Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Trgovinski sporazum EU z državami Južne Amerike – glede uvoza kmetijskih pridelkov. Nelojalna konkurenca, zaradi katere (zahodno)evropski in tudi naši kmetje upravičeno protestirajo. Logično: tam (v Latinski Ameriki) ni omejitev glede uporabe kemije v kmetijstvu (gnojil, pesticidov itd.), s čimer se pridela več dosti cenejše hrane, ki zna biti zdravju škodljiva, a evropski potrošnik večinoma ne razmišlja kaj dosti o tem, bolj pomembna mu je cena. Evropski kmet, ki je omejen z uporabo kemije v svoji pridelavi, pa s tem postane nekonkurenčen. Oziroma: takšna konkurenca ga uničuje, sicer pridela bolj zdravo, a dražjo hrano.
Uvoz, izvoz, se pravi logistika, moderna prevozna sredstva, uporaba umetnih gnojil, pesticidov, herbicidov v gospodarskem sektorju, ki mu pravimo kmetijstvo. Ta sporazum z Mercosurjem me je vzpodbudil, da skušam poglobljeno razmisliti o velikanski in globinski preobrazbi, ki so jo povzročili dosežki moderne dobe tudi pri pridelovanju hrane – to pa je tistega, kar vsak človek potrebuje vsak dan!
Tu sem že večkrat pisal o VRO (o zadnji revoluciji v razvoju orodij), Orodja so usodno preobrazila vsa področja življenja in seveda tudi kmetijstvo. In ker pripadam generaciji, ki izhaja iz podeželja, ki se še spominja časov, ko se je na kmetiji vse delalo na roko in se tudi večino stvari za življenje naredilo doma, in sem zato lahko spremljal prihajanje strojev in njihovo uvajanje pri delu na zemlji in v gozdu, Zato lahko nekaj napišem o tem – o učinku VRO na to delo in posledično na celotno življenje na podeželju.
Kritika strojev ali nostalgija?
Dobro poznam ročni način obdelovanja zemlje – gojenja kulturnih rastlin: pletje, okopavanje, oranje, pobiranje in obiranje, obračanje, nakladanje, obkladanje in prekladanje sena, a tudi spravilo hlodov po strmih gozdnih grapah in cepljenje metrskih polen. Garanje od jutra do noči. Spominjam se prihoda prvih strojev: prve kosilnice in prvega traktorja, to je gospodarjem prihranilo ročno košnjo, oranje in vleko hlodov s konji. Kemijska industrija pa je priskrbela pesticide in herbicide, kar je ženske po kmetijah osvobodilo ročnega odstranjevanja plevela in hroščev, umetna gnojila pa so močno povečala hektarski donos. Prava revolucija – tudi na področju kmetijstva!
Vendar pa je ona za večino slovenskih kmetij dolgoročno pomenila začetek konca. Ni tako težko prepoznati, zakaj. Obdelovanje s stroji na razdrobljenih in ne-ravnih površinah ne more biti konkurenčno velikim strnjenim površinam na ravnini. In moderna logistika (tovornjaki, vlaki, ladje) je omogočila uvažanje cenejše hrane iz vseh delov sveta. Največ jo je seveda prihajalo v Slovenijo iz Evrope, in slovenski kmet ni mogel konkurirati, ker so tam v pridelavi bolj izdatno uporabili kemijo. A sčasoma so ugotovili, da to preveč škoduje zdravju in so uporabo tega začeli omejevati, in evropski kmet se je soočil s konkurenco od drugod, kjer tega ni bilo, in sledili so kmečko protesti pred nekaj leti, Mercosur pa je podobna zgodba.
Torej, ta »napredek« ni bil samo napredek, še posebej, če pomislimo, da je za vse to potreben tudi denar: za nakup in vzdrževanje strojev, za nafto, za gnojila…. Na povprečni slovenski kmetiji, ki ima ok. 7ha obdelovalne zemlje, pa do denarja ni enostavno priti, lažje je tam, kjer je dovolj gozda, veliko takšnih kmetij je zaradi tega že propadlo, mnogo jih še bo. Problem je, da mladi v tem ne vidijo prave perspektive, še posebej, ker se še bolj ravnajo po logiki dobička, niso navezani na zemljo svojih prednikov, na določene vrednote in tradicijo, ni čudno, da je mladih kmetov malo, zemljo danes obdelujejo večinoma 60, 70-letniki, ki jo bodo lahko le še nekaj let. In kaj se bo potem zgodilo z (ne-obdelano) slovensko zemljo!?
Faze zatona tradicionalne kmetije
Propadanje slovenskega kmetijstva bi lahko prikazali v treh fazah, vsaj tako to vidim jaz. Prva faza: komunizem. Komunisti, ki jim je (bila) najbolj sveta Oblast, so kmeta nameravali načrtno uničiti, iz več razlogov, a skupni imenovalec je Oblast. Najprej: kmeta so imeli za privatnika in razrednega sovražnika, nad njim je bilo težko izvajati Oblast. Potem: ovira pri tej Oblasti (nad ljudmi) je bil tudi slovenski kler (duhovščina), ki so ga tudi nameravali odpraviti, Cerkev pa je imela glavno oporo ravno v slovenskem kmetu, ne v delavcu, meščanu. Takratna politika je zato kmeta začela stiskati s številnimi davki in dajatvami, mu prepovedala uporabo strojev ipd,… . Številne, zlasti hribovske kmetije so takrat propadle.
Naslednja faza propada: stroji so kljub vsemu začeli neustavljivo prodirati v kmetijsko proizvodnjo, a oni so bili past za majhne kmetije, ki so v Sloveniji v večini. Industrializacija kmetijstva: strojna obdelava zemlje je bila najbolj učinkovita na velikih površinah na ravnini, razdrobljene parcele na valovitem terenu pa mnogo manj, se pravi, večina slovenskih kmetij ni mogla biti več »konkurenčna« (s cenami pridelane hrane).
In tretja faza, ki jo živimo danes in ki utegne zabiti zadnji žebelj v krsto slovenskega kmetijstva: birokratizacija kmetijskega poslovanja, dušenje kmetov s papirologijo. Nadzor nad rejo živali, inšpekcije, prepoved fitofarmacevtskih sredstev, obvezna cepljenja… . Uvažanje hrane z vseh koncev sveta, pridelane po drugih standardih, zato cenejše, potrošnik pa gleda predvsem na ceno, manj na zdravje.
Končni rezultat vsega tega je, da je danes Slovenija, kar se tiče hrane, samo še 20% samooskrbna! Raje ne mislim, kaj se lahko zgodi, če kakšna kriza pretrga dobavne poti v državo in prepreči uvoz. Hrana je tudi strateška surovina!
Posledice te preobrazbe
Moramo zaključiti, da je večina slovenskih kmetij zaradi »pridobitev« moderne dobe (tehnika, režim, politika…) propadla, tiste, ki so še ostale, pa so na tej poti. Ne zavedamo se še daljnosežnih posledic: kmet je tudi obdeloval pokrajino, ji dajal dušo in izgled, jo kultiviral, varoval in negoval naravo… . Danes gledam, kako se nekdaj skrbno obdelane njive spreminjajo v travnike, travnike pa postopno zarašča gozd, da ne govorim o gozdnih jasah, ki jih ni več. Vem, da je v teh mojih mislih tudi nekaj nostalgije, vem, da tudi v časih, ki so za vedno minili, tudi ni bilo vse prav, lepo in romantično, in tudi pridobitve moderne niso vse slabe, mnoge so izredno koristne, negativnim učinkom pa tako nikoli ni mogoče ubežati. In svet se pač neogibno spreminja.
Preobrazbe seveda ni doživela samo narava, morda še večjo, globinsko in usodno družba! Pred sto leti je bila le-ta v Sloveniji še večinsko (gotovo v 80%) kmečka, v zadnjih nekaj desetletjih pa se je delež te populacije skrčil na borih nekaj procentov, kar se nujno mora odraziti tudi v velikih izgubah: izginjanje tradicije in običajev, zamiranje starih obrti, izguba delovnih navad in »zdrave kmečke pameti«, ki se ohranja ob vsakodnevnem stiku z naravo, druge vrednote in spremenjen odnos do življenja, nova mentaliteta, izginjanje poštenosti… . In dokončna izguba vere pri mnogih, s tem izguba smisla in etičnih temeljev. Tudi konec poljedelske družbe je prispeval h koncu krščanske civilizacije!
