Raziskovalec arhivov, pisatelj ter avtor več dokumentarnih filmov Roman Leljak je v soboto, 17. novembra 2018 v župnijski dvorani v Makolah predstavil svoj pogled na preteklost in sedanjost, pri tem pa izpostavil tudi nekaj šokantnih dejstev.
Roman Leljak (1964) sicer ni edini publicist, ki svoje raziskave gradi na primarnih virih (arhivi), je pa zagotovo v zadnjem času kot angažiran publicist bolj kot ne »volk samotar«. Kot je povedal, se je šolal v JLA in sprva delal tudi v njeni tajni službi, nato pa v osemdesetih zapustil vojsko in se začel aktivno ukvarjati z raziskavami povojnih pobojev. Že ob prehodu iz jugoslovanskega socializma v formalno demokracijo je v okviru Nove revije izdal knjigo o žrtvah komunističnih pobojev na Celjskem z naslovom »Teharske žive rane«, kjer je pisal tudi o Hudi jami. Trajalo pa je skoraj dvajset let, da so rudniški jašek, kjer so zakopane žrtve, odprli. Vanjo so krvniki očitno metali tudi žive ljudi, žal pa je vladna komisija za raziskovanje prikritih grobišč (pravzaprav morišč), ki jo vodi Jože Dežman, zavrnila sodelovanje civilnodružbenih organizacij pri izkopu in dostojnem pokopu. Tako so iz Barbarinega rova dejansko izkopali samo polovico žrtev, čeprav je vlada za izkop predvidela več kot milijon evrov sredstev. Izkopali pa so manjši del jaška, za ostalo pa je bilo rečeno, da »niso mogli«. Huda jama tako ostaja enigma.
Bi pili vodo, ki je bila filtrirana skozi kosti?
Leljak je opozoril tudi na Tezenski gozd pri Mariboru, kjer sedaj teče avtocesta, ki povezuje Ljubljano in Šentilj. Tam je bilo leta 1945 pobitih okoli trideset tisoč Hrvatov, izkopali pa so samo okoli 1200 trupel. Na tem območju je tako še vedno okoli 15 tisoč pobitih ljudi, saj so raziskovalci lotili le manjšega dela tankovskega jarka, ki je sicer dolg skoraj pet kilometrov. In kar je najbolj šokantno: na tem območju se nahaja mariborski vodovod, kar pomeni, da Mariborčani pijejo vodo, ki se filtrira skozi kosti pobitih žrtev komunističnih pokolov. Leljak se ob tem sprašuje, kako to, da te žrtve ostajajo na morišču in jih nihče ne pokoplje – čeprav je mogoče v bližnji prihodnosti predvideti širitev mesta tudi na to območje.
Po Leljakovem prepričanju pokop žrtev ni ideološki problem, pač pa naša temeljna civilizacijska dolžnost, saj je bilo leta 1945 na slovenskih tleh okoli 445 tisoč vojnih ujetnikov, od tega jih je preživela samo desetina – ostali so bili likvidirani! Kot je opozoril Leljak, se naša generacija do žrtev obnaša brezbrižno, čeprav je leta 1945 v Sloveniji izgubilo življenje celo več ljudi kot ob eksploziji atomske bombe v Nagasakiju isto leto. Vendar s to razliko, da žrtve atomskih eksplozij obeležujejo s komemoracijo tudi na mednarodni ravni, v Sloveniji pa se ne zgodi nič. Za politiko je to »drugorazredna tema«, kot se je izrazil nekdanji predsednik republike Danilo Türk.
Kako je izginil slovenski srednji razred
Leljak je v nadaljevanju tudi spomnil, da se je po končani drugi svetovni vojni Nemčija gospodarsko dokaj hitro opomogla, to pa zato, ker pripadniki t. i. srednjega sloja (podjetniki, industrialci) niso šli v vojno, ampak so nadaljevali z dejavnostjo. Pri nas je bilo drugače, saj je srednji sloj praktično izginil – mnoge podjetnike so pobili, ostali so pobegnili v tujino, tovarne pa so komunisti nacionalizirali, na vodstvene funkcije pa postavljali nešolane ljudi. To pomeni, da bomo potrebovali še najmanj 50 let, da bomo lahko po gospodarski plati primerljivi z zahodno Evropo. Vendar je pri nas očitno bolj pomembno slavljenje nekakšnega antifašizma in mahanje z rdečimi zastavami. Leljak je tudi opozoril, da se ne spomni, da bi pri nas kdo obeleževal domobransko zmago – preživeli domobranci v glavnem prirejajo komemoracije in ne nekakšnih manifestacij zmage, kot se to dogaja pri komunističnih borcih. Poudaril pa je tudi, da ne gre delati razlik med partizani in komunistično partijo – partizani so bili partijska vojska, vodila jih je komunistična partija.
Zgodovinski ponaredki titoizma – primer Jasenovac
Pomenljive so tudi zgodovinske potvorbe, o katerih sicer Leljak govori v filmu o Jasenovcu, kjer se večkrat govori o več sto tisoč žrtvah. Po dokumentiranem popisu je bilo taborišče Jasenovac predvsem delovno taborišče, to je bila za marsikoga tudi vmesna postaja, saj so mnoge ujetnike odpeljali drugam (tudi v Nemčijo). Ker so Angleži med vojno Jasenovac tudi bombardirali (ker je bila tam tovarna orožja), tamkajšnje taborišče nekaj časa ni delovalo. Realno pa je delovalo še tri leta po končani vojni, vse do leta 1948, notri pa so bile nato zaprte žrtve komunizma. V letih po vojni so s sondiranjem našli zakopanih 195 trupel taboriščnikov, evidentiranih pa je nekaj več kot 1500 smrtnih žrtev (takih, ki so bežali, ali pa so simpatizirali s komunizmom), vendar ti podatki veljajo prav za Jasenovac in ne za celotno zbirno področje Jasenovca, ki vključuje tudi druge točke. V bližini pa so našli posmrtne ostanke ljudi, za katere se je ugotovilo, da niso bili taboriščniki, saj so imeli pri sebi tudi kovinske predmete (vilice, noži, verižice…), kar pomeni, da so bili po vsej verjetnosti tisti, ki so bili del križevega pota ujetnikov, ki so bili iz Avstrije vrnjeni v Jugoslavijo, komunisti pa so jih nato likvidirali.
Ob tem je spomnil, kako različne podatke navajajo nekateri zgodovinarji – nek srbski zgodovinar naj bi trdil, da so v Jasenovac praktično v enem dnevu pripeljali okoli 40 tisoč Srbov s Kozare in jih pobili, kar pa je v praksi nemogoče. Nasploh pa so v srbski literaturi skušali Jasenovac »zabeliti« tudi s fotografijami izstradanih otrok, ki pa so bile v resnici posnete v mladinskem okrevališču v Kraljevu (le da so odstranili spodnji del fotografije golega otroka, saj je bil tam odtisnjen dokaz, da fotografija ni nastala v Jasenovcu). Tudi popisi krajevnih ljudskih odborov takoj po vojni so sicer poročali o velikem številu ljudi, odpeljanih v Jasenovac, vendar so tiste, ki so nato umrli, zelo verjetno odpeljali drugam. Leta 1998 so tako obsodili enega od nekdanjih poveljnikov tega taborišča, ker je bil osebno odgovoren za smrt 26 ljudi. Dokazov za masovne poboje pa niso našli. Je pa komunistična oblast izrabljala napihnjene številke v Jasenovcu za to, da je »prizemljila« Hrvate, ki so sicer edini imeli samostojno državo v času druge svetovne vojne, vendar pa so v komunistični revoluciji izgubili velik del narodovega telesa – pobitih je bilo namreč okoli 400 tisoč Hrvatov! O tem, kaj se je dogajalo v Jasenovcu, je Leljak predstavil v posebnem dokumentarnem filmu, ki je sicer posnet v hrvaščini in vključuje tudi pričevanja srbske strani ter številne dokumente.
Kako je iz mreže sodelavcev komunistične tajne policije nastal »novi razred«
Podobne potvorbe številk sicer veljajo za celotno Jugoslavijo, je opozoril Leljak – leta 1964 je jugoslovanska oblast terjala odškodnino od Nemčije in Avstrije, javno pa je navajala 1,7 milijona žrtev na jugoslovanski strani, medtem ko so Nemcem in Avstrijcem izročili listino, ki dokazuje nekaj manj kot 600 tisoč žrtev. Kot je opozoril Leljak, so Nemci z okupacijo slovenskega ozemlja neposredno povzročili smrt štiri tisoč Slovencev, medtem ko so partizani skozi vso vojno in po njenem koncu pobili skoraj petdeset tisoč Slovencev.
Leljak pa je že uvodoma tudi pojasnil, zakaj se je sploh lotil objave imen pripadnikov in sodelavcev komunističnih tajnih služb. Ko je pojasnil, da je pri nas izginil srednji razred«, so ta primanjkljaj zapolnili z načelom, da morajo biti ne samo sodelavci, ampak tudi družinski člani in sorodniki sodelavcev komunistične policije finančno dobro preskrbljeni. To pa pomeni, da če je v knjigah objavljeno okoli 60 tisoč imen, na vsakega sodelavca pride okoli deset ljudi v njegovem družinskem in sorodstvenem krogu. To pa pomeni skrivne privilegije za okoli 600 tisoč Slovencev, kar je srhljiva številka. Mnogi so kariero nato nadaljevali celo v novih demokratičnih strankah, nekdanji profesionalni uslužbenci Udbe pa so dobili direktorske funkcije v bankah in podjetjih. Medtem ko so demokratične stranke garale za osamosvojitev, so oni plenili in si mislili: »Vi imate državo, mi imamo banke in finance.« To pomeni, da je imelo slovensko domoljubje v tistem času prazen žep, saj zaradi odsotnosti lustracije ni prišlo do očiščenja, pripadniki Udbe pa so praktično zasedli vse vplivne položaje. Podobna zgodba je tudi na Hrvaškem. Posledično nas v razvoju sedaj prehiteva že Romunija, albanska prestolnica Tirana pa je že lepša od Ljubljane. Kot je opozoril Leljak, se leta 1990 nove demokratične stranke niso upale lotiti očiščenja tajne službe, češ tam so ljudje, ki so strokovnjaki in jih bomo še potrebovali. Končalo se je s političnim kompromisom, da so tiste, ki so doslej delali proti »notranjemu sovražniku«, še zelo mlade upokojili in dandanes dobivajo bajno visoke pokojnine, vsekakor precej višje od povprečne slovenske pokojnine. Takih uslužbencev SDV je bilo okoli 400. Skratka, vrnili smo se tja, kjer smo končali leta 1990, je dejal Leljak.
Našel neodkrito morišče in pristal na zatožni klopi zaradi »skrunitve grobov«
Ob koncu srečanja v Makolah je Leljak spomnil tudi na nekatere neprijetne izkušnje z vladno komisijo za grobišča, ki je, kot je dejal, večkrat celo malomarno opravila delo, denimo v Pečovniku pri Celju, kjer v rudniškem jašku niso našli ničesar, vendar pa je Leljak v Gradcu z ogledom načrta rudnika ugotovil, da se zraven nahaja še en jašek, ki je bil uradno zaprt že leta 1937, vendar ga ni nihče raziskoval. Prav tako nihče iz komisije nikoli ni omenjal imen krvnikov. Prav tako s strani Slovenije ni realiziran sporazum s Hrvaško glede obdelave prikritih morišč, kjer so pokopani pobiti Hrvatje, iz komisije pa je bilo celo slišati namige, da bodo odkopavali samo slovenske žrtve – kje je tu pieteta? Leljak je tu spomnil tudi na nedavni primer bunkerja pri Radečah, kamor je prišel skupaj s kolegi iz društva Huda jama (Slavko Kmetič, Marko Štrovs, itd.). Ob tem so odkrili truplo in o tem obvestili policijo. Vladna komisija je na to dejanje reagirala s kazensko ovadbo, ker je omenjena skupina menda »na lastno pest« kopala po grobišču, za katerega je Leljak dejal, da sploh ni bilo označeno. Kljub temu pa jim grozi tri do štiri leta zapora zaradi »skrunitve grobov«. Skratka, narobe svet!
