»Danes je preminil Kofi Annan, mož, ki je združeval številne vrline. Bil je izjemen diplomat in čuteč humanitarni aktivist, spoštovan voditelj in človek timskega dela. Kofi Anan je OZN vodil v času ko je bilo treba popravljati napake iz preteklosti in odpirati nova obzorja za prihodnost. V obojem je bil prepričljiv. Ohranjen bo v spoštljivem spominu.«
S temi besedami se je na današnjo smrt nekdanjega generalnega sekretarja OZN Kofija Annana (novico o njegovi smrti smo objavili TUKAJ) odzval Danilo Türk, nekdanji predsednik Republike Slovenije, ki je precejšen del svoje kariere preživel prav v palači Združenih narodov. Tam je bil med drugim slovenski veleposlanik (1992-2000) in tudi eden visokih uslužbencev OZN. Lahko rečemo, da je o Annanu, svojem nekdanjem šefu, zapisal zelo laskave besede. A stvari niso tako preproste. Poglejmo.
Kofi Annan, po rodu iz Gane, torej sorojak piranskega župana Petra Bossmana, velja za prvega temnopoltega generalnega sekretarja OZN. Svojo službo je začel opravljati leta 1997, po tistem, ko je svoj edini mandat zaključil Egipčan koptskega porekla Butros Butros-Ghali. Annan je svojo službo opravljal dva mandata, vse do konca leta 2006. Kar pa seveda pomeni, da je njegovo kariero generalnega sekretarja OZN zaznamoval tudi Türk, ki je bil konec devetdesetih let kot predstavnik Slovenije predsedujoči v Varnostnem svetu OZN. Annan je, kot je razvidno na spletni strani Wikipedia, 1. februarja 2000 Türka imenoval za svojega pomočnika za politične zadeve, to funkcijo je opravljal več kot pet let. Njegovo delo je vključevalo analitične in svetovalske dejavnosti v zvezi s takrat aktualnimi kriznimi žarišči (Balkan, Palestina, Libanon, Afganistan, Irak, Mjanmar, Severna Koreja, Vzhodni Timor, Kolumbija, Haiti, Venezuela in druga). Seveda pa to ne pomeni, da je opravljal funkcijo generalnega podsekretarja OZN za politične zadeve, kar si je tudi sam želel.
No, tu pa se zgodba šele začne. Kot je še zapisano, je Türk ob koncu tega mandata kandidiral celo za položaj generalnega sekretarja, a ni bil izvoljen, hkrati pa mu niso potrdili novega mandata pomočnika generalnega sekretarja. Türk se je tako septembra 2005 vrnil v domovino in začel predavati mednarodno pravo na ljubljanski pravni fakulteti, hkrati pa se je začel ozirati tudi k notranji politiki, saj se ga je omenjalo tudi kandidata za ljubljanskega župana (tistega leta je namreč na volitvah za župana Ljubljane prvič zmagal Zoran Janković). Zaradi posrednih povezav – njegov brat Vitoslav Türk, gospodarstvenik s področja energetike, je bil v preteklosti znan kot član SDS – so ga nekateri povezovali z omenjeno stranko, vse dvome pa je razpršil profesor in nekdanji ustavni sodnik Peter Jambrek, ki je opozoril na Türkova zadržana stališča do slovenskega plebiscita leta 1990. Izkazalo se je, da je imel Jambrek prav, saj se je Danilo Türk izkazal kot pripadnik neokomunistične nomenklature, čeprav se je za potrebe predvolilne kampanje »skregal« s tedanjim šefom borčevske zveze Janezom Stanovnikom, tudi nekdanjim diplomatom v OZN.
Leta 2007 pa so glavni lobisti globoke države na svojih sestankovanjih v belokranjskih gostilnah – te dogodke v svoji knjigi »Padle maske« omenja nekdanji svetovalec Milana Kučana in nekdanji oznovec Zdenko Roter, ki ob tem posebej omenja zakonca Tineta in Spomenko Hribar – Türka poslali v boj za predsedniški stolček. Tisto leto so bile namreč predsedniške volitve, Türk pa je bil v notranji politiki razmeroma neznan, zato je v drugem krogu brez težav premagal neodločnega, sicer pa dobro znanega evropskega poslanca Lojzeta Peterleta.
Tik pred drugim krogom predsedniških volitev pa smo tudi v Demokraciji objavili razloge, zakaj se je Türk leta 2005 sploh vrnil v Slovenijo. Razlog je v tem, ker se je prav tistega leta Türk potegoval za funkcijo generalnega podsekretarja OZN za politične zadeve, torej za eno najvišjih funkcij v OZN. Vendar mu ni uspelo, saj je to funkcijo zasedel nigerijski diplomat Ibrahim Gambari, kar pomeni, da generalni sekretar OZN Annan očitno ni izkazal dovolj velikega interesa, da bi bil Türk eden njegovih namestnikov v palači OZN. Türk je najprej sprožil kampanjo proti Gambarju. Tako je junija 2005 pisal pisma in pošiljal elektronska sporočila po ZN, v katerih je javno izrazil jezo in ogorčenje nad Anaanovo odločitvijo. Gambarija je označil za ‘outsiderja’ in nekoga z veliko manj izkušnjami kot jih je imel sam ter protestiral tej izbiri pod generalnega sekretarja.
Seveda je bilo jasno, da je ta poteza v ZN močno odmevala in da je Türk s svojim ravnanjem napravil diplomatski ‘faux pas,’ kar je pomenilo konec kariere v ZN, saj je pokazal, da nima dobrega političnega instinkta, še najbolj pa se je osebju OZN zameril s svojo aroganco, kar so potrdili tudi viri iz palače OZN v New Yorku.
Kakorkoli že, to je verjetno samo del razlogov, zaradi katerih Türk pokojnega Kofija Annana verjetno ne bo ohranil v prav lepem spominu. Se je pa Türk leta 2016, torej pred dvema letoma, potegoval za funkcijo generalnega sekretarja OZN, za kar je Cerarjeva vlada namenila tudi izdatna proračunska sredstva, s katerimi je financirala Türkovo kampanjo. Seveda je bilo že v samem začetku jasno, da bo kandidatura neuspešna, kljub temu pa so tako vlada kot režimski mediji prepričevali Slovence, da je potrebno kandidaturo enotno podpreti. Za funkcijo generalnega sekretarja OZN je bil izvoljen Antonio Guterres, sicer Portugalec, Türk pa je bil poražen. Seveda je bilo jasno, da je k njegovemu porazu veliko pripomogel že omenjeni incident iz leta 2005, zaradi česar si je nabral kar nekaj zamer s strani afriških držav. A to še ni vse: v času, ko je bil predsednik Slovenije, si je grdo privoščil tedanjega veleposlanika ZDA Josepha A. Mussomelija zaradi domnevno spornega vmešavanja v notranjo politiko po zmagi Zorana Jankovića na volitvah decembra 2011. Že junija 2009 je zaradi govora v Kočevskem Rogu tarča ostrih Türkovih kritik postal tudi tedanji apostolski nuncij v Sloveniji, sedaj kardinal Santos Abrill y Castelló. Torej je bilo že vnaprej jasno, da je bila Türkova kandidatura za generalnega sekretarja OZN »kr neki« …
Je pa treba resnici na ljubo priznati, da je bil prav Annan tisti, ki je v OZN dokončno dopustil vdor vpliva mecena globalnega levičarstva Georgea Sorosa, ki je s svojimi nevladnimi organizacijami pustil za seboj precejšnje upostošenje v državah, kjer je pobudo prevzela OZN. Kot protiuslugo je Annan dobil možnost, da se s svojo družino po izteku mandata naseli v Švici, kjer je dočakal tudi konec svojega življenja. In kjer se nahaja tudi njegova fundacija, zaradi katere lahko Annanova družina živi v razkošju, medtem ko se velika večina njegovih rojakov v Gani bori z revščino …
