V 90. letu starosti nas je zapustila Lidija Drobnič, ki je doživela italijansko okupacijo in začetke revolucionarnega nasilja v Ljubljanski pokrajini. Drobničeva si je v svojih mladih letih mirovno prizadevala za vrnitev demokracije zaradi česar je bila poslana na prisilno delo v koncentracijsko taborišče. Z 800 zapornicami je doživljala hudo ponižanje, suženjsko delo, trpinčenje, predvsem pa velik strah pred tem, kaj se jim bo zgodilo. Z močno voljo in s trdim delom je premikala meje nemogočega. Bila je zvesta opora svojemu možu, prvemu generalnemu državnemu tožilcu v samostojni Sloveniji, Antonu Drobniču. Znana pa je tudi po tem, da je ustanovila Žensko zvezo v stranki NSi in postala njena prva predsednica.
“Poslovila se je gospa Lidija Drobnič, ustanoviteljica in prva predsednica ŽZ NSi. S hvaležnostjo se jo bomo spominjale,” so zapisale članice ženske zveze NSi. Ustanoviteljica ženske zveze in njihova prva predsednica Drobničeva je umrla v 90. letu starosti.
Drobničeva je bila rojena v Ljubljani, leta 1931 in je med drugim doživela italijansko okupacijo in začetke revolucionarnega nasilja v Ljubljanski pokrajini. Leta 1947 se je kot dijakinja na klasični gimnaziji v Ljubljani vključila v ilegalno organizacijo Krščansko demokratsko mladino, katere izhodišče je bilo, da Sloveniji po mirni poti, brez nasilja in revolucije, vrne demokracijo. Zato je bila aretirana in pod obtožbo, da odvrača mladino od dela in propagira proti udarniškemu delu, poslana na družbeno koristno delo v žensko koncentracijsko taborišče Ferdreng.
V koncentracijskem taborišču je skupaj z 800 zapornicami doživljala hudo ponižanje, suženjsko delo, trpinčenje, predvsem pa velik strah pred tem, kaj se jim bo zgodilo. Večkrat je bila prepričana, da jo čaka smrt. Ob pičli hrani so morale zapornice opravljati težka fizična dela, oblečene v oblačila, ki so jih imele na sebi ob aretaciji, brez stika z domačimi in nadzorovane od paznikov in paznic. Iz Ferdrenga je bila Lidija oktobra 1949 z drugimi taboriščnicami premeščena v škofjeloški grad. Na prostost je bila izpuščena marca 1950. Na lastni koži je okusila, kaj pomeni vladanje komunističnega sistema, ki jo je oropal najlepših mladostnih let. Po izpustu je morala s podpisom zagotavljati, da bo molčala o vsem, kar se ji je dogajalo v taborišču, piše na spletni strani Študijskega centra za narodno spravo.
Bila je neustrašna v zahtevah po svobodni, samostojni in demokratični državi
V času demokratičnih sprememb, ki so Sloveniji obetale lepšo prihodnost, je stopila v prve vrste in neustrašno izrazila svoje zahteve po svobodni, samostojni in demokratični državi. Postala je predsednica gojenk sester hčera Marije Pomočnice, aktivna članica Krščanskih demokratov, članica Komisije Republike Slovenije za popravo krivic, ustanoviteljica Združenja univerzitetnih izobraženk Slovenije in soustanoviteljica Društva političnih zapornikov. Na njeno pobudo je Ustavno sodišče leta 2011 razveljavilo poimenovanje Titove ceste po nekdanjem diktatorju, dosmrtnem predsedniku SFRJ, ki je simboliziral povojni totalitarni komunistični režim. Z močno voljo in s trdim delom je premikala meje nemogočega.
Bila je zvesta opora svojemu možu, prvemu generalnemu državnemu tožilcu v samostojni Sloveniji, Antonu Drobniču, ki je umrl pred dvema letoma. Svoje poslanstvo je izpolnjevala tudi kot mama, babica, prababica, odvetnica, političarka in neutrudna borka za ohranitev temeljnih človekovih pravic in dostojanstva. Z možem Antonom sta bila zelo dejavna, znana pa sta bila kot nadvse ljubeč zakonski par, ki je bil zgled demokratične jasnosti in srčnosti. Kot sta dejala, sta imela vsak svoje lastnosti, a sta se dopolnjevala kot celota. Njena drža nesporno izhaja iz preizkušenj, ki jih je prinašalo življenje. Od leta 1990 je vsako leto organizirala spominsko slovesnost v Ferdrengu, ki ostaja priča trpljenja slovenskih žena in deklet.
“Ostanite dobri kristjani in odgovorni državljani! Bog z vami!” S temi besedami je 13. septembra lani v nekdanji kočevarski vasi Ferdreng sklenila svoj nagovor Drobničeva ob slovesnosti, ki ohranja spomin na trpljenje stotin žensk, zaprtih in mučenih zgolj zato, ker so zaradi demokratične naravnanosti in nezatajevane vernosti štrlele iz komunistične oblastne uravnilovke. Zbrani v Ferdrengu si niso mogli misliti, da je bil to eden zadnjih (morda celo zadnji) javnih nastopov žene, ki je s svojo življenjsko držo poosebljala srčnost in doslednost v prizadevanju za življenje v resnici kot tistem viru, iz katerega se po sistematično vcepljanih lažeh totalitarnih desetletij edino lahko napaja svobodna demokratična družba, je zapisala Družina.
Sara Rančigaj/Nova24TV
