“Jožef Šimčik je padel, ko je protestiral ZA samostojno Slovenijo in proti agresorski JLA. Danes tisti, ki mahajo z jugo zastavami in nosijo uniforme ter simbole agresorja, žalijo njegov spomin in spomin vseh ostalih pogumnih Slovencev, ki so umrli za domovino. Ne bomo jih pozabili,” se je spomnil prve slovenske žrtve v boju za slovensko osamosvojitev obrambni minister v Demosovi vladi in aktualni predsednik vlade Janez Janša. Pred 29 leti, 23. maja 1991, je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) resno zagrozila Sloveniji z obkolitvijo učnega centra v Pekrah pri Mariboru in zahtevo, da jim slovenska vojska izroči nabornike v centru. To je bil nekakšen uvod v osamosvojitveno vojno, ki je izbruhnila dober mesec dni pozneje.
Jožef Šimčik je bil prva žrtev agresije JLA na Slovenijo. Med demonstracijami, ki so se v Mariboru začele zaradi Pekrskih dogodkov maja 1991, je poskušal s skupino drugih meščanov zaustaviti kolesno oklepno vozilo JLA, vendar je padel pod kolesa in bil pri tem smrtno poškodovan. Njegovo življenje je ugasnilo 24. maja 1991.
Največja grožnja Sloveniji na poti v samostojnost je bila JLA, ki so jo vodili generali, sovražno nastrojeni do slovenske osamosvojitve in demokracije. Do zob oborožena JLA je imela v Sloveniji in v njeni bližini na razpolago 30 tisoč mož. Na drugi strani je bila Slovenija zaradi razorožitve Teritorialne obrambe (TO) maja 1990 vojaško oslabljena. JLA je namreč v sodelovanju s starimi slovenskimi partijskimi strukturami vojaško skoraj do golega slekla slovenski narod. Pred razorožitvijo je imela TO, ki jo je vodil projugoslovanski general Ivan Hočevar, orožja za 100 tisoč mož, po njej samo za 12 tisoč.
Prvi incident z JLA na Prežihovi v Ljubljani
Toda Slovenija se ni uklonila. Demosova oblast je s pomočjo domoljubnih posameznikov, kot je bil Tone Krkovič, že 17. maja 1990 začela postavljati na noge Manevrsko strukturo narodne zaščite (MNSZ), zametek nove slovenske vojske. Prvi resni incident med Slovenijo in JLA se je zgodil oktobra 1990, ko je namesto generala Hočevarja republiški štab TO prevzel Janez Slapar. Na zamenjavo je JLA odgovorila s tem, da je na republiški štab na Prežihovi v Ljubljani poslala enoto vojaških specialcev. Slovenija se je na to zavzetje odzvala s taktiko, ki jo je pozneje še večkrat uporabila: odklop elektrike, telefona in vode. Novi štab je je slovenska oblast tudi preselila na drugo lokacijo.
Ključno vlogo pri gradnji slovenskega obrambnega sistema je imel Demosov obrambni minister Janez Janša, ki mu je kljub nasprotovanju takratne leve opozicije (SDP, zdajšnja SD, in LDS) uspelo uveljaviti ustavna dopolnila, ki so omogočila, da so slovenski fantje svojo vojaško obveznost namesto v JLA opravljali v Slovenski vojski oziroma TO. Skoraj skozi šivankino uho je Janši tudi uspelo spraviti pod streho obrambni proračun, ki je med drugim omogočil odprtje učnih centrov na Igu in Pekrah. 15. maja 1991 so v Ig in Pekre tako prišli slovenski naborniki. To je bilo prvič v zgodovini, da so slovenski naborniki vojaško obveznost služili v slovenski vojski.
JLA zahteva nabornike
To je seveda šlo v nos JLA. 23. maja 1991 so v okolico učnega centra v Pekrah, kjer je bilo 150 nabornikov, poslala izvidnike. Ker so se preveč približali centru, jih je zajel protidiverzantski vod TO, ki je varoval center. Po zajetju so vojake izpustili. Kmalu so pred center z oklepniki pridivjali jugoslovanski vojaki, ki so zahtevali nabornike in vojake, ki so zajeli jugoslovanske izvidnike. TO ni popustila, ampak je pokazala pripravljenost za boj. Tudi po tem, ko je JLA aretirala poveljnika TO vzhodne Štajerske – Vladimirja Miloševiča in njegovega namestnika Mirka Ozbeca –, ki sta prišla na pogajanja s predstavniki JLA.
Pred učni center v Pekrah so se zgrnili tudi prebivalci Peker in blokirali dostope, da pred center niso mogle priti dodatne jugoslovanske enote. Ogorčeni Mariborčani so protestirali pred vojašnicami. 24. maja je oklepnik JLA med enim od protestov do smrti povozil Josefa Šimčika, prvo žrtev za samostojno Slovenijo. Slovenska oblast je v Mariboru uporabila taktiko, ki jo je prvič uporabila na Prežihovi: odklop elektrike in telefona. JLA je tako popustila, izpustila Miloševiča in Ozbeca in zapustila Pekre. 2. junija je tako na Igu zapriseglo 180, v Pekrah pa 150 slovenskih nabornikov.
Levica bojkotira shod v podporo branilcem Peker
Čeprav nas zdaj levica prepričuje, da je bila slovenska politika enotna, pa je v resnici takrat levica stopila na stran sovražne JLA. Takratni predsednik LDS Jožef Školč (v samostojni Sloveniji med drugim minister za kulturo in predsednik DZ) je na primer zahteval zaprtje obeh učnih centrov. Leva opozicija je trdila, da je za incident kriva Demosova vlada. Levica je tudi bojkotirala shod v podporo branilcem Peker, ki je bil na Kongresnem trgu v Ljubljani 30. maja. Na shodu so tako govorili le predstavniki Demosa.
Trije pomembni poslanci LDS leta 1990: Gregor Golobič, Zoran Thaler in Jožef Školč. LDS je bila stranka, ki ni bila navdušena nad ustanovitvijo slovenske nacionalne države (foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije).
JLA pa se je le začasno umaknila v vojašnice. 26. oziroma 27. junija 1991 so namreč tanki JLA spet zahrumeli. Toda tudi tokrat je bila Slovenija uspešnejša. V desetdnevni vojni so slovenske oborožene sile (TO in policija) JLA stisnile v kot. 25. oktobra 1991 so se tako iz Slovenije umaknile zadnje enote agresorske JLA. Prvič v zgodovini na slovenskem ozemlju ni bilo tujega vojaka.
Luka Perš
