Piše: Sara Rančigaj (Nova24tv)
Prebivalci Slovenije si v prihodnosti želijo perspektivno državo, ki bi lahko s pomočjo Evropskih sredstev dosegla preboj na področju digitalizacije, zelenega gospodarstva in prvovrstnega butičnega turizma. A kot kaže nam slabo kaže, saj nekateri mediji in politiki s svojo “svobodo” učinkovito rušijo tisto, kar je zgrajenega. Spomnimo se samo primera Boscarol, ki je moral zaradi politike, del svoje proizvodnje seliti v Italijo. Če pa se nanesemo na medije, se je tokrat na tnalu znašel poslanec Franc Breznik, ki je eden redkih politikov z bogatimi izkušnjami v gospodarstvu. Na spletu je delil svoje delo in načrte projektov v Avstriji, ki so bili za tiste čase napredni, v Sloveniji pa se uvajajo šele danes.
Za dobrim konjem se praši ali kot je pojasnil Ivo Boscarol v svoji knjigi Od talenta do uspeha: “Vedno sem imel težavo, da sem segal iz povprečja. Na žalost je naš šolski sistem tak, da take ljudi ustavi in poreže.” Tudi dominantni mediji raje dajo prednost in slavo tistim, ki so pripravljeni sežigati poslanske stolčke in lutke ministrov, tiste pa, ki bi Slovenijo lahko ponesli v sam vrh, oblatijo in diskreditirajo. Omenjeno zelo dobro pojasnjuje, zakaj Slovenija nikoli ni in ne bo postala druga Švica.
“Pred dnevi sem naletel na nek zapis, v katerem me nek novinar želi diskreditirati na način, kaj sem počel pred leti v Avstriji in ali sem res delal v razvoju v Avstriji,” se je na družabnih omrežjih odzval poslanec Franc Breznik. S tem se je navezal na članek v Reporterju, kjer so ga želeli diskreditirati češ, da njegov življenjepis ni resničen in celo trdili, da so prejeli informacije s strani podjetja o tem, da Breznik ni deloval kot vodja v podjetju Siemens. Breznik je znan kot velik navdušenec nad tehnologijo in inovacijami nasploh, saj je v svoji karieri tudi sam inoviral. “Pri moji mami v Lenartu sem danes naletel še na nekaj prašnih zabojev in v njih naletel na nekaj slik in izdelkov, ki so bili del mojega življenjskega ustvarjanja v elektroniki,” je pojasnil in fotografije svojih bogatih spominov tudi objavil.
V svojem naboru izkušenj Breznik tako beleži projekt največjega robotiziranega centralnega skladišča v Avstriji iz 90-ih let, ki stoji v Wiener Neudorfu. Gre za projekt podjetij Siemens in Stöcklin. “Na slikah vidite delovni prostor na katerem smo izvajali simulacije na krmilnikih Siemens Simatic s7, ki so osnovni povezovalni element v tem pametnem skladišču za 30 tisoč palet,” je pojasnil in še izpostavil, da takšni sistemu po 27-ih letih šele prihajajo v Slovenijo.
V nadaljevanju pojasnjuje, da je na Dunaju pred tem delal tudi za podjetje Multicard, ki je skupaj s podjetjem Munin, razvijalo pametne l93 magnetne kartice. “Za njih sem programiral Eprome in izvajal preskuse na razvoju omrežja, ki je potekalo preko energetskega omrežja 220v na frekvencah 110 khz,” je zapisal. Po prihodu v Slovenijo je leta 2000 razvil svoj lastni sistem brezkontaktnih pametnih kartic, ki delujejo na principu induktivne zanke v 125 khz spektru. “Del tega, kar so bile moje sanje se sedaj nekako končno uveljavlja tudi v politiki,” je pojasnil. Izpostavlja, da dejansko vsi govorijo o nujni digitalizaciji, kot o nekakšni politični smeri v Evropski uniji, a digitalizacija je mnogo več kot le besede na papirju.
Levičarska politika kritična do načrta o digitalizaciji – brez podlage in znanja
Kakovostna razprava o uvajanju digitalizacije zahteva ogromno znanj in izkušenj kot iz inženirske, elektrotehnične ter programerske stroke, a pri politikih takšnega znanja primanjkuje. “Za razliko od mnogih kolegov, ko govorim o digitalizaciji in o high- tech industriji v DZ, govorim o svojih izkušnjah in projektih, ki so omogočili mnogim podjetjem v tujini večjo produktivnost, nadzor in seveda tudi na koncu dobiček,” je bil kritičen Breznik. Kot je že večkrat izpostavil, politika ni njegova “prva ljubezen”, temveč to, kar je javnosti predstavil in je bilo del njegovega življenjskega ustvarjanja. “Čutim in vem, da me še vedno nekje čaka in kliče kot tista, ki je ne pozabiš nikoli.”
Slovenski politiki bi si morali želeti več takšnih kot je Breznik v svojih vrstah, saj s svojim znanjem in izkušnjami bogatijo slovenski politični prostor in ne temeljijo le na “praznih obljubah in govoričenju”. Dober primer slovenskega politika, ki ima kaj pokazati, je minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek, ki med svojimi projekti beleži sanacijo Kmetijskega kombinata Šmarje pri Jelšah, sodeloval je tudi pri ustanovitvi Kmetijske zadruge Šmarje pri Jelšah in bil njen direktor, v letih 1993 in 1999 pa je kot direktor saniral Mlekarno Celeia.
Ne gre pozabiti tudi projekta Terme Olimia. Počivalšek je leta 1999 v takratnih termah Atomske toplice prevzel vodenje zdravilišča, ki se je pod njegovim vodstvom preoblikovalo v izjemno uspešno blagovno znamko Terme Olimia. Zdravilišče ima visoko prepoznavnost tudi med tujimi in prestižnimi gosti. “Zdravko Počivalšek je pravi vodja, ki za seboj zna potegniti ljudi. Je izredno delaven in tudi zelo strog,” je povedal Počivalškov nekdanji sodelavec novinarju Siola. Leta 2010 je prejel nagrado menedžer leta, ki jo podeljuje Združenje Manager, leta 2005 pa nagrado Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke.
Predsednik vlade Janez Janša je javnosti znan po svojem novinarskem delu in aferi JBTZ. Malo manj pa je znano, da je Janša ob tem, leta 1987 delal v računalniškem podjetju Mikrohit in soustanovil računalniško podjetje skupaj z Igorjem Omerzo. Podjetje je postalo nekakšen tehnični servis nastajajoče politične alternative in družbenih gibanj, kasneje pa je pridobilo zastopstvo za Apple. Lastnik podjetja je postal Peter Pećina. Ustanovitev podjetja je pri Janši zahtevalo določeno stopnjo podjetnosti in tudi tehničnih znanj, da je podjetje sploh nastalo in posluje še danes.
Usodo nam krojijo diplomiranci brez izkušenj v realnem svetu
Vsekakor je v politiki pomembna tudi kilometrina, ki omogoča preživetje in uspešno delo, kljub vsem preprekam. Dobra primera politikov, ki svoje kariere nista kar tako zaključila in vrgla puške v koruzo sta denimo Janša in predsednik države Borut Pahor. Kljub temu, da je Pahor v politiko prišel s kariero manekena, se je znal spopasti z izzivi in iskati dialog med deležniki, a takšni so redki. Pav tako je Pahor doslej edini politik, ki mu je uspelo postati predsednik vlade in predsednik države. Nasprotno pa bi nam na levici politiko in prihodnost krojili politiki, ki so “zvezde” praznih besed in neznanj ali pa igralskih izkušenj.
V izpostavljenih primerih najbolj zasijejo politiki tipa Luka Mesec, Miha Kordiš, Violeta Tomić in Marjan Šarec, seveda pa bi še lahko naštevali. Kordiš in Mesec denimo nista delala niti dneva v gospodarstvu, ker ga ne poznata, pa bi ga s svojo politiko popolnoma uničila, namesto da bi ustvarjala dodano vrednost in pripomogla k razvoju države ter gospodarstva. Glede na objavljene podatke o Kordiševih delovnih izkušnjah lahko vidimo le to, da si je že ob vstopu na fakulteto želel postati revolucionar brez izkušenj in razumevanja tega, kako gospodarstvo in država delujeta. Tudi Mesec nima nobene izkušnje iz gospodarstva. V svoji karieri je deloval kot poslanec državnega zbora in kot direktor Inštituta za delavske študije, ki se je po poročanju Škandala, znašlo v rdečih številkah. Omeniti pa moramo tudi Šarca, ki mu ne moremo očitati podjetnosti. Kot igralec se je izjemno dobro tržil, malo manj pa je bil uspešen v politiki, ko je v kriznih razmerah odvrgel puško v koruzo. Poslanka levice Tomićeva pa je o svoji kandidaturi javno izpostavila, da se je v politiko spustila za preživetje, volivce pa pridobila s svojo medijsko prepoznavnostjo.
