Piše: Frančiška Buttolo
Le kaj naj si mislimo o vladi majhne države, kot je Slovenija v kateri se v največ štirih urah lahko pripelješ s skrajne vzhodne točke na skrajno zahodno, ali pa s severne na južno, ko ta vlada naenkrat odpre vse svoje meje za skoraj povsem neoviran dotok migrantov? In kaj naj si mislimo o vladi, ki je svoje meje skoraj dobesedno prepustila v upravljanje kateremu od Mirovnih inštitutov v verigi tistih, ki jih vodi – bolj ali manj – kot vse svoje fundacije – sam veliki vodja odprte družbe (brez državnih meja!), gospod Soros?
Sama si mislim predvsem to, da morajo mediji v takšni državi lagati, kot morajo lagati v vseh diktaturah.
Diktatura je v vseh tistih državah, v katerih ni informacij oziroma so vse najpomembnejše lažne. Tako je trenutno v Sloveniji največja laž ta, da država še vedno uspešno brani slovenske meje pred množico ilegalnih migrantov oziroma obvladuje naval migracij.
Po drugi strani pa ministrstvo za notranje zadeve pošilja v medije sporočila, ki jih verjetno prejema kar z vrha Mirovnega inštituta, da imamo za vse migrante veliko srce, predvsem pa dovolj prostora, denarja in ljubeznivega razumevanja pri podeljevanju azila. Vse to kažejo – in dokazujejo – zadnje dni vsem migrantom izjemno naklonjena sporočila, kajti vlada ve, da dober glas seže v deveto vas. In glas najbolj odgovornih, še bolj pa neodgovornih, članov Golobove vlade, je že segel do številnih trgovcev z ljudmi – vse do Kube, Bangladeša, Afganistana, Indije in v najbolj skrite predele Afrike.
Kakšna velika prevara slovenskih državljanov, kakšno prikrivanje resnice o tem, da smo že do v vratu zabredli v trgovino z ljudmi, zaradi česar mora vlada lagati. Kot da gre za njeno veliko humanost in sočutje s pomoči potrebnimi, v resnici pa gre verjetno za kriminal, v najboljšem primeru za izsiljevanje vrnitve usluge, ker so “mirovniki” napadali Janševo vlado in pomagali na oblast Golobovi.
Pri vsej tej veliki laži pa ne gre, čeprav skoraj ni mogoče verjeti, le za nemoč ali nepripravljenost oblasti na silovit begunski val, temveč gre za povsem zavedno in namerno povzročanje begunskega problema ali begunske krize v Sloveniji. Prav to je namreč Mirovni inštitut potreboval in zahteval, da bi več zaslužil, največ kolikor sploh lahko zasluži v okviru kriminalnih dejavnosti svoje odprte družbe. In zdaj se ne namerava več ustaviti. Slovenijo so si mirovniki vzeli za talko. Če bi se jim uprla, bi jo mirovniki hladnokrvno vrgli, na novih volitvah pa stranke Svoboda ne bi več podprli. Mediji o tem seveda ne bodo poročali. Pa vendar, imamo že za velik odpad predsednikov levih vlad, ki so morali odstopiti pred koncem mandata. Skoraj “sami naši” so na smetišče zgodovine metali skoraj “same naše”. Takšna je pac moderna slovenska zgodovina.
Sedanja vlada je namreč dovolila (ker je očitno morala!), da slovenski Mirovni inštitut, v zahvalo za podporo na volitvah, prejme čim več denarja. Z odstranitvijo ograj in sprejemom praktično vseh migrantov, vlada pomaga temu institutu do velikega denarja, ki je v bistvu plačilo inštitutu za uspešno sodelovanje pri usmerjanju balkanskega toka migrantov v Slovenijo in pri sprejemanju skoraj vseh tako imenovanih iskalcev boljšega življenja.
Sprejem vseh migrantov, ki jih mednarodni trgovci z ljudmi pošiljajo čez Balkan in Slovenijo v EU, je za Mirovni inštitut predvsem trden dokaz, da ta – menda zasebna – ustanova (v bistvu migrantsko podjetje) tudi v praksi dosega visokega plačila vredne rezultate, ne le s svojimi teoretičnimi in ideološko propagandnih projekti.
Seveda pa je vsa ta domnevna silna znanost na Mirovnem institutu skoraj izključno samo nekakšen znanstveni figov list oziroma pralni stroj za prikrivanje resnice o trgovini z migranti. Gre torej za eno samo pranje denarja preko neke družbene kvazi znanosti in promigratske ideologije, ki jo financiranjo največja svetovna podjetja z ljudmi. Očitno je pod to vlado Slovenija med glavnimi promigrantskimi zvezdami v jugovzhodni regiji EU. Pravi balkanski migrantski muholovec, na katerega se pod sedanjo vlado lepi vse več migrantov, skoraj nič več nelegalnih, ker so vrata vsem tako rekoč že na stežaj odprta.
Kakšne nagrade (seveda oprane, “kao” za človekoljubno delo) bodo za vse to prejeli najvišji in najbolj zaslužni člani vlade in njihovi najožji sodelavci, si ni težko predstavljati.
