenja, z ukrivljeno zvezdo na vrhu) in vse so takoj potrgali. Breda Pogorelec, znamenita jezična slavistka, pa ga je ostro prijela, da je odmevalo po hodniku: Kakšen sin, ki se tako grdo izneveri očetu! Iz tako znamenite partizanske družine, zdaj pa takole blati NOB….!

Kakšno posebno presenečenje to ni bilo. Vsi smo zrasli v svetu, kjer se je dobro vedelo, katere teme so nedotakljive, katerih poglavij zgodovine se je treba na daleč izogniti, če človek ni nagnjen k himničnim epopejam, pa tudi, da se od otrok partizanov pričakuje še posebno čvrsta zvestoba. In večini je bilo jasno, da univerza v vseh poglavitnih elementih sledi tem smernicam in tako vzpostavlja intelektualno okostje družbe. Za ilustracijo odlomek s seje SZDL, ki smo jo objavili med dokumenti, (Temna stran meseca), iz časa, ko so se trudili z univerze pregnati Antona Slodnjaka: »Če Slodnjaka primemo kot primer,« je izjavil tovariš Janez Vipotnik, »boš videl, kako bo to na univerzi pomagalo. Sedaj so vsi prepričani, da lahko delajo, kar hočejo in to tudi delajo.« Tovariš Kimovec je prikimal: »Slodnjak si je nabral okoli sebe še druge asistente, ki jih bomo pri prvi reelekciji pospravili. Če hočemo iz slovstvene stolice napraviti resno stolico, ki bi resnično vplivala na formiranje zavesti študentov, potem je osnovno, da napravimo tu red.«

Seveda so ga. Dušan Pirjevec s sosednje katedre jim je pri tem pomagal (tudi s serijo člankov v Naših razgledih). Toda to je bila ena njegovih zadnjih velikih uslug partiji. Čez nekaj let je imel o tem, kaj se sme pisati ter o formiranju zavesti študentov že precej drugačno mnenje. Enako o komunistični partiji in je z nje protestno izstopil. Tudi o tem, kdo in kdaj in kaj sme odkrivati temno stran meseca. Na pomlad 1964, ko je partija/udba zaradi te metamorfoze šla nadenj s sramotilno kampanjo, je izjavil: »Najvišji tovariši so že dvakrat sprožili proti meni nedostojne hajke v zvezi z mojim delovanjem v partizanih. Če bodo s tem nadaljevali, bom pa jaz sprožil vprašanje vseh partizanskih likvidacij, pobijanja belogardistov po vojni, vprašanje tistega Malovašiča, ki so ga ubili na Kidričev ukaz zaradi treh bal blaga, vprašanje Diehlovega procesa itd.« (Specialni bilten, 5. 6. 1964).

Generacija sinov se je tedaj (po letu 1964 dokaj izrazito) začela deliti na bolj in manj lojalne, vdane. Kljubovanje je bilo pogosto označeno za nespametno ali kar noro. Po otvoritvi razstave in izidu knjige je tako javno izjavilo več profesorjev, recimo Rudi Rizman: »Ponujeno sporočilo iz knjige Temna stran meseca, da smo 45 let živeli pod totalitarizmom, pa meji na intelektualno paranojo in neprepričljiv glas nestrpne politične drže.« (RR Temno sporočilo Temne strani meseca, Delo SP, 6. febr. 1999) Čez dvajset let je vneto pokimal Oto Luthar: »Temna stran razuma«. (OL, Temna stran razuma, Delo SP 31. dec 2020)

Zdaj pa nekaj pogledov na zgodovinsko areno – od strani, tako rekoč iz zadnje vrste galerije, brez ambicije po vpletanju v profesionalne debate. Orisala bom nekaj dogodkov, vsi so tesno povezani s temno stranjo meseca – z malo začetnico.

Zveza borcev in Udba

Malo po Temni strani meseca, leta 2003 so v Zvezi borcev začeli premišljevati o novem predsedniku, saj je bil general Ivan Dolničar na čelu te pomembne organizacije že 13 let. V poštev so praviloma prišli visoko pozicionirani ljudje, nosilci vodilnih partijskih, državnih, vojaških funkcij in spomnili so se Janeza Stanovnika, ki je bil nekoč že predsednik republike. Pozneje je pot na borčevski prestol orisal takole:

»To je bila Dolničarjeva želja, ni pa bila želja vseh vplivnih članov. Udbaši so imeli takrat Zvezo združenj borcev v svojih rokah. In Zveza združenj borcev je bila sinonim za trdo linijo med partizani. Dolničar je pa to hotel spremeniti in dejal: ‘Veš kako bova naredila? Šel boš na Turjak, kjer boš govoril ter lepo povedal, kaj se je dejansko dogajalo.’ Naši so ranjence pobili. Še pred prireditvijo so sporočili, da bo govorec lokalni župan, ne Stanovnik. Jaz pa sem obvestil Dolničarja, da Stanovnik ne bo na Turjaku govorec, a tudi ni več kandidat za predsednika. Potem je Dolničar postavil pogoj, da govorim, ker je vedel, da bom v Zvezo združenj borcev prinesel drugačen veter.« ( Janez Stanovnik leta 2013 v pogovoru z Jelko Kušar, v knjigi Viharno stoletje – pogovori z Janezom Stanovnikom, Ljubljana 2013, str. 263)

Šokantne besede. O zvezi borcev marsikdo ni imel prav visokega mnenja, veljala je za konservativno stražo nekega gerontokratskega režima. Da se izognem osebni pristranosti, bom citirala pisatelja Ivana Lovrenovića: »Organizacija borcev je bila pooblaščena za negovanje partizanske tradicije in bila je antipatična parapolitična represivna institucija, ki je ob vsaki možni priliki dušila javnost s svojimi konservativnimi, primitivnimi in grozečimi intervencijami v vse mogoče aspekte javnega življenja – v književnost, film, kulturo nasploh, v politiko, medije itd.« (IL, Krvava istina, Feral Tribune, 13. maj 2000)

Bolj ali manj se je slutilo, da med politkomisarskimi, borčevskimi in udbovskimi krogi ni prav velike razlike, navsezadnje je postal prvi predsednik Zveze borcev Ivan Maček Matija, šef Ozne. Ampak do tedaj ni nihče odkrito rekel: Udbaši imajo zvezo borcev v svojih rokah! Poklon Janezu Stanovniku, za to potezo zasluži priznanje. Škoda, da potem tega spoznanja ni utrdil, razširil v javnost, z argumenti podprl in razvil, temveč je pogosto izjavljal kaj popolnoma nasprotnega. Enako škoda, da je njegovo priznanje šlo kar mimo – vsaj leta 2013, ko je bilo objavljeno v knjigi. Tudi zgodovinarji so nekako preslišali pretresljivo, kar v nebo vpijoče priznanje, da Udba obvladuje stare partizane, s tem pa seveda ključna spoznanja o sodobni zgodovini, mogoče pa še o čem. In to zanesljivo še leta 2003, trinajst, štirinajst let po sesutju komunizma in padcu berlinskega zidu! Za zgodovinopisje ima to gotovo izjemne posledice, saj kratko malo pomeni, da udbovci držijo roko nad zgodovino druge svetovne vojne, revolucije in seveda režima, ki se je z njo vzpostavil, in ki je ali naj bi ali mogoče je minil, propadel, sestopil leta 1989/90. Kako to zgleda, pa je Stanovnik dovolj zgovorno, kar kričeče ilustriral s trajno skrbjo za prečiščeno, hagiografsko podobo partizanstva. Ve se, da so partizani po padcu Turjaka (jeseni 1943) pobili ranjence, ki so jih dobili v roke po zmagi nad nasprotniki, a bog ne daj, da bi to kdo javno povedal, kaj šele obsodil! Ali se potrudil, da bi stanje doživelo kakšne popravke… – Stanovnik je šel na Turjak, imel je govor, omenil je poboj ranjencev in so mu žvižgali! (Viharno stoletje in B. Nežmah) (Strela skrtačena! bi rekel Milčinski.)

Prevlada komunistov oziroma kontinuiteta

Leta 2003 je izšla pomemba knjiga, Anne Applebaum je objavila, v angleščini, mogočno zgodovino kazenskih taborišč v Sovjetski zvezi, Gulag. AA je Američanka židovskega rodu, s poreklom iz Rusije, zgodovinarka in novinarka, brez dvoma izredna poznavalka boljševiške zgodovine in postkomunistične polovice Evrope; dolgo je živela na Poljskem, veliko je potovala po Rusiji, in zna rusko in poljsko. Na koncu svoje mogočne knjige o velikih strahotah 20. stoletja se je vprašala, zakaj se o tem v bivši SZ in drugih vzhodnoevropskih državah tako malo raziskuje, govori, problematizira – zakaj so Vzhodnoevropejci tako brezbrižni do teh grozot? Po razmišljanju o razlogih za molk je v Epilogu sklenila:

»Toda najpomembnejša razlaga za pomanjkanje javne razprave sta moč in ugled tistih, ki zdaj vladajo ne le v Rusiji, ampak večini nekdanjih sovjetskih držav in satelitskih držav. Decembra 2001, ob deseti obletnici razpustitve Sovjetske zveze, so 13 od 14 nekdanjih sovjetskih republik vodili nekdanji komunisti, prav tako tudi mnoge nekdanje satelitske države, med njimi Poljsko (…) Celo v tistih državah, ki jih niso vodili neposredni ideološki nasledniki komunistične partije, so nekdanji komunisti in njihovi otroci ali sopotniki še naprej pomembni del intelektualne, medijske in poslovne elite. (…) Prevlada nekdanjih komunistov in nezadostna razprava o preteklosti v postkomunističnem svetu nista naključni. Odkrito rečeno, nekdanji komunisti imajo očiten interes, da prikrivajo preteklost: umaže jih, spodkoplje jih, škodi njihovim težnjam po izvajanju ‘reform’, tudi če osebno niso imeli nič s preteklimi zločini. Na Madžarskem se je nekdanja komunistična partija, preimenovana v socialistično stranko, zagrizeno bojevala proti odprtju muzeja žrtvam terorja. Ko je bila nekdanja komunistična partija, preimenovana v socialne demokrate, izvoljena na oblast na Poljskem leta 2001, je takoj zmanjšala proračun poljskemu inštitutu za nacionalni spomin, ki so ga ustanovili njeni predhodniki iz desne sredine (…) To je bistveno: nesposobnost priznati ali obžalovati ali obdelovati zgodovino komunistične preteklosti bremeni mnoge države postkomunistične Evrope kakor skala. Tihe govorice o vsebini starih ‘tajnih dosjejev’ še naprej vznemirjajo sodobno politiko in so destabilizirale vsaj enega poljskega in enega madžarskega predsednika vlade. Kupčije med bratskimi komunističnimi partijami v preteklost imajo še naprej zapletene posledice v sedanjosti. Marsikje je aparat tajne policije ostal tako rekoč nespremenjen. Občasna odkritja svežih zabojev kosti lahko nenadoma sprožijo prerekanja in jezo.« (AA, str 698, 699, angleški 509,510)

Človek bi rekel, da se v tem orisu zlahka prepoznamo tako rekoč vsi Vzhodnoevropejci… Seveda pa ni tako. Frane Adam in Matevž Tomšič, slovenska sociologa, ki sta se veliko ukvarjala z elitami in zlasti z zdržljivostjo komunističnih, bi se strinjala z oceno, da so komunisti 1989/1990 nominalno izgubili oblast, a da so obdržali veliko svoje moči – in za to bi znala postreči s številkami, tudi na decimalke. Marsikdo pa se iz takih trditev odkrito norčuje. Značilen je primer Luke Lisjaka Gabrijelčiča, ki je že več let vodilni zunanji komentator Dela. Aprila 2020 je v kolumni Avtogol orisal nekaj potez Janševe vlade, predvsem depešo, ki se je na očitke o pritiskih vlade na medije, odzvala »z jeremijado o komunističnih novinarjih«, ta pa je »podobna socialističnim režimom, ki leta 1975 na očitke o kršenju človekovih pravic potegnejo na dan zgodbe o fašističnih zločinih (…) Težava je, da argumenti, ki so utegnili zveneti prepričljivo pred petnajstimi leti, danes na daleč smrdijo po desničarskem populizmu. Boj proti ‘globoki državi’ je v zadnjem desetletju postal osrednji slogan, pod katerim avtoritarna desnica na Poljskem in Madžarskem sistematično razkraja demokratične standarde in institucije, do katerih se je postkomunistična Evropa mukotrpno dokopala v prvih desetletjih tranzicije…«

Ob teh trditvah bi se dalo marsikaj povprašati – na primer tole: Recimo, da argumenti smrdijo, ampak ali to eo ipso pomeni, da so brez teže? Vendar bom položaj raje osvetlila z nekaj osebnimi doživetji. Iz istega časa in istega časopisa, seveda v obzorju »temne strani meseca«.

V senci Udbe, njenih upokojencev in zvestih sinov

Leta 2019 sem bila povabljena, (po desetletju prekinjenih stikov), da enkrat na mesec napišem kolumno za Delo. Večina jih je izzvala nejevoljna pisma bralcev. Maja 20 sem komentirala Ljubitelje leninizma, glavni povod je bil poklon treh vidnih članov SD, ponosnih naslednikov komunistične partije, pred Kidričevim spomenikom. Ob tem prizoru me je zaneslo v spomin na mladost, ko sem se srečala z zahtevo, da kot novinarka postanem družbenopolitični delavec, »ki je zavestno podvržen idejam marksizma in leninizma«. V kolumni sem na kratko citirala, kaj še je od mene tedaj terjal novinarski kodeks. Oglasil se je jezni bralec, ki mu ni bilo jasno, kaj je narobe s tistim kodeksom in zakaj se ga ne bi držali še danes?! Očitki so se vlekli in razširili, ker je imel več somišljenikov, željnih objave. Zdelo se mi je čudno, da se v času, ko je depeša s svojo »jeremijado o komunističnih novinarjih« izzvala hude proteste, češ, Janševi imajo pač preganjavico, da se torej nekdo tako zagreto postavi za »družbenopolitične delavce, zavestno podvržene marksizmu in leninizmu«. Kdo neki je to? Kaj hoče? Malo sem raziskovala – brez knjig Igorja Omerze bi mi bilo precej težje – malo sem spraševala in ugotovila, da je Jože Kavčič upokojeni uslužbenec Uprave državne varnosti, dandanes zelo aktiven v Združenju za vrednote NOB in pogost dopisovalec v Pisma bralcev v Delu (mogoče pa objavlja še kje drugje). Napisala sem vljudno pismo v ugovor Kavčičevim stališčem, dostavila vabilo za neki simpozij – a uredništvo Dela mi tega ni hotelo objaviti. Besedilom o Udbi se Delo na daleč izogne, tudi če gre za kratko navajanje suhih dejstev. (Delo, maj, junij 20)

To naj bo opomba k Stanovnikovi ugotovitvi o dominaciji Udbe do leta 2003 in o voljnosti Dela (ter drugih sorodnih časopisov), da bi se posvečala fenomenom Udbe nekoč in sencam Udbe danes… Če je v času, ko je Anne Applebaum pisala o težki dediščini zgodovine, ki leži na vzhodnoevropskih državah, in o svojih pogledih na razloge, da se o tem pretežno molči – in če so to »argumenti, ki so utegnili zveneti prepričljivo pred petnajstimi leti, danes na daleč smrdijo po desničarskem populizmu«, potem kaže razmisliti o tem, kaj vse se je med tem zgodilo in kaj to pomeni.

Naslednje razburjenje se je sprožilo julija 2020, ko sem osvetlila Churchilla, packanje in poskuse rušenja njegovih spomenikov (v Veliki Britaniji in v ZDA) ter negativen odnos jugoslovanskih komunistov do njega. Poudarek je bil: »V svetovni protifašistični koaliciji so nekateri svoje zaveznike antifašiste imeli za fašiste«. Pred tem sem se nekaj let ukvarjala z odnosom partizanov/komunistov do zahodnih zaveznikov, na novo in pošteno sem prevedla spomine partizanskega zdravnika iz Nove Zelandije dr. Rogersa, ki so pri nas izšli (leta 1962) močno cenzurirani, in napisala obsežno spremno besedo, recimo dodatno osvetlitev temne strani meseca. (Ko bi leta 1998 vedela za dr. Lindsaya Rogersa, bi ga seveda z navdušenjem dala v razstavno vitrino.) Debata se je vlekla do srede novembra, v Delu je izšlo 21 pisem (moji odgovori niso všteti), eden od jeznih tovarišev pa je kritike preselil še v Reporterja. Vsa pisma razen treh so bila odločno in jezno proti meni (in dr. Rogersu, na Churchilla so pozabili). Razprava se je v glavnem odvijala med ljudmi moje generacije, se pravi med ostarelimi sinovi in hčerkami akterjev v 2. svetovni vojni.

K rdeči niti tega besedovanja spadata dva poudarka: Najprej da so vsaj trije udeleženci ostre polemike potomci oficirjev Ozne/Udbe (natančneje, za tri zanesljivo vem.) Drugič, dvakrat se je v debati pojavil zgrožen očitek, kako je mogoče, da se jaz, ki sem iz partizanske družine, tako grdo vedem do svetinj, kakršna je partizanska saniteta…(Lipnik, 19, sept. 20, in Januška, Reporter, 9.november 20), denimo takole: »Kar beremo in poslušamo naprej in naprej s strani nekaterih glasnih kritikov NOB in življenja po tem, močno preseda in ustvarja dvom o objektivnosti te kritike, kadar prihaja od ljudi, ki izhajajo iz družin zaslužnih partizanov. Človek se ne more znebiti vtisa, da gre za očitno čisto osebne frustracije in zamere do svojih bližnjih prednikov – in posamezniki na tak način izživljajo svoj nezrel upor avtoriteti iz mladostnih dni – pri tem pa močno koristijo današnjim profašističnim in tedanjim klerofašističnim političnim krogom.«

Iz večine objavljenih očitkov je bilo mogoče razbrati, da je razkol iz vojnih let trajna prelomnica, ki jo je treba zvesto čuvati, tako rekoč postaviti mrtvo stražo ob njej. Generacija sinov in hčera je dolžna prisegati na vrednote, programe, zaveze, dejanja svojih staršev, brez vsake kritične distance in brez lastnih idej. Vse v duhu tiste znamenite opredelitve revije Borec: »Revija za zgodovino NOB in ohranjanje revolucionarnih tradicij.« Kritične osvetlitve so popolnoma neprimerne, sramotne in vredne najostrejše obsodbe, saj pomenijo vodo na mlin dandanašnjim fašističnim težnjam….

Res, zaključim z vzdihom, človek se potrudi in obudi spomin na imenitnega partizanskega zdravnika – pa s tem pravzaprav pomaga fašistom… Prestop k manj osebnim dogajanjem.

Zgodovinski spomin in njegov pomen

Septembra 2019 so v Evropskem parlamentu sprejeli resolucijo Pomen evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope. Gre za nadaljevanje in dograditev prizadevanj tako Evropskega parlamenta (unije), kakor tudi Sveta Evrope, da z resolucijami, deklaracijami, priporočili osvetljuje vlogo zgodovine – zlasti njenih najhujših poglavij – pri oblikovanju sodobne evropske zavesti. Resolucija je znova spomnila, da sta nacistični in komunistični režim zakrivila množične poboje, genocide in deportacije. Pozvala je vlade, naj obeležujejo 23. avgust kot evropski dan spomina na žrtve totalitarnih režimov in o teh zadevah bolj osveščajo mlajšo generacijo. (Gre za dan, ko sta Hitler in Stalin sklenila pakt o nenapadanju in o delitvi Evrope). Resolucija je tudi opomnila, da so v nekaterih državah članicah še ohranjeni spomeniki, ki poveličujejo totalitarne režime.

Za to resolucijo je glasovala velika večina članov parlamenta (535, kar je dva več kot za njeno predhodnico iz aprila 2009). Edina skupina, ki je glasovala proti, je bila skrajno leva politična grupacija European United Left/Nordic Green Left. Izraza »skrajno leva«, ne uporabljam poljubno, pač pa v skladu z normami in klasifikacijo Evropskega parlamenta. Tam upoštevajo politično-ekonomske kriterije, med katerimi ni odnosa do zgodovine. Po vsej vzhodni Evropi pa je prav odnos do preteklosti eden ključnih elementov za delitve na levo in desno; to je pogosto tudi razlog za nekaj temeljnih nesporazumov v dialogih med Vzhodom in Zahodom.

V Sloveniji ta resolucija ni zbudila posebno velikega zanimanja. Zanjo so glasovali vsi slovenski poslanci (nekateri sicer neradi), razen enega – Milan Brglez se je vzdržal. Je pa pozneje pripomogel k jeznim odmevom. Do teh je prišlo na naši skrajni levici, denimo v Združenju za vrednote NOB, v Mladini, na nekaterih internetnih portalih. Tako se je oglasila Maca Jogan (»Na plan silita neofašistični in neonacistični duh«, Svobodna beseda, december 2019), ki je mnenja, da je evropski parlament podprl neonaciste. Božo Repe je ocenil, da gre za »poskus ustvarjanja nove evropske zgodovine z njenim ponarejanjem in novimi konstrukcijami, ki so izrazito v funkciji določenih aktualnih geopolitičnih in ideoloških potreb, ciljev in interesov… Izraz novih geopolitičnih razmerij, v katerih naj bi bila Rusija glavna sovražnica Evrope…. To je preprosto neke vrste kupčija… Vzhod je dobi ideološke koncesije, s katerimi se v zahodni Evropi tako ali tako nihče več ne ukvarja …« (Mladina, 11. okt 19) No, tudi poklon bronastemu Borisu Kidriču, ki ga je po izvolitvi na vodilno mesto SD uprizorila Tanja Fajon (v družbi Dejana Židana in Marka Koprivca), je bil svojevrstno udarno »ločeno mnenje« o resoluciji, saj gre za spomenik možu, ki v vseh bistvenih potezah pooseblja tisti totalitarni režim, ki mu resolucija nasprotuje in za katero je Fajonova s stisnjenimi zobmi le dvignila roko…

Uporniki lojalne vrste

Mogoče je tu na mestu opazka, da je med nasprotniki te (in mnogih drugih) resolucij, deklaracij, priporočil zelo veliko univerzitetnih profesorjev, zlasti humanističnih in družboslovnih ved. Breda Pogorelec ima precej somišljenikov, ki bi z njo vpili po hodnikih proti nehvaležni generaciji potomcev slavnih partizanov. In seveda mislijo, da so edini upravičeni razsojati, kaj je prav in kaj narobe, kaj je treba slaviti in o čem molčati, kaj je demokracija in kaj fašizem… Z rastočo osuplostjo sem spremljala dejavnost Cvetke Hedžet Toth v njenih zadnjih letih. Pisala je o svojem rojaku Antonu Vratuši in glej, na treh straneh sobotne priloge Dela so se kopičili slavilni stavki, le podatka, da je bil vosovec, oznovec in nato visok oficir Službe državne varnosti ni bilo nikjer. Kot marljiva sodelavka Svobodne besede (ki je naslednica Svobodne misli, ki je naslednica TV 15) in zagreta članica Združenja za vrednote NOB je razlagala »Zakaj sem upornica« (Svobodna beseda, avgust 2019), se zapisala vztrajnemu boju proti «vstajajočemu klerofašizmu«, »zmagovitim prebojem na Menini«, v enem svojih zadnjih člankov pa je priznavalno citirala starega partizana »Karla Gržana, da kot narod ne moremo preživeti iz zgodb fiktivnih junakov, kot sta kralj Matjaž in Martin Krpan. Potrebujemo žive, resnične legende, kajti v njih narod korenini in to je legendarni dogodek mladega partizana Franca Severja Frante.«

V zadnjem desetletju se je njihov »boj proti fašizmu« tako razrasel, da mi zbujajo strah pred … ne, ne pred ljudmi ene knjige, saj so jih vsi po vrsti prebrali veliko, gre za homines unius aetatis, ljudi, ki so kot brodolomci naseljeni v eni sami dobi; čisto povsod vidijo fašiste, naciste, klerofašiste, Eichmanne, esesovce, hakenkrojce, Auschwitze…. Tale hiperbola, uperjena naravnost v čelo slavljenca, je vredna častnega mesta v tem krožnem pohodu okoli temne strani meseca. Oto Luthar je sklenil protestirati proti kadrovski politiki vade SDS, posebej proti »politični čistki v muzejih, galerijah in drugih javnih zavodih«. Le kaj bi dovolj krepko izrazilo siloviti gnev, ki preveva avtorja spisa (ki je 31. decembra 2020 dobil dve strani SP Dela)? Ustrezna je samo podivjana retorika, zadošča samo antinacistični barok:

»Minister Vasko Simoniti ne potrebuje razloga, ker pripada politiki, ki na vprašanje ‘Zakaj?’ odgovarja, da ‘Zakaj?’ zanjo ne obstaja. ‘Zakaj?’ je črtala. Podobno kot paznik v koncentracijskem taborišču, ki je Primu Leviju po prihodu v Auschwitz odrekel vodo … in mu na njegov ‘Warum?’ odgovoril z ‘Hier gibt es kein warum!’ oz. ‘Zakaj tu ne obstaja!’«

Na kolodvoru Auschwitz bom obstala, odložila svoj skromni kovček in počakala na drug vlak. Prestopila bom na vlak na vzhod, proti Belorusiji. Razpredanje o medgeneracijskih odnosih in političnih delitvah v postkomunističnih družbah bom povezala z orisom novele, ki jo je lani poslal v branje pisatelj iz Belorusije in ki prepričljivo povzema, kar sem hotela povedati:

Alhierd Baharevič je v zbirki Zadnja knjiga gospoda A. objavil novelo o beloruskem študentu slavistike, ki se spomni na deda iz Minska, ko išče možnost za poceni stanovanje v prestolnici. Ta ded ali celo praded je bil nekoč veljaven mož in ima v Minsku veliko, za beloruske razmere razkošno stanovanje. Mlademu sorodniku je pripravljen odstopiti sobo, a postavi dva pogoja: 1. Nikdar ga ne sme žicati za denar. 2. Nikdar ne sme vstopiti v njegovo, dedovo sobo. Pod nobenim pogojem. Čez čas ded zboli, odpeljejo ga v bolnico in tam umre. Nadebudni študent povabi stanovat k sebi še svojo prijateljico, neha študirat, pozabi na vse obljube in brez posebnih zadržkov prevzame tudi dedovo sobo. Da bi punca, ki je umetnica, dobila atelje, iz nje zmečeta vso dedovo šaro. Največ je zaprašenih dosjejev NKVDja, sovjetske politične policije, z zgodbami o aretiranih in na smrt obsojenih. In potem neke noči pozvoni na vratih. Na pragu stojijo trije enkavedejevci, pokojni ded in dva kolega. Študenta in njegovo punco aretirajo, odpeljejo v gozd in ju za neposlušnost obsodijo na smrt. Ded, ki je vodja trojke, si od vnuka vzame 19 let življenja in jih doda k svojim, ostala dva si razdelita življenjsko dobo njegove punce… Tajna politična policija si kot združenje vampirjev prilašča svet živih.

Zadnje novice

Sorodne vsebine